IVF-jevke
Dobro jutro!!!!!
Opažam, da je število forumovk kar narastlo in sploh ne vem več katera je katera.
No nekatere pa se tudi poslavljajo za nekaj časa.
Ali mi lahko napišete katere sta za IVF in kolikokrat ste že bile in kakšni so bili vaši občutki in kako preživite naslednji neuspeh ??????
Želim vam lep in prijeten dan, Bianca
Pri meni je pa tako – v najstniških letih so mi odstranili en jajcevod in ko sva z možem želela zanositi, so nastopile težave. Hec pa je v tem, da so mi po preiskavah rekli, da je z menoj vse ok, malo nižji procent možnosti, ampak vse v mejah normale. Tako, da je sedaj na vrsti mož.
…za enkrat še ohranjava smisel za humor in pozitivne misli, čeprav me nekje v podzavesti grabi strah, kaj bo. Sem mu pa že obljubila, da se bova mečkala na kliniki;))
Jaz sem to preživljala že šestkrat. Vsakič, ko spet ni nič, je huje. Zadnji poskus je bil maja – spet nič in tokrat me je najbolj sesulo (verjetno zatko, ker vedno mislim – zdaj bo pa res ratalo, zdaj sem tudi jaz na vrsti…, upanje na vrhuncu, potem pa še večja žalost). Hudo je še to, ker se jaz mojemu ne morem stulit na rami, ker ne mara joka, je ful zaprt človek, o tem pa se zelo malo ali nič ne pogovarjava. Potem se moram delat, da je vse OK, da bomo šli itak naslednjič spet probat.
Čeprav mi je zadnjič prišla na misel ful dobra ideja – vse občutke in strahove sem napisala in mu dala (ker ljudje to lažje sprejemajo). Še danes sem vesela, da sem to naredila, ker so bila reakcija zelo dobra. Povedal je, da čuti isto, da si ful želi, ampak da me noče silit (ker se jaz poleg vsega vedno še ful zredim in pol ponorim in hujšam do naslednjega poskusa, pa spet od začetka….)
Pa se spet počasi pobiram, upam, čakam, zbiram informacije, kaj bi se še dalo naredit (čaji, vitamini…). Moram rečt, da če bi obstajala čarovnica, ki bi mi pomagala, bi šla tudi k njej, pa če se moram po trepalnicah metat.
Upam oz. vem, da nam bo uspelo. Vsem. Tudi ob pomoči tega foruma.
LP, Maj
Jaz sem pa imela 3 × IVF. Prvič sem si mislila kaj bo pa bo. Drugič sem bila prepričana, da bo in žal ni bilo. Tretjič, ko sem pa stopila notri na transfer sem pa prof. dr. Tomaževiču povedala, da to je pa sedaj že tretjič in, da niso heci, da želim, če mi lepo in počasi vse naredi, da bo prav. In na začetku sem mu še povedala, da v tretje gre rado in, da upam, da danes imate srečno roko. samo se je nasmejal. Moram pa priznati, da ne prvič in ne drugič se nisem tako čuvala kot tretjič. Tretjič sem strogo preležala 72 ur v bolnici…. Hvala bogu uspelo je.
Ženske, ko ste na mizi pri transferju, same pri sebi povejte in ponavljajte, bog naj, da in naj pomaga itd. Tako sem jaz……
lp, Doroteja
Pozdravček!
JAz sem bila na prvem ICSI-ju septembra 2001. Prenos 3 lepih embrijev. Z možem 100%, da bo uspelo. Razočaranje ogromno! Ponovni poskus februar 2002, folikli prazni. Spet razočaranje. ( tokrat manjše) Avgusta greva ponovno poskusit srečo.
Po začetnem razočaranju si kar hitro opomoreva, saj si drug drugemu stojiva ob strani in si vlivava upanje in pogum. Večna optimista pač.
Čav Katarina
Živjo!
Sem v 2. postopku IVF-ja.
Prvič sem bila 100%, da bo uspelo – ogormno razočaranje. Če ne bi imela takšnega moža, se verjetno ne bi več odločila za IVF.
Tokrat so občutki drugačni (tudi postopek ni enak), saj tokrat ne pričkujem preveč…
Pozdravček, Anja.
P.S:
Kaj je za vas “strogo ležanje” – se pravi, da niti na WC ne greš!?
Mogoče se bo kateri to vprašanje zdelo čudno, ampak res me zanima.
Tokrat bom poskusila po ET 5 dni ležat – bomo videli, kaj bo…
Midva sva bila že trikrat na IVF in enkrat na ISCI. Pri prvih dveh IVF postopkih je bilo s pomočjo Pergonala vedno 6 jajčec in štiri oplojene, tako, da so mi v Postojni vstavili tri, toda po štirinajstih dneh je bilo konec veselja. Takrat niti nisva bila tako zelo razočarana, ker je bilo vsaj nekaj upanja, toda, če nama še ni namenjeno…
Toda, ko sva tretjič (po Gonalu-F) prišla na transfer, to je pa bilo nekaj GROZNEGA, nič od nič ni bilo!!! Nimajo ti kaj vstavit, ker nič ni! Tega nisva pričakovala, samo prvič, ker ne veš kako bo, ker pa je takrat uspelo, sva bila prepričana, da bo vedno (vsaj oploditev). Takrat pa je bilo nekaj solz (prej ne). Pa še v Postojni so tako prijazni, da ti niti enega dneva bolniške za to ne privoščijo (še sreča, da je bil vikend). Naslednjič smo se zmenili za ISCI, da bo ja ziher, potem mi je mož govoril naj se pripravim tudi na to, da ne bo nič, jaz pa sem bila 100% da bo, ker je tak postopek, toda ŠOK, zopet NIČ! Ker mi pod bolniško ni napisal nič, sem si potem sama izgoljufala 3 dni in vzrla še malo dopusta! Sedaj pa poskušava še nekaj naravnih metod (poskusila sva že vse živo, da o denarju ne govorim), ker mislim, da pri meni Gonal-F ne deluje!
Kljub vsemu imava še vedno upanje, da nama bo Bog pomagal (jaz sem bila ravno ta teden popoldan na Brezjah, skoraj sama v cerkvi in je bilo prav super). Prav tako želim vsem ostalim, da bi vam uspelo predno bi potrebovale (tujo) pomoč, pa čeprav vam rečejo, da ne boste mogli brez pomoči – tudi čudeži se dogajajo! Lahko bi vam jih nekaj naštela, toda že tako sem se preveč razpisala!