Zdravo,

Najprej naj začnem s stavkom: rada bi delila svojo zgodbo in želim si pomoči.

Še posebej tisto drugo- res si želim pomoč!

Torej, pred časom sem začela s hujšanjem. Zaradi svojega zdravja, tudi izgleda itd..želela sem spremeniti življenje na boljše in sicer izgledati boljše ter tudi postati bolj zdrava, bolj telesno aktivnejša. Kaj se zgodilo je popolnoma druga zgodba. Začetek je bil dober, bila sem zelo aktivna, jedla sem vredu.Minil je mesec, dva tri..bila sem precej telesno aktivna in kot uspeh trdega dela se je pokazalo manj kilogramov ter precej drugačen izgled. Bila sem zadovoljna, še nikoli tako srečna in samozavestna. Morda celo malo presuha! Shujšala sem 15 kg, v obdobju 4 mesecev. Zadnji mesec hujšanja sem morda nekoliko pretiravala kar zadeva prehrano- jedla sem precej manj kot prej, popolnoma sem se odpovedala ogljikovim hidratom- razen tistim iz zelenjave in sadja. Jedla pa sem meso, mlečne izdelke, kdaj tudi kakšno suho sadje itd.. V glavnem prišla sem do željene teže a vse skupaj se je popolnoma porušilo ko bi bilo treba to težo obdržati.Za nasvete sem prosila zdravnico, fitnes trenerje a nikjer nisem dobila kvalitetnega odgovora. Vsi so me nekako zavračali. Želela sem jedilnike zdrave prehrane, uravnotežene prehrane, želela sem živeti zdravo in kvalitetno življenje. Pa nikjer teh jedilnikov nisem dobila. Zdravnik mi je govoril eno, fitnes trener drugo, na forumu sem prebrala tisoč in en nasvet, tisoč in eno zgodbo. In postala sem zmedena, vzdrževanje nove teže je postalo mučno in še hujše kot samo hujšanje. Nekako sem začela in sicer s počasnim dodajanjem hrane v obroke- predvsem ogljikovi hidrati katerih sem prej pojedla zelo zelo malo ( polnozrnate testenene, ajdova moka, pirin kruh- skratka zdrave stvari).

Vendar še zmeraj sem hujšala- pojedla sem premalo a obenem sem se bala pojesti preveč, da se nebi zredila. Po lekciji fanta- da sem presuha in nezdrava ( kot sem že omenila še vedno sem pojedla zelo malo hrane- zeblo me je, utrujena sem bila itd) sem mu želela pokazati, da jaz jem normalno- skrivala sem dejstvo da ne. In sva šla na pico ( ni ravno zdrava hrana- ampak lušti so naredili svoje). Pojedla sem je zelo malo- nisem mogla, pa ne da nebi hotela, ampak sedaj pač lahko pojem manj. In potem bum!. Kaj se je zgodilo v moji glavi nevem in ne razumem…ampak začela sem se nažirati. Prišel je dan ko sem pojedla ogromno količino hrane- prej nikoli nebi zmogla pojesti toliko. Zgodilo se je enkrat, zgodilo se je drugič, pa tretjič. No do zdaj se mi je to zgodilo 4x. Imam problem s prenajedanjem in kasnejšim hujšanjem! Pridejo dnevi, ko si rečem danes si bom pa privoščila in potem začnem navsezgodaj z obilnim zajtrkom ( kruh, razni namazi, marmelada, klobase, sir, skodelice mleka), pojem kakšne 4- 5 kosov, tako da me cel trebuh boli ampak potem se mi zalušta nekaj sladkega. In si grem peči palačinke..pojem še 3-4 palačinke s nutelo, kakšno s marmelado. Posledično me vse boli, slabo mi je.. Ampak čez 2 uri že sanjam o hrani.lušta se mi to, lušta se mi ono. Pojedla bi vse, pojedla bi spekter okusov. Malo tega pa malo onega In si že kuham testenine in omako, uspe mi pojesti le pol krožnika saj več ne zmorem..ampak ni dovolj..že sem za štedilnikom in kuham mlečni riž ali pa puding ali kaj podobnega.. in tako nadaljujem celi dan. Pa malo čokolade, potem polenta in pol litra mleka, pa sladoled. Zvečer se še odpeljem do Mc donaldsa- ki ga prej sploh nisem marala in si naročim celoten meni. Vase zbašem le četrtino vsega ostalo vržem vstran. Na poti domov si naročim še sladoled tega nekako pojem. A komaj sedim, vse me boli. Ko grem spat razmišljam le o hrani. Prva misel zjutraj je hrana. Hrano tudi skrivam- živim namreč s starši. Če si kupim kakšne štručke jih imam v sobi- grozljivo ampak razlog je, da mi jih nebi kdo pojedel. Včasih se prenajedam le kak dan, včasih vse skupaj traja dva ali tri dni. Pojem grozno velike količine sladkega- navsezgodaj pojem celo čokolado, pa marmelade in sladolede, pa torte itd.. Prej sladkega sploh pogledala nisem! Najem se tako zelo, da me boli celotno telo, trebuh je boleč na otip, muči me zgaga, težave imam s prebavo, slabo mi je, mentalno sem na dnu, jočem se, boli me celoten hrbet.Zelo hudo je ko moram kam na rojstnodnevno kosilo- na zadnjem sem se nekaj časa še držala, potem pa spet pojedla sem ogromno, ko je partner poskusil moj kos torte, saj je sam jedel neko drugo sem nanj pričela kričati. Vsi so me gledali, bilo me je sram.

