Zdravo! Tokrat malo drugačen pogled na tematiko umetne oploditve – otroci iz epruvete. Mene kot IVF otroka (oz. zdaj ne več otroka, sem že odrasla oseba – normalna, nikoli nisem imel večjih zdravstvenih in drugih težav) zanima, ali ste povedali svojim otrokom, da so nastali na ta način ali ne in zakaj ja ali ne. Namreč, jaz vem že nekaj časa, kolegica je pa izvedela nedavno od drugih in je zelo razburjena in užaljena zaradi tega. (Oba sva biološka otroka brez donorskih celic.) Pravi, da se počuti izdano in da zdaj ves čas samo še razmišlja o tem. Moja mama pravi, da se je tudi ona odločala ali naj mi pove ali ne, in sicer ne bi mi povedala iz razloga, ker ne bi hotela, da se celo življenje počutim nekaj dolžnega njej in atu in seveda, da ne bi mislil da sem kaj drugačen in bi me vrstniki zaničevali ipd. Se je pa odločila, da mi pove ker “bi prej ko slej tak moral zvedet” in da takrat ne bi zameril staršem (točno to kak kolegica zdaj).

Iskal sem že kakšne komentarje in zapise takih “otrok” tu gori, pa nas izgleda ni dosti oz. nisem našel nič. Res me zanimajo vaša mnenja in zakaj ste/niste povedali svojim otrokom.

Meni naprimer nikoli ni bilo žal, ker so mi povedali. Najbrž bi me bolj motilo, če mi ne bi. Nikoli tudi nisem razmišljal o tem kot nekaj drugačnega in napačnega in bi si želel, da se o tem več govori. Iz svoje izkušnje lahko dam nasvet, da povejte otrokom ko bodo toliko stari, da lahko razumejo.

Midva z možem sva v postopku IVF, ampak otrok za enkrat še nimava. Sva se pa ravno pred kratkim pogovarjala prav o tej temi, in sicer ali otroku potem poveš za njegov ”izvor” ali ne. Mnenja še nimam čisto dokončno izdelanega.
Se mi pa zdi, da je kolegico verjetno najbolj zmotilo ali pa zabolelo to, da so za te okoliščine vedeli ”vsi” okoli nje, razen nje same. Ne glede na to, za kakšno tematiko bi šlo, bi bila verjetno jezna oz. se počutila izdano.

Glede na to, da pa sploh ne gre za donorske celice, je bil le način, kako je prišlo do zanositve, drugačen, kot bi bil sicer. Biološko gledano (v smislu dnk oz. ”izvora”) pa razlike ni.

Pa še ena primerjava. Kako pa bi odreagirala, če bi izvedela, da je ‘nastala’ na neki zabavi, posledica vpliva alkohola, nenačrtovano… ? Tisti, ki gremo skozi postopke IVF, imamo močno željo po otroku, saj je potrebno vložit ogromno energije, časa, psihičnih in fizičnih naporov v to, da na koncu ”dobiš” nekaj, kar je večini samoumevno, to je otrok. Tako da, če meni zdaj nekdo omeni, da ima otroka iz IVF postopka, si mislim samo vsaka čast za vse, kar je bilo treba dati čez… želja po otroku je morala biti res velika.

mentos, jaz se povsem strinjam s tabo, sploh z onim zadnjim napisanim. Točno to, kar si napisala, ne bi mogla bolje ubesediti. V resnici se meni to zdi zagotovo manj “sporno” (če sploh lahko uporabljamo ta izraz, četudi v navednicah) kot omenjene zanositve po kaki zabavi ipd. In tudi mogoče s tega vidika bolj cenim življenje in razumem, zakaj so bili moji starši ves čas tako zaščitniški do mene, pretirano skrbeli zame in me skoraj razvajali z vsem. Je pa res to dvorezen meč, lahko bi se kdo počutil krivega, kaj so morali starši prestati samo za to, da ta oseba potem obstaja.

Konec koncev je pa tudi zgolj s praktičnega stališča dobro, da je otrok (kasneje samostojna odrasla oseba) seznanjen s tem, če ima slučajno kake zdravstvene težave, da zdravniki lahko dobijo širšo sliko o situaciji (po nekaterih raziskavah naj bi IVF osebe imele več možnosti za razna kardiovaskularna obolenja npr. visok tlak ipd.). Iskreno ne vem, ali je ta podatek v pacientovi zdr. kartoteki, si pa predstavljam, da tudi ni vredu in prijetno če te doktor vpraša, saj ti si bil pa IVF otrok kajne, tebi se pa niti ni sanjalo o tem.

Res se mi ne zdi to nič takega, končno ima tudi otrok lahko kasneje težave z neplodnostjo in je dobro, če dobi informacije iz prve roke od staršev, kak to poteka, kake možnosti ima …

Ne vem zares veliko o tem, niti nisem sam v IVF postopku (sem le rezultat tega 😄), mi je pa zanimivo razmišljati o tem in možnih implikacijah.