Invalid

1.Bi se lahko zaljubili v nekoga,ki je invalid in ziveli vse zivljenje z njim?

2.Ce bi se ponesrecili vi,pa postali trajni ali vsaj zacasni invalid,kaj bi storili?Vem,da nekateri raje umrejo.Pa vi?

3.Kaj je huje za vas:
a) da ste slepi
b) da ne morete hoditi
c) da ne morete govoriti
d) da ne slisite
e) kaj drugega?

Sorry,ker postavljam kar tri vprasanja…

hey!

1. cisto iskreno, tezko. ampak vsekakor mozno.

2. men je zelo zelo malo manjkalo do vozicka (zlomljena hrbrtenica) in takrat sem zelo razmisljala o tem..najprej, da bi rajsi umrla, zdej pa na to gledam drugace. spoznala sem ogromno prizadetih ljudi, ki zivijo celo bolj zanimivo zivljenje od mene. kljub temu, da ne morejo hoditi, so s svojim optimizmom obkrozeni s prijatelji in ne dovolijo, da jih to kakorkoli ovira. poznam dekle, ki je ze od rojstva an vozicku zaradi prirojene okvare in lahko premika le dlani. in slika. konje in pse, res cudovite slike. ce sam vrjames v to, da zmores, zmores.

3.na to vpr. pa ne morem odgovorit…ne vem.

papa*

Ce bi se v nekoga tako zelo zaljubila , me ne bi motila invalidnost, res je da se moras v veliko stvari prilagajat, samo vsi smo ljudje! Kaj pa ce jaz postanem invalidka me naj potem moj fant pusti, ker pac nisem jaz to , in obratno! Ne, zivljenje je treba furat naprej, kar koli nam pac pride poces! Vse se da ce se hoce!

Meni osebno bi bilo najbolj hodo ce ne bi vidla!
To je od mene vse.
pisi, Tangica

Tangica!
Se strinjam s tabo.Ni prav,da bi nekoga pustili samo zato,ker bi bil invalid.Je pa res,da bi bilo tezko ziveti s takim.Najprej mu bo treba dopovedat,da nismo z njim zaradi usmiljenja,ampak zaradi ljubezni.
Tudi meni bi bilo najtezje,ce ne bi videla.Svet je precudovit!!
Mozno,da bi se zaljubial v nekoga,ki je invalid-vendar tezko.Bi pa vsekakor ostala z nekom,ki bi se ponesrecil in bi postal invalid.Saj bi ga vendar ljubila in bi ga s ponosom predstavila drugim!Tisti pa,ki bi se smejali,pa tako ali tako niso prijatelji!

Hojla…
Prvo se bom predstavil,sem gluh človek.Lahko povem,da sem včasih srečen,da sem tak ali ne odvisno od počutja…Me ne moti da sem gluh,od rojstva sem gluh in sem se navadil biti tak.Problem je v tem,da nekatere punce imajo predsodke o invalidnosti….Meni nič ne manjka,nism grd,postaven,športnik skratka vse kar ima moški :)),pa vendar nimam sreče pri puncah.Zakaj??Če hočem osvajati kakšno dekle,moram se truditi govoriti itd dalje.Punca reče,kaj bom z njim ki ne zna govorit,vem pa da s pogovorom se zagrejejo,mar ne ….Zaenkrat sem vse to povedal,če kdo zanima lahk me vpraša…
lep pozdrav….

Prepricana sem,da ko bo prisla prava,te bo vzela taksnega kot si.Koliko pa si star?
Glede predsodkov o invalidnosti pa bi rekla,da nima smisla-slej ko prej se njim lahko zgodi to.Je pa res,da je druzba kriva.
Lep pozdrav ter soncen dan!

Haj, Borut!!

Prosim, piši mi na e-mail, ker imam isto težavo kot ti!!!

[email protected]

Lep pozdrav, Benja

Paris, zdaj vem kak glupo je ljudem ko jim taka vpr. postavljam. Namrec, tezko je odgovorit.

1. Ne !
2. Hm..vedno govorim da bi raje umrla, vendar..take stvari (da postanes invalid) te znajo narediti zelo mocnega in ljubis zivljenje bolj kot takrat ko si bil “normalen”. Po mojem da bi se sprijaznila..Slej ali prej bi se..ne vem no..mam ful mesane obcutke glede tega..
3.Umrem da sem gluha in ne slisim glasbe brez katere si ne predstavljam zivljenja. Ali pa da sem slepa in ne vidim vseh lepot ki mi jih ponujata narava in clovek.Skratka, brez vsega tega si ne predstavljam zivljenja.
Pa se nekaj, ce bi mi kdo dal na izbiro, da se rodim gluha, slepa.. ali pa da sele pri dvajsetih postanem taksna..Raje se rodim taka, kajti takrat itak ne ves kako in zakaj in koliko je vse to vrednoin ti pac ne pomeni toliko kot ce bi to igubil ko bi ze imel. Po mojem je tezje..filozofiram..

Paris!
Imaš prav,da je družba kriva…sploh ne vejo kakšni smo,drugač po srcu dobri.
Krivi smo tudi sami.ker ne vemo kako vstopiti kontakt s sličečimi,bojimo se tud,da bojo posmehovali kako govorimo itd…Star sem 33 let.
lep pozdrav…

Full zanimiva tema!

Le kje se skrivate, ravno tu se morate pojaviti. Všeč mi je, da ste se končno pojavili, iščem ravno take! Vidim, da nimate tudi stikov s preostalimi gluhimi. Ali bi se morda predstavili vsaj malo? Morda bi se želeli srečati in kontaktirati?