In potem naslednji dan stradam. Zjutraj tehtnica pokaže 2-3 kg več.. te mi uspe izgubiti v 3-4 dneh. Vem da sem polna hrane in zato tehtam tudi več..a sčasoma verjamem se bo to prenajedanje pokazalo tudi na postavi in kar je še huje na mojem počutju in zdravju. Torej na kratko: drugi dan in tretji dan, kdaj več dni skupaj izgleda takole: zjutraj dokaj normalen zajtrk, kasneje za kosilo majhna skleda solate s kdaj kakšnim manjšim filejem ribe. V primeru da sem kje zunaj in čutim da postajam utrujena in da bi morala kaj pojesti da bom lahko funkcionirala še kakšno uro dve pojem pol jabolka. Kdaj spijem polovico jogurta. In to je to! In potem pride spet dan ko se prenajem. Včasih ga kak teden ni na spregled, kdaj je tukaj po treh dneh stradanja. Po mesecih odrekanja se mi vse lušta! Najraje bi si skuhala vsega po malo.

Potrebujem nasvet- kako živeti normalno in zdravo.. Ima katera podobne izkušnje? Kako se s tem borite ve? Prosim! Bojim se, da bo vse skupaj postalo še huje.. Prej nikoli nisem pomislila na bruhanje a zadnje čase priznam se je pričela tudi ta misel pojavljati..

Res prosim za pomoč! Ne želim se več vrteti v krogu hujšanja in prenajedanja-to sedaj sicer traja le dober mesec a vendar občutek imam da je zadnji čas da ukrepam. Če ne verjamem da bom zabredla tako globoko, da se lahko zgodi kaj zelo hudega.

Hvala vsem in vsem iskreno želim dosti sreče in uspehov pri reševanju svojih težav.

Pozdravljena Marta,

kot si opazila že sama, je glavna težava pri motnjah hranjenja, da se vse vrti okoli hrane in izgleda. Dejansko pozabiš na ostalo. To se da spremeniti, počasi, vendar zagotovo. Praviš, da si želiš pomoči. Na začetku pisma opisuješ, da bi ti pomagalo, če bi imela neko strukturo – jedilnik. Predlagam ti, da se obrneš na Žensko svetovalnico, tam je zaposlena Katja, ki je po izobrazbi tudi živilski tehnik. Poleg svetovanja in raziskovanja kaj te sili v ta krog s hrano – prenajedanja-hujšanje-prenajedanje, ti bo mogoče lahko sestavila jedilnik in bosta skupaj pogledali kaj in kako jesti. Najbolje, da jih pokličeš na tel. št. 01/25-11-602 in preveriš sama ali bi ti lahko oni pomagali pri reševanju problema, ki ga omenjaš.
Prebereš si mogoče lahko tudi knjige Ne kaj ješ kaj te žene , da ješ in Ko hrana ni več hrana. Sta sicer starejši knjigi na temo motenj hranjenja, mogoče pa boš ob prebiranju dobila kakšen vpogled vase in v ravnanje s hrano, ki ga opisuješ.
Živeti “normalno in zdravo” je proces – ga je pa možno doseči. Predvsem je to proces učenja, kako sprejemati sebe in učenja novih tehnik in strategij za soočanje s problemi, ki se v življenju pojavijo. Pri motnjah hranjenja gre za to, da je hrana strategija reševanja težav. Raziskovanje kako bi drugače kot s hrano reševali stiske terja svoj čas, potrpežljivost in pomoč drugih oseb. Tu niso dovolj običajni nasveti in navodila. Gre za več kot to. Kar deluje pri nekomu drugemu ni nujno, da bo pri tebi tudi. Pomoč lahko poiščeš v omenjem društvu lahko pa tudi kje drugje.
Želim ti vse dobro na tvoji poti iskanja in sprejemanja sebe.

