Spoštovani,

zanima me kako lahko pomagaš osebi z motnjami hranjenja in ga motiviraš za zdravljenje.

ALi obstaja kakršnakoli strokovna pomoč tudi za bolnike, ki si želijo pomoči, vendar strah premaga željo po ozdravitvi.

Hvala za odgovor in lep pozdrav,
Lana

pozdravljena Lana!

Pomoči, kot lahko razbereš na tem forumu je veliko. Glede tega predvidevam, da pa je ob tebi nekdo, ki ima težave in bi rada pomagala. Ti pa odkrito ne znam povedat. Kot oseba z to zelo grenko izkušnjo, ti lahko povem.Da so se pri meni vsi trudili, na vse možne načine. Glede na izvor, pa bi ti napisala, da mi je to godilo, ker sem bila vsaj enkrat pomembna in opažena. Vedi, da ljudje, ki ne morejo nadzirat življenja in strahu, lahko morda kontrolirajo hrano.
Odločitev ozdravljenja je na vsakem posamezniku, kaj bi rad, kaj si želi. Ko je pa prehudo, pa da enostavno več ne gre.Vsak mora z to težavo to uvidet in zaznat, šele takrat se začne pa dolga pot in je polna ovinkov in ovir. Takrat lahko prispevaš tudi ti kar veliko. Pregovarjenje se dostikrat izkaže za slabo.
Vse dobro.

Pozdravljena Lana,

motivacijo za okrevanje od MH mora posameznik res poiskati pri sebi. Napačna je domneva, da bodo pritiski, želje, ljubezen dovolj, da se oseba odloči narediti ta korak. Seveda je pomembno, da damo osebi, ki ima težave s hrano vedeti, da se nam lahko zaupa, smo ji pripravljeni prisluhniti, to pa pomeni, da ne poskušamo za vsako ceno doseči, da gre na zdravljenje, ker kot sem že omenila to ni v naši moči. Odgovornost za življenje in za odločitev zdravljenja je na osebi sami. Tako kot je napisala Anja, dokler oseba ne vidi, da ji tak način ravnanja s sabo ne prinese nič dobrega in da želi res najti drugačno pot reševanja problemov in svojih notranjih stisk, so lahko vsa prepričanja zaman.

Lahko pa daš tej osebi jasno vedeti, da si opazila, da ima težave s hrano in da si tu zanjo, ko se bo odločila poiskati pomoč. Da ji poveš, koliko ti pomeni, da če te bo potrebovala si ji pripravljena prisluhniti in biti tu zanjo. to pa zna biti težko, zato se moraš res odločiti, če to hočeš. Včasih se leta ne premakne nič, preden se oseba odloči poiskati pomoč. In to je lahko težko za bližnje.

Kako ravnati z osebo, ki ima MH si lahko več o tem prebereš na naši spletni strani pod rubriko MH – informacije za prijatelje in svojce. Lahko pa prideš k nam na pogovor v Žensko svetovalnico (piši na [email protected]) ali pa razmisliš o priključitvi na skupino za bližnje – več informacij o tem najdeš na vrhu spiska sporočil.

Lep pozdrav,

Tatjana Romih

pozdravljeni!
sem 17-letno dekle.visoka sem 181.5 cm in trenutno tehtam 58 kg. lansko leto takega časa sem tehtala 44 kg. nato pa sem se pod pritiski bližnjih odločila za zdravljenje. postavili so mi diagnozo anoreksija, značilno za ljudi s prenizko težo. do srednje šole s hrano nisem imela problemov.jedla sem vse in kar veliko, vendar sem bila suha. sama predvidevam, da zato ker sem hitro in zelo rasla.večkrat sem slišala kako opazko “ti toliko poješ pa si tak suha?” vendar se nisem preveč sekirala. morda me je bilo malo sram, ker nisem imela razvitih prsi, a ko sem dobila menstruacijo, me je mama potolažila, da se bodo verjetno začele razvijat ter bom postajala ženska. v prvem letniku med počitnicami pa sem si začela sama kuhat. tako sem vedno bolj gledala, da bi se prehranjevala zdravo. od vsepovsod sem se srečevala z informacijami o zravem življenju. vsak dan sem se trudila, da sem se rekreirala:ali sem tekla, plavala, šla na sprehod ali pa kolesarila. mami je sprva bila ponosna, da se vklučujem v kuhanje ter da se ne dolgočasim ali pa ga celo žuriram. tako sem v enem letu iz 53 kg shujšala na 44 kg in izgubila menstruacijo. vendar menstruacijo sem zgubila preden sem shujšala in se začela zdravo prehranjevat.sedaj se torej redno redim, menstruacije in prsi še nimam.zdravniki na pediatrični kliniki v Ljubljani pravijo, da se moram zrediti do 60 kg in da bodo nato videli…pišem vam zato, ker kljub temu, da bi naj pridobivala nateži, menim, da se preveč prenajedam: na dan imam 4 obroke, za kosilo ponavadi pojem cel globok krožnik priloge, velik krožnik solate ter zrezek. včasih pa se mi”zalušta” nekaj sladkega in takrat pojem lahko 5 kosov potice in kekse ali pa četr kilograma kruha namazanega z medom.po jedi ne bruham.tudi ostali obroki niso majhni tako da vzrok ni, da enkrat čisto malo jem nato pa veliko. to dolgo sporočilo je dokaz, da res potrebujem pomoč, saj me je strah, da se pozneje v življenju ne bom vedela obvladovati ter zaužiti razumno količino hrane. prosim za konkretne nasvete, saj velikokrat sploh več ne vem kaj je prav.

