Imamo plavalca s poškodbo. Pediatrinja ne pozna narave športa, svetuje počitek. Trener svetuje zdravnika. Rada bi opravila pregled pri športnem zdravniku, ki pozna potek in oblike športnih poškodb (konkretno plavanje, poškodbe mehkega tkiva ramen, kolkov, beder…) Mi lahko kdo pomaga? In hvala.

Imate pa res športno krizo, delno sem ti odgovorila že v forumu starši in otroci.
Nekje je meja med zdravim športnim udejstvovanjem in mučenjem otrok.

Veliko ponavljajočih poškodb je ponavadi znak:
-neprimerne konstitucije za neko obliko športa
-povsem napačnega pristopa trenerja
-preutrujenosti športnika.

Poškodbe sicer zdravijo kirurgi-travmatologi, poiskusi poiskati pomoč pri njih, če gre za poškodbo. Ponavljajoče bolečine v bedrnih in ramenskih mišicah so velikokrat posledica nepravilnega ogrevanja pred vadbo.

Ja, res kriza 100 na uro. Tole je še dodaten faktor…

Hvala ti za odg. Smo vmes dobili neko napotnico za ustrezno slikanje bolečega sklepa… upam, da bo izzvenelo, ko se tudi čustveni pristop uredi.

Paše mal poklepetat, hvala še 1x

Še en primer uresničevanja starševskih ambicij s pomočjo (zlorabo!) otrok. Če vam je zdravnica svetovala počitek, naj pač počiva, zakaj ga preforsirate?? Ali boste zdaj napadli trenerja , da ne ogreva pravilno?! Sem profesorica na srednji šoli in imam vsakodnevne izkušnje z dijaki-športniki, ki jih starši silijo v določeno vrsto športa, izvajajo psihični pritisk, maltretirajo trenerja , učitelja, otroka, ki je preveč odsoten. Ničkolikokrat mi je že kakšen od otrok zaupal, da mu ni več v veselje trening pa si očetu in mami ne upa priznat tega. starši premalo opazujejo svoje otroke.

Včasih je bilo tako, da so morali vsi registrirani tekmovalci vsakih 6 mesecev na zdravniški pregled. Če ne, niso smeli nastopiti na prvenstvih.
Preverite v klubu, kateri zdravnik je zadolžen za športnike kluba vašega otroka.

V LJ. je dober športni zdravnik Dr. Vuga. Včasih je delal v Tivoliju, mislim, da je sedaj na Metelkovi.

Mislim, da ni prav, da kar počez kritiziramo starše in govorimo o forsiranju otrok. Nekateri to pač radi počnejo.
Sin hodi na treninge in je zelo razočaran, ker so treningi drugega športa, ki ga tudi zanima, ob istih terminih, kot njegov primarni šport in zato ne more hoditi tudi tja. Pa prisežem na otroke, da ga nikoli ni nihče silil. Bila mu je ponujena možnost, da hodi na treninge, v glasbeno šolo, na jezikovni tečaj, pa še kaj bi se našlo. Odločil se je za šport, tam se dobro počuti, ima prijatelje, je zadovoljen, ne postopa pod blokom, ne gleda cele dneve televizije in šport ga počasi a vztrajno “zastruplja”.