Lepo pozdravljena,

Tatjana Romih

Spoštovani!

Iskreno se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Podali ste mi informacijo kam in na koga se obrniti- domnevam da je ta posvetovalnica v Ljubljani. Mi lahko daste kakšno informacijo glede posvetovalnic v okolici Maribora. Na spletu sem sicer zasledila nekaj psihologov specialistov, kateri se ukvarjajo z podobnimi težavami, kot jih imam jaz vendar nažalost enega izmed teh poznam in imam zaradi tega nekako zadržke. So v Mariboru kje kakšne posvetovalnice. Prosim pa vas še za eno informacijo- glede te Ženske svetovalnice- je potrebno za pregled ozr. obisk pri njih imeti napotnico osebnega zdravnika ali delajo samoplačniško ali kako?V tem zadnjem primeru bi prosila tudi za okvirno ceno, kolikor sem namreč do sedaj zasledila so določeni pregledi pri takšnih specialistih kaj precej dragi.

Lep pozdrav

Kar se tiče MB imam le dva podatka:

1. DRUŠTVO INFOPEKA V MARIBORU, kjer vodijo skupino za samopomoč in imajo individualna svetovanja . Kontakt: 041/481-246

2. Center za psihoterapijo MB, , Damjan Sever – 031/770-962 (ima postavko 40€/h). http://www.cpmb.si

Za nobenega od teh podatkov ne vem kako delajo in kaj točno izvajajo,so pa to naslovi, ki jih imam. Mogoče najbolje, da pokličeš sama in se pozanimaš kar na prvem pogovoru kaj in kako.

Kar se tiče Ženske svetovlanice, je to nevladna organizacija, samo pokličeš na tel št. 01/25-11-602 in se naročiš na prvi pogovor. Ne potrebuješ napotnice zdravnika. Niso zdravniki, temveč izvajajo svetovalno delo na področju motenj hranjenja. Neko ceno je sicer potrebno plačati, vendar gre to v dogovoru z njimi. Največ boš izvedela na prvem informativnem pogovoru. Vidiš osebo h kateri bi hodila, začutiš ali je stik primeren, če se ob njej dobro počutiš, dobiš odgovore na vprašanja, ki te zanimajo. Res predlagam, da izbereš npr. tri organizacije, prebrskaš njihove spletne str5ani, greš na prvi pogovor, potem se pa odločiš na podlagi osebnega občutka in stika z njimi.

Vse dobro,

Tatjana Romih

Spoštovani!

Najprej se vam zahvaljujem za vse kontakte katere ste mi podali. Kontaktirala sem žensko svetovalnico- saj bom v prihodnjih dneh v Ljubljani in sem se tako odločila za njih.

Rada bi pa delila še nekaj, saj verjamem, da mi bo veliko lažje če bom to še z kom delila.
Sama se zavedam, kako močna je povezava različnih motenj hranjenja z drugimi težavami in vem, da je takšno obnašanje le krik na pomoč na nekem drugem področju. Sama se tega zavedam, tudi moj študij je blizu tej temi a sama si nažalost ne znam pomagati. V teoriji pač zveni vse tako bolj enostavno kot je to v praksi.

Rada bi delila svojo zgodbo- z vsemi tistimi, ki to berejo-zgolj, da si olajšam dušo, da komu pokažem, da niso sami s takšnimi in podobnimi težavami, morda zgolj za nauk komu, ki je slučajno na tej strani. Sama nisem več najstnica, sem punca ki zaključuje študij, stara sem 25 let in nikoli si nisem mislila, da se lahko kakšna takšna obsedenost zgodi prav meni.Pa se mi je- obsedena sem s hrano, odvisna sem.