LP!

Asja.
Ej,to je pa lepo slišati……:))
l.p.

Saj so srečanja v živo v mestnem društvo gluhih, pa tudi v zavodu za gluhe so za učence, dijake in študente, tako da ni to, tako kao, da se sploh ne poznamo. Po drugi strani nas je pa dost, pa kak se čmo vsi poznat??

Benja

čaos
Res so društva gluhih in naglušnih v sloveniji,kjer so družabna srečanja,zabave itd.
Pa vendar malo deklet jih je,moram rečt…fantov pa je precej…:)))
l.p.

Dovolite, da organiziramo srečanje, recimo kakšno soboto ali v petek popoldne nekje v Lj? Pa povabimo prav vse, ki so tukaj, gluhe in slišeče? Kaj menite?
To se da hitro napraviti, prostor bi zlahka dobili.

LP!

Hja ne vem, slišeče že, sam gluhih je dost, pa še “seznama” ni

Lp

Hojla Asja.
Glede srečanja je pametna ideja… sam ne verjaem da se bo res uresničila….
l.p.

1. zelo tezko vprasanje, ker nimam pojma…
ce se pac resno zaljubis, ne bi smelo biti vecjih problemov. manjsi bi ze bili, da se privadis… vendar vem, da ne bi bilo lahko.

2.ce bi se ponesrecila, ne vem kako bi reagirala…verjetno bi se za nekaj casa zaprla vase, izolirala in premisljevala – vendar dvomim, da bi hotela resno umreti ; to bi mogoce bila le misel na samem zacetku, a je ne bi uresnicila! prevec lepih stvari je na svetu, da bi umrla po svoji volji.

3. res tezka vprasanja!!! uf, kar naporno… nekako pa se mi zdi, da bi mi bilo najhuje biti hm… slepa. ker ne bi mogla videti ljubljenih, narave, ne bi ravno mogla ustvarjati- oz. svoje stvaritve ne bi mogla videti.

Hojla!
Nič težkega ni organizirati, le pokličite znance in prijatelje, za prostor pa pravim, da ga dobimo.

Torej???????????? Jaz sem za, pa naj bo to le zgolj za zabavo, nič resnega. Tudi ves slišeči svet vabim. A jaz postavim termin?

Čao! pa pridno pišite

Pozdrav Asja.
Ja,določi termin in veseli bomo… Sem gluh,berem ustnice brez problemov in govorim normalno.Pogum velja…
lep pozdrav aleš

V bistvu precej zanimivo vprašanje, predvsem zato, ker zelo elegantno razkriva dvoličnost, da ne rečem hinavšno, večine nas tako imenovanih “normalnih” ljudi. Vsi kar naprej ponavljamo, drdramo in poudarjamo notranjo lepoto ljudi, duhovno kvaliteto, bogastvo duha, duševni svet, itd…, ko pa se odločamo o svojem partnerju, nam je najpomembnejše, da je lep, mišičast, popoln, skladnega telesa, da ima dobre joške, rit, noge, lepe zobe, napeto kožo… Ma kaki gluhi, nemi, slepi, brez nog ali rok… Bližje nam je nek idiot, z IQ-jem k ameba, magari debel in slinast, samo da ni invalid. Ker je to v naši družbi še vedno grozljiva drugačnost, ki je nismo sposobni sprejeti (tako kot tujce, geye, narkomane, in še in še). Ker pač želimo okoli sebe samo lepe, popolne in absolutno izdelane ljudi. Ker nas ostali spominjajo na to, da smo, o groza, tudi mi krvavi pod kožo in da se nam lahko kadarkoli zgodi karkoli. Da oslepimo, oglušimo, al pa preležimo preostanek življenja v postli zaradi zlomljene hrbtenice. Ja kaj pa je tako drugačnega in nenavadnega pri gluhih. Pač ne slišijo kaj jim govoriš. So what. Če je človek gluh te ne sliši, če je pa glup te pa ne razume – pa izberite kaj je boljše. Samo da glupih nobena družba ne zavrača, ravno narobe celo zelo uspešni so lahko včasih, samo poglejte politike, pa kakšne gospodarstvenike, pa še koga. Gluhi te pač lahko razumejo na kak drug način, sej načinov sporazumevanja je na stotine. Če ti je človek všeč, ima dober karakter, je to kar pričakuješ od ljudi (beri zgoraj – stavek o notranji lepoti, ect.), ni razloga, da se ne bi poskusil z njim sporazumeti, magari preko govorice rok, pisne besede, ali karkoli. Tudi tuje jezike se pridno učimo, če nas očara kak Američan ali Francozinja ali Culukafer. Nihče jih postrani ne gleda, če se ne morejo sporazumevati z nami.

Prevečkrat padamo na finte neke “lepe”, “zdrave”, “normalne” in “popolne” družbe, ki nas uči, kakšni moramo biti ljudje, če hočemo v življenju uspeti. Se oproščam vsem normalnim ljudem, če bom koga užalil, ampak ravno ljudje, ki kakorkoli izstopajo iz tiste “popolne normalnosti” so največkrat bolj popolni vsaj kar se tiče vrlin, ki jih tako radi poudarjamo. In čeprav imajo pogosto probleme pri vključevanju v “popolni” svet, se jim vsaj prenarejat ni potrebno in lahko marsikomu bolj svobodno in sproščeno pogledajo v oči. To pa je tudi nekaj vredno.