Pozdravljena,

uh, s kar veliko stvarmi se ukvarjaš, verjamem, da ti ni lahko. Napisala si, da hodiš na pediatrično kliniko v Ljubljani – imaš poleg zdravniškega spremljanja tudi svetovanja – psihoterapijo npr, pogovore s kom o tem kaj to pomeni zate, kako se je začelo, kako ravnati s sabo, ipd.?
Namreč uvajanje rednih obrokov je eno. Drugo, kar je za okrevanje potrebno narediti pa je vključiti se v pogovor s kakšnim terapevtom, psihologom, ki ti bo pomagal odkriti kaj potrebuješ, da bi lahko živela brez stradanja, z rednimi obroki in brez krivde med tem, ko ješ. Kaj misliš o tem?
Sprašuješ se kdaj se ti bodo razvile prsi. dejasnko imajo zdravniki prav. namesto, da bi v obdobju odraščanja pridobivala na tel. teži in bi se ob tem tvoje telo razvijalo, si jo izgubljala. Nekako je tvoje telo ostalo na ravni otroka, saj se prsi nimajo iz česa razviti. tvoja tel. teža zadostuje komaj za to, da ti organi še delujejo. Ko boš pridobila na teži, se bo telo okrepilo – imunski sistem se bo izboljšal in tudi telo se bo začelo razvijati. menstruacija se bo povrnila. telo je kot roža. Roža potrebuje za preživetje vodo in če ji ne daš vode, ovene. Če jo po pikicah zalivaš ravno komaj še živi. Če pa dobi dovolj vode in ostalih snovi za rast, pa se razvije v prečudovito rožo in odpre cvet.

Kar za tebe pomeni, da psotopoma uvajaš redne obroke hrane. Seveda, če nekaj ačsa nisi jedla kot bi morala, potem se ti cel ritem poruši. Zato se ti bo dogajalo tudi prenajedanje in vse, ker si po eni strani v strahu, da bi pojedla preveč, po drugi verjetno nočeš še jesti, pa spet kdaj bi in si v razcepu. Svetovanje ti lahko pomaga okrepiti samopodobo, razčistiti vprašanja, ki te bremenijo in ti pokazati sebe v novi luči. resnično ti predlagam, da o tem razmisliš.
Vseeno je težko dati konkretne nasvete glede hrane po mejlu. Največ kar ti lahko svetujem je, da se o tem pogvoriš z zdravnico. vedi, da je pri tebi porušen občutek za to, kdaj je hrane dovolj ali kdaj bi jo potrebovala. Občutek sitosti in lakote se izgubi. In te debate bi pri svetovanjih lahko imela.
Kaj praviš?

Tatjana

NAJLEPŠA HVALA ZA ODGOVOR, čeprav s svojo psihologinjo v Ljubljani ne najdem pravega kontakta.poznate koga drugega, ki bi mi bil pripravljen pomagati?z mamo se veliko pogovarjam a kot vidite učinka ni…
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.