Skozi celotno otroštvo sem trpela zaradi hladnih in odtujenih staršev. Od njih nikoli nisem dobila potrebne podpore, nikoli jih ni bilo ko sem jih krvavo potrebovala, zame se nikoli niso niti preveč zanimali ( nikdar me niso vprašali ali sem naredila domačo nalogo, ali sem opravila določen test/ izpit)..k njim nisem mogla na pogovor, ko sem ga potrebovala, od njih nisem nikoli slišala besed: rada ali rad te imam.

Še danes je tako…zaradi tega pri 25 letih še zmeraj jočem v svoji sobi, tista objokana majhna punčka je sedaj zrasla v odraslo žensko a bolečina je še zmeraj prisotna. Nikoli me ne vprašata kako sem, nikoli me ne vprašata ali je na faxu vse vredu, kako sem preživela dan itd…zaradi tega tako trpim! Pri teh letih bi morala biti samostojna, močna- a vsak človek si želi in potrebuje ljubezen. Še posebej ljubezen staršev. Jaz pa sem vsak dan v situaciji, kjer se počutim nepomembno, kjer ne dobim potrebne ljubezni, podpore, kjer mi ne prisluhnejo. Starša me ne vključujeta v njune aktivnosti, skupaj nikoli ne gremo kam..tudi v primeru da sama dam pobudo. Spomnim se pretekle situacije, ko sem vprašala ali bi skupaj odšli na sprehod. Nista želela. Tako sem se šla učiti..v tem času sta se odločila, da bosta vseeno odšla malo na zrak- meni tega nista niti omenila. Odšla sta sama. Kako si naj otrok ( pa četudi je v tem primeru star 25 let) vse to interpretira? Da ga nimajo radi? Da je nepomemben? Da ga nihče ne opazi?

In danes je vse doseglo vrhunec. Povedala sem jima za svoje težave- Da nemorem več skakati iz situacije ko pojem preveč v situacijo, ko stradam, da se bojim da bom zbolela ( čeprav več kot očitno sem že)…v odgovor nisem dobila ničesar. Niti besede, niti pogleda. Dobila sem tišino. Kot vedno. Odšla sta iz kuhinje, rekla nista ničesar. To me je strlo. Sprašujem se kako sta lahko tako hladna? Kako lahko iz dneva v dan opažata mojo obsedenost s kilogrami, mojo obsedenost s hrano, moje prenajedanje in stradanje pa mi ne izrečeta niti besede.Kot da jima ni mar. Kako ne opazita, da sem v obdobju stradanja utrujena, da samo spim, kako ne opazita da v obdobju prenajedanja preživim večino časa v kuhinji, da naenkrat zmanjka polovica hleba kruha itd? Vem- sama se moram pobrati, sama moram nehati s tem in sama to delam…a kako ne opazita, da potrebujem pomoč? In kako tega ne vidita tudi takrat ko jima jasno povem, da jo??

Verjamem, da moje sedanje težave izhajajo tudi iz odnosov z mojimi starši. Zraven vseh drugih ki jih imam- med drugim sem v otroštvu in kasneje v mladosti izkusila tudi spolne zlorabe- nikoli nisem bila posiljena, bila sem pa tarča neprimernih dotikov in izrečenih besed s strani strica, s strani drugih sorodnikov, ter tudi tujca kateri me je otipaval in mi govoril stvari, da mi gre na bruhanje..

Vsem, ki trpite za motnjami hranjenja- zavedajte se, da vam ni treba trpeti! Zavedajte se, da težave tičijo drugje in da je to le krik na pomoč. Težko je..danes sem sama jokala že večkrat… sedaj po reakciji staršev me srce tako boli… a uspelo mi bo! Ker sem močna in zmorem! In zmorete tudi vsi vi!!

Uspešen in lep dan!!

Draga Marta,

ne glede na to koliko si stara je vse kar čutiš glede na situacije, ki jih doživljaš, del tebe in tvoji občutki so resnični. Otrok ima neizmerno in brezpogojno rad svoje starše. Ni hujšega kot to, da te ljubezni ne dobiš nazaj. Bolečina je neznosna in realna, ne glede na starost. Žal mi je, da te tvoji starši ne slišijo, ne vidijo. Ne zaslužiš si tega. Noben otrok si ne zasluži tega. Vedi pa, da problem ni v tebi. Je v njima. S teboj ni nič narobe. Očitno je, da tvoja starša nista sposobna biti starša. Žal mi je, da si bila vedno znova in znova spregledana z njune strani. Ni čudno, da te to boli, to bi bolelo vsakega človeka, ki ne dobi ljubezni. In zaslužiš si biti ljubljena. Zaslužiš si, da bi te imeli radi brezpogojno. Nimajo prav, da tako ravnajo s teboj.

