Pozdravljeni!

Poročena sem 14 let in imava dva otroka. Problem je v tem, da več ne vem kaj je prav. Poročila sem se pri dvajsetih letih. V bistvu vsa ta leta pri možu iščem pozornost, ki je nisem bila deležna niti pri mamai niti pri njem. Tudi doma, ko sem živela pri mami me nikoli ni pohvalila ali rekla kaj lepega. Ko pride domov se vleže, ali gre za računalnik, potem s prijatelji ali pa odpelje otroka na trening. Za naju si ne vzame časa. Zelim si dotika, pogovora, lepe besede… Pa nič. Utrujena sem od tega da stalno pričakujem mogoče pa sedaj bo imel čas zame in potem spet razočaranje. Vse to sem mu tudi povedala pa pravi, da on ni tak človek. Čakam da me objame, pa nič. Če jaz njega pove da mu pač to ne paše. Ne pričakujem da bo 24 ur visel na meni in bil z menoj, ampak si želim da bi mi glede pač na danjšnji tempo živlenja ki ga pač živimo (službe, otroci, razne dejavnosti, treningi…) vsaj malo naemnil svoj čas in se takrat posvetil samo meni. Tudi če sva doma sama sva vsak v svoji sobi. Če pa želi kaj več pa pride k meni. Ampak meni to ni dovolj, ker pač opravi samo svojo potrebo potem pa nazaj na kavč ali za računalnik. Moram povedati da se tudi sama rekreiram vsaj 3x tedensko (hodim v gore, sprehodi v naravo…). Imam občutek da je zelo hladna oseba, da ga je sram pokazati in povedati svoja čustva. Prav tako mi nikoli ni rekel nobene pohvale npr. da sem nekaj dobro spekla ali skuhala itd. Tudi otrok ne pohvali velikokrat. Je zelo črnogled, nezaupljiv do ljudi. Ima svoje prijatelje. Družinskih prijateljev se izogiba ker pri vsakem nekaj najde. Nikoli ne greva nikamor samo k njegovim staršem. Če že slučajno gremo komu na obisk sem jaz pobudnik pa še to moram vztrajati. Če karkoli rečem, me želi pohoditi češ da sem nerazgledana on pa itak ima vse prav. Ko mu vse povem kaj čutim in želim mi reče da naj se porihtam, (ker se pač z mamo nisem razumela, ko sem bila doma, da sem zaradi tega takšna). Naj povem da tudi on nima idealnih staršev. Navzven vse lepo. Nikoli v vseh teh letih nisem videla da bi njegov oče objel njegovo mamo, se z njo pogovarjal… V bistvu živita v hiši in oče stalno nekaj dela.

Sedaj pa ne vem več kdo ima prav?. Ali res pretiravam in si želim preveč, ali pa imam prav in pač moram proč ker imam občutek da živim z mrličem.?V bistvu umiram na obroke.

Se vam vnaprej zahvaljujem in vas vse lepo pozdravljam!

Draga moja ko sem prebirala tvojo zgodbo, mi je blo kot da opisuješ mojega moža. Vedi, da si vsako bitje ki ljubi, želi nežnosti. Čas je da spregledaš, da tvoj mož ne zna ljubiti nobenega razen sebe.Tudi čas ki ga posveti otrokoma,
ga posveti iz občutka dolžnosti ne ljubezni! Če imaš možnost pojdi vstran, ker ti bo lažje živeti sami z otrokoma, kot ob takem možu! Prej boš psihično propadla, kot pa dočakala, da se bo spremenu! Pomisli na otroka…..vsaj mamino ljubezen si zaslužita, ampak če se boš pustila uničit jima je ne boš mogla dajat!
In ne išči krivde pri sebi, ker nisi ti ničesar kriva!

Kelly!
Moram vam povedat, da se niste obrnili na pravi forum, saj tu ne rešujemo zakonskih in ljubezenskih težav, pač pa obravnavamo teme, ki so povezane z odvisnostjo.
Vsekakor pa vas razumem, da živeti v mrtvem zakonu ni prijetno in nič preveč si ne želite, ko hrepenite po partnerju, ki vam bo ljubezen vračal. Mož se je od vas odtujil, ne vrača vam pozornosti, v zakonu se počutite osamljeno. Želja po osebni veljavi in priznanju je pomembna in če tega ne dobite od svojega partnerja se zagotovo v zakonu ne morete počutiti
dobro. Ljubezen, sprejetost, vzajemnost v odnosu je ideal in sen tako rekoč vsakega človeka. Kadar smo v stanju ljubezni se uresničujemo, in kadar nismo, se nekako praznimo.
Z možem se pomenite o tem kaj čutite in se seveda še naprej trudite, da obudite zvezo. Obiščita kakšno zakonsko svetovalnico ali srečanje zakoncev v bližnjem župnišču. Ohranite vero in mir in z božjo pomočjo vam bo uspelo nazaj obuditi zakon, seveda, če bo partner na to pripravljen, če ne bo je težko karkoli spremeniti. Ljubezen je kot približevanje gori. Če se ji približujete, se tudi ona približuje vam. Upam da se vam bo tudi vaš mož nekoč približal nazaj.

Poskusite na drugih forumih saj se jih kar nekaj ukvarja s tovrstno problematiko.
Vso srečo!

Pozdravljeni!

Iskreno hvala obema za tolažbo. Zelo veliko mi pomenijo besede od nekoga, ki je čisto nevtralen. Na ta forum sem pisala iz tega razloga, ker sem že obupala in se vprašala ali sem mogoče odvisna od svojega moža, ker enostavno vem, da ne dela prav oz. da to ni imeti nekoga rad, jaz pa še kar vztrajam in vztrajam pa nič.

En lep pozdrav in hvala za vzpudbudne besede!