IŠČEM PAR, KI JE POSVOJIL
Pozdravljeni,
ukvarjam se z novinarskim delom in v svojih prispevkih predstavljam različne življenjske zgodbe…vesele, žalostne, navdiha polne. Želela bi predstaviti zgodbo para, ki je posvojil otroka, morda dva ali več…. Veliko ljudi v Sloveniji je posvojilo, veliko jih je v postopku, mnogo se jih ravno ta trenutek odloča. menim da se vsak se za to odloči iz plemenitega razloga, s tem pomaga oblikovati novo življenje. Če je kdo pripravljen sodelovati z mano oziroma če koga zanima več informacij za lažjo odločitev me prosim kontaktirajte na moj e-mail [email protected]
Najlepša hvala in upam da boste vsi ki čakate otroka kmalu dosegli svoj cilj.
Katarina
Pozdravljeni…imam samo repliko…Mislim, da je v Sloveniji in še marsikje drugje problem pri pojmovanju posvojitve kot tako dobrodelnega dejanja. Seveda se sama strinjam, da je to plemenito dejanje…Ampak tudi tu treba pogledati iz dveh vidikov…Zakaj v prvi vrsti posvaja bodoči posvojitelj otroka? Iz želje, da bi mu pomagal, ali zaradi tega, ker sam ne more imeti otrok. Verjetno zaradi drugega…torej lahko rečemo, da si recipročno pomagata en drugemu. Starš daje otroku toplino in ljubezen, otrok pa njemu izpolnjuje potrebo po materinstvu.
To je vsaj moje osebno mnenje, ki sem tudi sama posvojena. In mislim, da je isto tudi z rodnim otrokom…saj rodnim otrokom ne vcepljamo, da morajo biti hvaležni, zato ker smo jih rodili kajne?
Lepo vas pozdravljam in veliko sreče pri prispevku, saj še vedno tega zelo manjka, saj se še vedno relativno malo piše in govori o tem.
LP
Se strinjam z gospo cathrine, posvojitev ni dobrodelno dejanje ampak izpolnitev velike želje staršev, ki ne morejo imeti otrok, vsaj pri malih je tako, ki še ne vedo zase, pri večjih otrocih pa je lahko obojestranska želja, vendar jaz ne bi nikoli tega opredelila kot dobrodelnost, kajti otrok, ki bi naj bil hvaležen, da ga je nekdo posvojil se ne bo nikoli počutil v takšni družini sprejet, vedno ga bo nekaj bremenilo.
Tudi midva z možem bova psovojila deklico, ki je pri nama že od svojega rojstva, bi jo že takoj pa ni bilo možno, no sedaj po osmih letih se je pa le uredilo in v kratkem že dobiva rojstni list. Niti na misel nama nikoli ni prišlo, da je to dobrodelno dejanje ali plemenito dejanje, kajti midva sva si neznansko želela otroka in ko sva jo dobila sva bila hvaležna njeni biološki mami, da jo je rodila. In ja obojestransko smo pridobili, včasih se nama zdi, da sva midva več pridobila, tako, da o kakšni dobrodelnosti ni govora.
Lep pozdrav Darinka
Pozdravljeni ga. Darinka.
Zelo lepo ste povedali in lepo, da tudi posvojitelji mislite tako. Tako se bo otrok res čutil sprejetega in bo čutil pripadnost.
Zelo sem vesela za Vas in Vam čestitam in še enkrat bi rekla, da bi vsi morali razmišljati v to smer, saj gre pri tem res za obojestransko pridobitev. Veliko sreče še naprej in LP.
Midva z zeno sva posvojila. Ne strinjam se z cathrine ali darinkaz. Oz. deloma se strinjam. Ce gre pri tem za majhne otroke, potem verjetno res, ko pa govorimo o posvojitvi starejsih (12+) let pa je zgodba drugacna. Midva z zeno sva vzela v rejnistvo deklico, ko je bila stara 16 let in jo posvojila leto kasneje. Najin namen ni bil ta, da zapolniva neko vrzel, pac pa da pomagava otroku.
Ce zgornja novinarka hoce, me lahko kontaktira.
Pozdravljeni,
Pri tem se z vami lahko popolnoma strinjam. Ampak mislim, da je vseeno posvojitev starejšega otroka precej sprecifična in drugačna od posvojitve dojenčka ali celo novorojenčka. Ko posvajaš 12+ to delaš resnično z namenom pomoči in ne z zapolnjevanjem vrzeli…za zapolnjevalnje se mi zdi, da lahko govorimo pri posvajanju majhnih otrok.
Mi smo posvojili sina starega 16 let in nič z namenom “pomoči” (ta mi gre krepko na živce, saj si mislim, da je to “usmiljenje” in “pomoč” ter “plemenitost” silno žaljivo za otroka), temveč zgolj z namenom da tudi formalno urediva dejansko stanje. Ni šlo za pomoč temveč za udejanjenje realnosti. (Prosim, brez zamere Iztok, saj si mislim, da gre pri najinem nasprotju le za besede, ki niso dobro opredeljene in razmišljene, najina praksa pa kaže isto naravnanost,.. večinoma pa ni tako!)