Praviš, da bi morala biti samostojna in močna. Menim, da si to že. Biti močan, ne pomeni, da ne jokaš, ne pomeni, da ne čutiš prizadetosti, ko te starši spregledajo. Biti močan pomeni, da vztrajaš zase in se boriš zase kljub vsemu. In ti to počneš. Skrbiš zase, se učiš, iščeš načine kako bi si še pomagala, ne odnehaš, in prav je tako. Tega ne zmore vsak.
Dobro je,da si se odločila poiskati pomoč. Kot si sama ugotovila je razlog za tvojo bolezen veliko globlji od tega kar se kaže navzven. Vse kar si naštela je del težav. Motnje hranjenja so najboljši možen odziv v situacijah v katerih si se znašla. Glede na to, da nisi imela nobene pomoči staršev, ni nenavadno, da si našla to rešitev zase.

Pustili so te na cedilu na vseh področjih. Niso te zaščitili pred stricem, pred tujci, nisi imela nobene varnosti. Vsakomur bi šlo na bruhanje ob spolnih zlorabah. Ker je za bruhat, vendar gnusen je človek in ljudje, ki so ti to počeli in ne ti. Gnusni so tudi starši, ker te niso zaščitili.

Hvala, da si svojo zgodbo delila z nami na forumu. Vedi, da nisi sama v tem. Vztrajaj na svoji poti, bori se zase tudi naprej. Verjamem, da lahko premagaš motnje hranjenja in najdeš mir v sebi.

Predlagala bi ti dve knjigi, ob katerih boš mogoče zase našla vsaj malo utehe. Če se boš o vsebini knjig potem želela kaj pogovoriti, mi lahko tudi pišeš na zasebno sporočilo ali pa kar sem. Naslov je Strupeni starši in Čustveno izsiljevanje. Avtorica obeh knjig je Susan Forward.

Želim ti vse dobro na tvoji poti.

Z najlepšimi pozdravi,

Tatjana Romih

Pozdravljeni!
Imam podobne težave kot dekle pred mano le, da je pri meni vse skupaj že močno napredovalo. Tudi sama sem najprej začela s hujšanjem hitro izgubila kilograme, potem sem se malo ustrašila saj so mi začeli izpadati lasje, izgubila sem menstruacijo,…zato sem se odločila normalno prehranjevati. Potem pa so me po dolgem času videli neki prijatelji in mi rekli če sem bolna saj sem grozno shujšana. Moje normalno prehranjevanje se je kar naenkrat spremenilo v prenajedanje. Vendar sem se kmalu stehtala in videla da sem pridobila 3 kg. Zagrabila me je panika in spet sem šla na star režim hujšanja. Stradanje. Sedaj imam že približno pol leta težave z bulimijo, bruham po večkrat na teden, kadar ne bruham takrat ponavadi stradam. Jemljem tudi odvajala in večino časa hodim naokoli peš tudi če je pot do cilja dolga, samo da bi pokurila kalorije. Zdaj imam še manj kilogramov kot sem jih imela prej, menstruacijo sicer imam vendar zato ker jemljem hormonske tablete. Hodim tudi v svetovalnico, vendar mi nič ne pomaga. Rada bi se spravila k sebi, vendar se ne morem. Ne znam več normalno jesti. Stradam ali se nažiram. Želim si da ne bi nikoli začela hujšati na tak način, saj potem ne bi nikoli zbolela. Ne razumem zakaj ne morem nehati saj odkar je moja mami izvedela za bulimijo se je najin odnos zelo izboljšal. Tudi z študijem in prijatelji je vse v redu…Zanima me če bi mogla poiskati pomoč pri psihiatru ali še kje drugje, drugače se mi bo od hrane še zmešalo…
LP

