Invalid

Miškolin bravooooo……..
čao

Haloooooo!

Vabilo je tu!

Petek, 19. 10. 2001 od 19. ure dalje v centru Ljubljane.

Prostor sporočim kasneje, ok? (ali bi raje kakšno kavarno ali raje zgolj prostor brez obveznosti) ????

Pa brez obveze, le radovenost in človekoljubnost!

ČAo!
Asja

Mail bom poslala, ko utegnem.

1. Za pravo, resnično ljubezen take ovire ne obstajajo. Ljubimo namreč to, kar človek je znotraj, čeprav nas morda na prvi pogled pritegne njegova zunanjost. A sčasoma to ni dovolj! Tisti, ki ste zaljubljeni – bi mar pustili svojega partnerja, če bi se jutri ponesrečil in pristal na vozičku? No, potem nimate pojma, kaj je je ljubezen!!

2. Evo ti odgovor iz prve roke! Mene je doletelo pri sedemnajstih. Drobna pomanjkljivost v membrani mišičnih celic in dejstvo, da bom sčasoma pristala na invalidskem vozičku. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi zato nehala živeti ali da bi se zaprla nekam in se do konca življenja smilila sama sebi. Naučilo me je resnično ceniti in ljubiti življenje in se nikoli ne sekiram zaradi malenkosti, kot so denar, bogastvo ali kariera.
Na to gledam, kot na izziv, ki mi ga je ponudilo življenje, da dokažem, da zmorem.

3. Vse našteto so le okvare. Gluhi, nemi, slepi in hromi smo čisto taki ljudje, kot vi, tako imenovani normalni. Naš um, duh in duša so pogosto ostrejši, bogatejši in bolj svobodni, kot pri ljudeh, ki zapravljajo dragoceni čas za nepomembne stvari.
Torej, ne bojim se ničesar razen tega, da se sebe in sveta okoli sebe ne bi zavedala!