Živjo.

Prebiram napisano in podoživljam lastne strahove, nemoč in jezo. Tudi sama sem našla v hrani “zaveznika” in se že lep čas vrtim v krogu prenajedanja. Kile gor, kile dol. Trenutno se v res hudi krizi, taki kot ze več let ne in nikakor ne najdem poti ven.

Pogovarjam se s prijatlji, družino itd – ker ce sem se nečesa naučila v vseh teh letih je , da nikakor ne smem tega zadrževati v sebi, niti se ne sem sramovati- navsezadnje gre za bolezen, za odvisnost.

Vendar me ne razumejo- kar je normalno. Razume lahko samo nekdo, ki ima ista občutja, isto neustavljivo in nepotešljivo željo. Demona, kot mu pravim jaz.

Zato sprašujem- je tu kdo, s katerim bi si vzajemno pomagala čez najtežje trenutke premagovanja samega sebe?

Mojca

Mojca, pozdravljena!

Jaz ti podajam roko. Tudi v meni prebiva demon, ki vsake toliko usmerja moje življenje. Poznam tako prenajedanje kot tudi anoreksijo in bulimijo. Svojo zgodbo sem opisala včeraj v postu na temo motnje (za vse), ki jo je začela justone (nisem prepričana, ali sem prav napisala ime in naslov teme). Trenutno imam tudi sama krizo, ampak jo poskušam krotiti s kakršnimikoli pozitivnimi mislimi, ki mi šinejo čez glavo… In sem prepričana, da vsaj majčkeno pomaga že, če komu zaupamo, kako se počutimo. Če pa ta nekdo to razume in je tudi sam bil/je v tem, lahko pomaga toliko bolj.

Torej, če ti je oz. če se tako počutiš, lahko zagrabiš mojo ponujeno roko in mi pišeš na mail: [email protected]. Z veseljem bi si dopisovala s tabo!

B.

ojla pa nas je res veliko z istimi problemi,najboljš da se dobimo na kavi pa se spoznamo pa si bomo lahko pomagale skupaj…….

lp

Draga Mojca,
pomben začetni korak na poti okrevanja si naredila, ko si “rekla bobu bob” in poiskala prvo pomoč in podporo.
Upam, da se ti bodo javile “sotrpinke in sotrpini” v ustrezbnem številu, še bolje take, ki so že precej daleč pri okrevanju, ki jim gre že veliko bolje in so njihove krize že občutno redkejše.
Samo tole bi rekla: če iščeš samo enega sotrpina za podporo in pomoč, zna biti to premalo. ker včasih je ta oseba, pa če je še tako predana, zasedena, ali sama v slabi koži in takrat – če je samo 1 oseba, zna biti kriza še globja kot sicer.
Torej: jaz bi ti priporočila, da pomoč in oporo iščeš na več koncih, ker jo rabiš ohoho veliko.
In če ne bo dovolj, kar se v mnogih primerih zgodi, poišči še strokovno pomoč, ali daljšo vključitev v katero od skupin. Polega podpore sotrpinov, ki vedno pride prav in je zelo dobrodošla…

Živjo!
Tudi js mam podobne težave in wem kako je!in ti tudi js podarjam roko!če maš msn me lahko vpišeš:[email protected]