Sin je bil (pre)dolgo v rejništvu (pri nas) in nisem si mogla več predstavljati, da se to vekotrajno rejništvo gremo še naprej. Mislim namreč, da je mogoče s čisto vestjo reči, da imaš nekoga rad in da je “že čisto naš” samo v primeru, če zagotavljaš tudi najosnovnejše od tega kar pomeni “čisto naš” – da otroka preživljaš namreč (mislim na finance)!!
Se mi pa močno upira tovrstno besedičenje (pre)mnogih rejnikov, ki se hvalijo s tem, kako je otrok “čisto njihov”, pa imajo zadaj (desetletje in več trajajoče) odplačno pogodbo in država (vsaj delno) preživlja otroka.
Drugo je seveda pristen in ljubeč odnos. Ta je mogoč pri “čisto našem” ali pa tudi pri sploh nič “našem”…
Bida Be, najina hci je prisla k nam po tem, ko je dopolnila 16 let. V najinem primeru je v celoti slo za pomoc. Z zeno sva pac sklenila, da bova vsaj enemu otroku pomagala in da bo imel vedno dom, kjer bo lahko prisel med prazniki, ali pa kdarkoli. Ni slo dolga leta za rejnistvo (ceprav je bila hci dolga leta v rejnistvu, ampak ne pri naju), pac pa izkljucno za rejnisko/posvojitevni process. Njena socialna delavka, najina socialna delavka, njena rekrutka (oseba, ki skrbi, da najde ustrezno posvojitveno druzino za otroka), druzinska terapevtka in vsi (razen najine hceri) smo vedeli, da gre za rejnisko/posvojitveni proces, ko je bila k nama premescena. Njej v zacetku nismo povedali, ker smo hoteli, da se sama odloci na podlagi izkusenj z nama. Na koncu se je sicer odlocila (vsaj zasedaj), da se vrne v kraj iz katerega je prisla in k bioloskemu ocetu z njegovo novo druzino. Oz. vsaj se bo vrnila, ko dopolni 18 let in se letosnje solsko leto konca (na isti dan oboje). Kaj cmo, tako pac je. Ampak vsaj za dve leti je imela stabilno okolje in obilo pomoci tako v soli, kot medicinsko in smo jo vsaj sedaj pravilno diagnosticirali in nasli ustrezna zdravila da normalno funkcionira. Vsaj na boljsem je zdaj, kot pa ko je prisla k nama.
“….Njena socialna delavka, najina socialna delavka, njena rekrutka (oseba, ki skrbi, da najde ustrezno posvojitveno druzino za otroka), druzinska terapevtka in vsi..” Je mogoče, da se je to dogajalo v Sloveniji?
Kaj ta posvojena hči bo zdaj šla nazaj k roditelju? V čem je torej bil smisel posvojiteljstva, če pa gre v bistvu zgolj za spremembo priimka in finančno oskrbo, dekle pa teži k biološkim staršem, ki so zdaj – vsaj formalno – zanjo popolni tujci?
Ali pa sem kaj narobe razumela in je šlo zgolj za čisto rejništvo z vašo željo (in teženjem “pristojnih”), da bi dekle posvojili in se pač ni izšlo?
ker takšnih primerov želja je veliko, le da običajno “strokovne službe” teh želja ne podpirajo in se zadeve sfižijo zaradi njih in ne otrok, ki običajno želijo posvojitev.
Torej: ste posvojili rejenko ali ne?
Hci je posvojena. Ja, v formalnem smislu so tujci. Njihove starsevske pravice so bile terminirane, ko je bila hci stara 12 let in bila v rejnistvu (v razlicnih – kakih 8-10 druzin) vse dokler ni prisla k nama. Bo pac postala polnoletna in kot taka ji ne moreva prepreciti, kam bo sla. Pac si zeli nazaj. Po moje bo videla, da je trava na drugi strani plota bol zelena predvsem zaradi prevec gnoja, ampak bo imela vsaj moznost priti domov in dokoncati studij, ko bo uvidela stvari v resnici.
Iztok (kot bivši rejnik), prosim, javite se kaj na naš naslov http://www.moc.si.
Mislim, da bi imeli kaj zanimivega povedati tudi na spletni strani našega združenja!
Gospod Iztok, naj povem, da midva z možem nisva zapolnjevala vrzeli ampak sva si iskreno želela otroka, ni nama bilo dolgčas in bi si potem pač zapolnila čas z otrokom, tako bi jaz rekla zapolnjevanju vrzeli, kajti če dobiš otroka pa ne glede ali rojenega ali posvojenega ali v rejništvo to ni zapolnjevanje vrzeli temveč veliko obveznosti in skrbi. Kar se pa tiče posvjitev večjih otrok se meni osebno zdi najbolj pošteno, da je to želja obojestranska in iskrena, ne po neki sili razmer, saj otroci se bodo le takrat dobro počutili v novi družini. če bodo res zaželjeni in bo tudi njihova želja upoštevana, ne pa da se otroka posvoji, kao, da mu boš pomagal. Najstniki take pomoči ne marajo preveč in z mislijo, aha posvojili so me, ker mi hočejo kao pomagati, jim moram biti hvaležen, tkašno posvajanje se meni zdi jalovo.
L.P.
V Sloveniji mora otrok nad 10 let starosti tudi sam pristati na posvojitev (za rejništvo pa nič soglasja ali pristanka. Ne otrokovega in ne od koga drugega odgovornega v njegovem imenu)…tako da nič strahu pred izsiljeno hvaležnostjo, ki pa so jo rejenci v vsakem primeru dolžni rejnikom, ker vsa “strokovna” javnost rejništvo razume kot dobrodelnost in plemenitost in srčnost in kaj vem kaj še vse. Saj vse to TUDI JE, LE DA BI NAJPREJ MORALO BITI ŠE KAJ DRUGEGA!!!!
Gospa Bida vse to jaz že vem, brez skrbi, mene je zapalilo to, da moraš nekega otroka posvojiti, da mu pomagaš, s tem se jaz ne strinjam, otroku, če mu res želiš iskreno pomagati lahko pomagaš brez, da ga posvojiš. Pomagam jaz lahko sosedi, prijateljici pa jih zato ne bom posvojila. Zame pride v poštev posvojitev tako velikih otrok le v primeri, da si res želita tega obe strani, da res začuti otrok, da ga imaš rad, da bo resnično del družine, da začutijo vsi vpleteni neko pripadnost in željo po tem. Ne morem si zamislit, da bi jaz posvojila kakšnega otroka s katerim nebi začutila medsebojne topline, pripadnosti in ljubezni, kajti to ni predmet katerega lahko odložiš, če ne gre, posvojitev se ne da preklicat.
Darinka, pa saj ne gre za prisilo. Vecina najstnikov ni sposobna gledati na prihodnost vec kot do jutri. Kot odrasli jih moramo ustrezno prepricati, da je posvojitev zanje boljsa kot rejnistvo in potem izpad iz sistema. Ker tudi je boljse, saj je to trajna in ne zacasna resitev. Ne gre za prisilo ali kaksno nasilno prepricevanje. Pac pa zgolj negovanje vezi in celjenje ran iz preteklosti.
V ZDA se to dela preko rejnisko-posvojitvenega nacrta (ki ga izdelajo otrokove socialne delovke in potrdi sodisce). V tem nacrtu se izrise, kaksni so plani za konkretnega otroka in kaj se bo naredilo, da se najde konkretno resitev. Otrok se nikoli ne prisili v posvojitev. Najde se rednisko-posvojitveno druzino, ki ustreza otrokovemu profilu in obratno, najde se otroka, ki ustreza druzinskemu profilu. Otroka se potem da v rejo in opazuje reakcije in nekuje vzpostavitev druzinskih vezi. Druzina hodi redno (mi hodimo tedensko) k terapeutu, ki je specializiran za te zadeve. Po mesecih druzinskega zivljenja se otroku pove, da ima moznost biti posvojen in v tej druzini biti stalni/enakovredni druzinski clan. Otrok se potem sam odloci ali je to zanj ali ne. Tudi ce se ne odloci za posvojitev, lahko ostane v tej druzini.
Ja,tudi jaz tako pravim,toda pravim tudi, da je tudi rejništvo ukrep,ki ga izvaja država in otroku skozenj nudi posebno skrb. Rejniki so le izvajalci te posebne državine skrbi, zato naj tudi oni ne bi bili dobrodelneži in plemeniteži, temveč naj bi vstopali skozi korekten pogodbeni odnos za čas, ko se razmere za otroka urejajo. Večina ljudi pa razume rejništvo kot nekakšno “plemenito” poslanstvo in dobrodelnost in potem nazadnje tako tudi je. Otrok je torej odvisen od te “dobrodelnosti” (jaz pa mislim, da je to za otroke žaljivo, če morajo biti v vseh ozirih odvisni od te plemenitosti in zanjo rejnikom hvaležni), namesto da bi bilo zanj varno in dobro poskrbljeno skozi državin sistem,če si je država to področje že vzela za svojo posebno skrb….ah!
midva z možem se nekaj časa že trudiva, pa ne rata…otroke imam rada že od malega, zato sem si tudi izbrala temu primeren poklic, ki ga opravljam. otroka bi rada posvojila ker sem o tem razmišljala, še kot najstnik. otroka si želiva oba zelo…sigurno pa nama je to tudi neko poslanstvo, da lahko vsaj enega rešiva….čeprav sem se zadnjič pogovarjala z nekom, ki mi je povedal, da gredo otroci tudi ven v sirotišnicah ( nekaterih ).