Draga Adrijana,

okrevanje od motenj hranjenja ne gre čez noč. Ko dobiš podporo, pomoč, to še ne pomeni, da se bo čez noč vse izboljšalo, ali v enem mesecu, pol leta ali v enem letu. Verjamem, da se ti zdi, da ni napredka pri stradanju, hujšanju ali kar se tiče okupiranosti s hrano. V procesu svetovanja se zgodi, da gre lahko s hrano še tudi na slabše, preden se izboljša. Vendar to ne pomeni, da ni nič drugače. V člankih med temami si preberi Zakaj je okrevanje dolgotrajen proces?, mogoče boš dobila kakšen odgovor zase.
Praviš, da imaš boljši odnos z mamo, naredila si korak naprej in hodiš na svetovanje, že to je izboljšanje. Si na svetovanju odprla to temo? Predlagam ti, da jo odpreš in skupaj s svetovalko pogledaš kaj pa je drugače.
Motnje hranjenja so strategija preživetja. Na zunaj se vse odvija okoli hrane, pod površjem pa gre v bistvu za čustva, spomine, dogodke, ki so boleči. Težave s hrano izzvenijo, ko najdeš strategije, tehnike za obstoječe probleme, ki niso beg v hrano. Npr., če nekdo, ki je jezen ne pove, da je jezen in se prenaje, je to njegova strategija za soočanje z jezo. Ko se nauči kako drugače izražati jezo, npr., da pove osebi, ali da boksa v povšter, predvsem pa, da si prizna jezo sam sebi, je to druga strategija.
Skušaj biti čim bolj nežna s seboj. Prepričana sem, da spremembe so. Zna biti pa težko, če niso v skladu s pričakovanji ki jih imaš.
Glede menjave pomoči menim, da bi bilo to najbolje odpreti na svetovanju. Podeli svoje dvome, mogoče najdete kakšen odgovor skupaj. Ker ne vem kaj ste že delali na svetovanju in kaj ne, je to odločitev, ki jo boš morala sprejeti sama. Vsekakor pa bi bilo dobro, da se o tem pogovoriš z osebo h kateri hodiš. Če boš potem želela še menjati, lahko poiščeš drugo možnost.

Vse dobro,

Tatjana

Draga Adrijana 1990!

Ker vidim, da se obe soočama s podobnimi težavami in še posebej ker jih obe želiva odpraviti in se tudi trudiva, da bi jih odpravili sem te želela vprašati ( seveda, če si za nič ne silim) ali si za to, da si izmenjava elektronski pošti. Pa si lahko kdaj, ko bo nama hudo pošljeva kakšno sporočilo, si izmenjavama mnenja, pomagava in vzpodbujava. Stvari je potrebno rešiti in spraviti na pravi tir in sama menim, da je podpora nekoga, ki doživlja isto še kako dobrodošla. V primeru, da boš za mi javi.

Lepo se imej in veliko sreče in uspehov na tvoji poti!

marta182 se opravičujem ker ti tako pozno odgovarjam vendar prej nisem videla tvojega sporočila. Elektronski pošti bi si izmenjala vendar tako da jih tukaj ne bi nihče videl to pa na žalost ne znam :/ Zadnje čase še bolj rabim nekoga ki ima podobne težave saj se mi zdi da me nihče drug ne razume…
LP

Pozdravljeni,

lahko vama pomagam pri izmenjavi elektronske pošte, če mi obe pošljete zasebno sporočilo in vama bom jaz poslala vajina mejla.

Lp

Tatjana (moderator)

Draga Marta in Adrijana!

Slišim, da sta v stiski, pa vendar slišim tudi, da imata pozitivno naravnanost in željo po spremembi.

Motnje hranjenja imajo svojo psihodinamiko, ki jo je skoraj nemogoče raziskati in predelati preko dobronamernega nasveta ali razlage. Razne kognitivne in vedenjske strategije za soočanje z negativnimi občutji so lahko dobra prva pomoč in obliž na rano, vendar se ta tako ne bo zacelila.

Kar se je zapletlo v odnosu, se lahko razplete samo v odnosu – obema svetujem, da se obrneta na strokovno psihoterapevtsko pomoč (dobro se pozanimajta o usposobljenosti izbranega psihoterapevta). Taka pot je dolga – saj, kar je bilo povzročeno v večih letih, ne moremo pričakovati, da bo izginilo čez noč – vendar temeljita.

Želim vama vse lepo,
Miha Štrukelj
Psihoterapija Štrukelj
Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija