Iskanje službe – nadaljevanje
Pripenjam načeto temo
http://med.over.net/forum5/read.php?151,7600415,7600415#msg-7600415
Mislim, da je prav, da se tu pogovarjamo …
No naj vam povem mojo zadnjo izkušnjo : govorim s kolegom podjetnikom in mu povem situacijo; vem, da me on ne more zaposliti, a me krepko postavi na trdna tla z vprašanjem kakšne prošnje pošiljam, kako iščem ? Pa mu seveda povem – tako kot nas učijo : spremno pismo, CV, kopije dokazil,….
In on zamahne z roko in pravi – a ti res misliš, da ima kdo čas brat vsa ta čreva? Ko jaz dobim tako prošnjo že (pazi to), ko da razpis da išče študenta za pomoč – flop v koš z njo. Ko pa je nek poba poklical in povedal kdo in kaj je, da bi rad delal, sta se zmenila za sestanek in evo – dela pri njem.
Kaj menite na to ? Bomo morali res poenostaviti stvari, sesti v avto in iti od firme – do firme ?
Bi rekla, da je to dvorezen meč, odvisen od tistega, ki je na drugi strani. Recimo, da zgledaš dobro in tvojo prošnjo – sliko dobi v roke ena zafristrirana predebela monovka, bo vse skupaj takoj romalo v koš, pri kakem tipu pa bi si takoj nabrala točke.
In obratno bi neprivlačne ženska, ki ne bi predstavljala konkurence tej prvi ženski, ki izbira kandidate, imela gotovo večje možnosti kot pri povprečnem moškem.
Moj sin si je upal, potem, ko mu je postalo jasno, da gre z vlogami zelo počasi in negotovo, tudi v večji firmi enostavno poklicati v kadrovsko službo, se predstavil, povedal, da bi rad delal pri njih in čez nekaj dni so ga poklicali na razgovor. Po nekaj mesecih pri njih, ko je ugotovil, da delo ni ravno to, kar je upal, je preprosto potrkal pri več manjših firmah in sedaj mu teče tretji mesec nekje, kjer je zadovoljen. Vsekakor se splača poskusiti tudi z osebnim pristopom, rabiš pa dovolj samozavesti.
Recepcija je prvi “filter”, ki izloči neprimerne kandidate. Vsaka nadaljna ovira pa še dodatno izloči “smeti” iz igre. Ostanejo samo najboljši in ti potrkajo na vrata direktorja. Ostalo so samo še formalnosti …[/quote]
Ostanejo samo tisti, ki jim je služba že tako ali tako namenjena. Se pravi tisti z poznanstvi in vezami.
pozabte na prošnje mone monovske, primer, jaz sem direktno poklical v kadrovsko se predstavil in v parih stavkih povedal, da bi rad delal pri njih, da jih poznam, spremljam njihove rezultate in da so oh in sploh ter da se enostavno vidim v podjetju, ki je organizirano, ima vizijo, nastopa na tujih trgih idr…preden sem prišel do razgovora do vodje sem moral v kadrovsko kar naprej klicariti, se pogovarjati, čakati na pravi trenutek, poslati predstavitveni dopis idr…..
Za eno delovno mesto vedno na prvi razgovor povabim vsaj 10 kandidatk, jim v nekaj stavkih kar precej zasoljeno opišem delo, nato razdelim vprašalnike z nekaj vprašanji in si kandidatke v tem času ogledam. Na drugi razgovor povabim tiste s katerimi se na pogled energetsko vežem, niso oblečene po predpisih, nimajo naučenih kretenj, se za delo ne pogovarjajo tako, kot so jih naučili, se ne afnajo, ampak so preprosto one.Postavim jim zelo strupena vprašanja in izberem osebo, ki mi na ta strupena vprašanja odgovori po mojih pričakovanjih. Pri meni se obnese. Nič litanij ne berem, ker za to ni časa, raje ga porabim za kaj pametnejšega. Ko pa izbrana oseba prične z delom pa le vidi, da je delati pri meni veliko enostavnejše, kot sem na razgovoru prikazala in po nekaj mesecih se na račun razgovora smejimo.
Recepcija je prvi “filter”, ki izloči neprimerne kandidate. Vsaka nadaljna ovira pa še dodatno izloči “smeti” iz igre. Ostanejo samo najboljši in ti potrkajo na vrata direktorja. Ostalo so samo še formalnosti …[/quote]
Ostanejo samo tisti, ki jim je služba že tako ali tako namenjena. Se pravi tisti z poznanstvi in vezami.[/quote]
V privatnem sektorju NI vez in poznanstev.
Res pa je, da se kar precej ljudi vzame v firmo po priporočilu koga od zaposlenih ali kako drugače poznanih lastnikom podjetja (stranke, partnerji, dobavitelji, …)
Tukaj te pa moram “okregat” !!
Višina plače je še kako pomembna in res ne vidim v čem je problem, če kandidat sproži na (prvem) razgovoru tudi to vprašanje. Saj vsi delamo za denar in to nam je glavno vodilo pri izbiri delodajalca.
Se pa na nek način strinjam, da je “higienično” prav, da se načne pogovor o plači šele potem, ko je bilo predstavljeno delo, ki ga je potrebno opraviti. Torej najprej: kaj je potrebno delati, koliko je potrebno delati (časovno, normativi), kako je potrebno delati, … šele potem prideta na vrsto “nagrada” ter metode merjenja uspešnosti.
Naj še omenim, da mene kot potencialnega iskalca nove zaposlitve, zelo moti, kadar delodajalec “slepomiši” okrog plače in še posebej okrog variabilnega dela za uspešnost.
Pri nas se je tak pristop iskanja sluzbe izkazal za odlicnega. 7 delavcev od 11 sem zaposlila na tak nacin, da so sami prisli do mene. Nikakor me ne moti, ce delavec povprasa po placi … V konci fazi vse izzovem, kaj zelijo izvedeti in tisti, ki ga placilo ne zanima, hmmmm, nekaj ne stima … Velikokrat je razlog trema, ampak jim pomagam in jim sama polozim besede v usta, da zelijo to verjetno vedeti, saj v konci fazi vsi delamo za denar.
No, da povzamem: nikoli vec ne bom zaposlila osebe iz zavoda oz.s pomocjo zavoda, sem se preveckrat opekla. Je pa tudi res, da ze zaposleni delavci pri nas pripeljejo svoje znance, prijatelje, tako da si kolektiv sam izbira team, seveda ob moji potrditvi. Temu primerno je potem tudi vzdusje, bolj sprosceno. Seveda je to tudi zelo nevarno za mene, ker se lahko splete kaka zarota, ampak zaenkrat nimam tezav na tem podrocju.
Vsekakor odobravam tak pristop iskanja sluzbe. Je pa res, da pride to v postev v manjsih podjetjih.
Popravek – jaz ne slepomišim okoli plače, ampak povem točen znesek. Vendar vedi, da večino ljudi zanima najprej plača, šele potem delo. Glede na to, da pri nas pisarne čistimo sami, pa je itak večini izpod izpod časti, da bi 1 x tedensko imele v roki metlo. Delo v pisarni ja, metla ne. Pri nas je pač poleg pisarniškega dela treba v roke vzeti tudi metlo.
Za delodajalko: no, to se malo drugace bere 🙂 tezko je vedno razumeri pravi namen pisane besede v tako kratkih dialogih … A tko pac je.
Ja glede place tudi pri meni ni pogajanj. Toliko kot ponudim, toliko vem da bom lahko placala. Kar se pa metle tice, jaz sem to opustila. Se kosev nihce sam ne sprazni, ce ne reces. Tako je danes. Mi ni vsec, ampak verjetno je bilo vedno tako. Ne maram ljudi, ki iscejo samo svoje pravice,iscem ljudi, ki vidijo sami delo in ga opravijo … S tem ko pride nekdo na vrata po sluzbo, dobim vsaj obcutek, da ima zeljo po delu. Ima vec sans pri meni.
Da ne bo nesporazum. Govoril sem o delodajalcih na splošno in njihovi “neodločenosti” pri konkretnih številkah.
To, da se najprej zmeniš kaj je za narest in šele potem koliko denarja je to vredno, je pa itak osnova. Res ne razumem ljudi, da se prvo menijo o denarju in šele potem o tem, kaj vse morajo za ta denar naredit …. Dobro pri nekih enostavnih proizvodnih poklicih je to še mogoče, toda že pri navadnem kelnarjenju je velika razlika v količini dela za tistt denar.
O čiščenju je sicer malce že ‘Lastnica’ rekla. Mogoče kot zanimivost: pri Boscarolu tudi sami čistijo za seboj, čeprav je to ekonomsko nesmiselno. Inženirska ura je predraga, da bi jo porabil za vihtenje metle.