Včasih se zgodi, da s kakšno osebo ne najdemo stika, to pa ne pomeni, da ni nikogar. V Ljubljani je Ženska svetovalnica, ki deluje na področju MH. Ana Ziherl je svetovalka in nudi individualna svetovanja. Možnost je tudi na Centru za pomoč mladim – če že nisi šla tja. Tel.št. ŽS je 01/25-11-602 ali pa piši na [email protected] za center pa pobrskaj na internetu. Kolikor vem se tudi ukvarjajo s tem.
Če pri njih ne bi dobila kar potrebuješ, ti bodo lahko tudi svetovali kam še lahko greš. Res se splača. Si pogumna, da vztrajaš, verjamem, da ni lahko. Vendar bo bolje, kar vztrajaj. Če bi še kaj potrebovala kar piši.

lp

Tatjana

Pozdravljeni,

prijateljica je s podobnim problemom pisala že pod drugo temo, pa sem se odločila da vam pišem še jaz, ker se je baje potrebno spopadati s svojimi težavami s čimbolj dvignjeno glavo;)

.imam partnerja z obliko motnje hranjenja (ne je dovolj, obsedenost z zdravo prehrano ipd), slabo samopodobo,(ne vem kaj je kura in kaj jajce…)…zadnji mesec obiskuje podporno skupino in psihiatra, skratka nek napredek očitno je, saj problema ne zanika. moj problem je v tem, da ne vem kako pomagati oz.sodelovati pri zdravljenju. moje pomoči sicer ne zavrača, vendar pravi da noče da sem preveč vpletena, ker sem baje ena redkih, ki se do njega obnaša kot da je “normalen” in noče, da se najin odnos vrti samo okoli njegove težave. To razumem in se strinjam, pa vendar … Ne vem kako naj se obnašam v kriznih trenutkih…na primer ali se lahko razjezim kadar ne je, ali ne….se pravi težiti ali samo podpirati…ali moram skrivati obup (res sem na robu z živci in se mi je zaradi te situacuje malce porušil svet- stvar se je tako počasi razvijala kakšno leto, da sem šele pred kratkim ugotovila in se sprijaznla, za kaj gre… res nisem bila pripravljena na tole)….
Se pravi kako pomagati brez, da spravim njega in sebe ob živce? Vse informacije, ki jih najdem so namenjene ženskam in najstnikom…

Hvala za kakršenkoli nasvet ali napotilo kam drugam

Najprej čestitke za spopadanje s težavo z optimizmom – verjamem, da je blazno težko se pošaliti na svoj račun kadar smo v zosu, vendar vam je supelo – in že to je nekaj.

Ja, stati komur koli ob strani, še posebej bližnjemu ni lahko. Oblivajo nas panika, obup, misli, če bo kaj slabše, če nič ne naredimo, če kaj rečemo – vedno smo v nekem začaranem krogu kako naprej in v spopadanju s seboj, da ne bi naredili kaj narobe.
Torej – prva stvar, ki jo že veste je, da imate parterja radi. Druga pa, da ne morete z besedami in prošnjami vplivati na to kaj bo naredil on – ali bo jedel ali ne bo jedel, to ni vprašanje. Vprašanje je kakšno obliko podporo mu naj nudite in kaj si želi on ter kaj ste pripravljeni dati. ker vpleteni ste, če pa si on želi, da ste ali niste – in to mu lahko poveste. ne morete se delati da tega problema ni in da ga ne veste, če pa o njem ves čas razmišljate. Torej, mirno se usedita in se skušajta pogovoriti. povejte mu kako to vpliva na vas, vendar z jasno mejo, da boste zase že poiskali pomoč in da ste jo, ker si sami ne veste pomagati – lahko poudarite, da je v redu o tem govoriti in da to ni nekaj skrivnostnega in ni prav da je – tema, bolezen mislim. Poleg tega tako ne bo imel občutka, da mora poleg sebe skrbeti še za vas.
Direktno ga vprašajte kako si potem predstavlja, da bi vaš odnos izgledal, vendar si potem vzemite čas in mu povejte, da boste razmislili, če mu lahko to kar pričakuje daste. Ker tu se ne gre le zanj, če mu je to všeč ali ne. Se gre za vaju in za vajin odnos – in kar on počne vpliva na vas in vaše občutke. Dobro bi bilo, da greste na kakšen pogovor okoli tega tudi h kakšnemu psihoterapevtu. samo za smernice. Ali pa v skupino za samopomoč za bližnje- na Žensko svetovlanico deluje takšna skupina za svojce, ga Ana Ziherl jo vodi. kakorkoli se boste odločili, se prej še posvetujete z drugimi, potem pa v pogovor s parterjem. Niste pa odgovorni zanj in za njegovo življenje. In niste krivi, da ne je, ne spi, ne diha, za nič – to je njegova odgovornost.
Kaj si mislite o tem?

lp

Tatjana