Pozdravljeni,

pišem, ker doživljam intenzivne čustvene napade, ki me zelo izčrpajo in hkrati močno obremenjujejo moje odnose z bližnjimi. Stara sem 20 let.

Napadi se pojavijo približno enkrat na mesec. Takrat doživljam zelo močna čustvena nihanja:

– nenadno poslabšanje počutja

– jok, živčnost, močno razdražljivost

– jezo in povzdignjen glas

– občutek, da me nihče ne razume in da me besede drugih ne morejo potolažiti

V teh trenutkih me poskusi pomoči bližnjih pogosto še dodatno razjezijo, tudi če rečejo »pravo« stvar. Občutek je, kot da v napadu nič ne doseže mene.

Zelo me prizadene, če ljudje, ki jih imam rada, v teh trenutkih niso ob meni, tudi če imajo objektivne obveznosti (služba, šola ipd.). Takrat se pojavijo zelo močni občutki jeze, zavrnjenosti in celo želja, da bi prekinila odnose z vsemi, ker me to tako boli. Pomembno mi je poudariti, da odnosov v resnici ne želim prekiniti – ravno nasprotno, zelo mi pomenijo, in prav zato me ti napadi toliko bolj mučijo.

Ko napad mine, se umirim in stvari vidim precej bolj jasno. Takrat razumem tudi stališča drugih in mi je žal za nekatere odzive. Med napadi sicer funkcioniram normalno in imam dober vpogled vase.

Imam že potrjeno diagnozo ADHD, vendar me zanima predvsem:

– kako razumeti te čustvene napade

– ali gre za težave z regulacijo čustev

– kako zaščititi odnose z bližnjimi, ko do teh stanj pride

– kakšne oblike pomoči ali obravnave so pri tem smiselne

Ne iščem diagnoze prek foruma, ampak usmeritve, strokovno mnenje ali izkušnje, ki bi mi pomagale razumeti, kaj se dogaja, in kako se s tem bolj zdravo soočati.

Hvala za vaš čas in odgovore.

Pozdravljeni,

iz vašega zapisa je čutiti veliko notranje intenzivnosti in hkrati precej dober vpogled v to, kaj se z vami dogaja. To, da znate razlikovati med stanjem med napadom in tem, kako stvari vidite kasneje, je pomemben podatek in govori o tem, da ne gre za trajno izgubo stika z realnostjo ali z odnosi, temveč za preplavljenost, ki ima svoj začetek, vrh in konec.

Če poskusim to razumeti s psihoanalitičnega vidika, bi rekel, da ti napadi delujejo kot trenutki, ko notranja napetost preseže vašo sposobnost, da bi jo zadržali in mislili. Takrat čustva niso več nekaj, kar bi lahko doživljali in o čemer bi lahko razmišljali, ampak vas dobesedno preplavijo. V takih stanjih besede drugih res pogosto ne dosežejo človeka, ne zato, ker bi bile napačne, ampak ker v tistem trenutku notranji prostor za sprejemanje ne obstaja. Kot da bi bila potreba po bližini zelo močna, hkrati pa je prav ta bližina težko prenosljiva, če ni povsem taka, kot jo v tistem trenutku nezavedno potrebujete.

Posebej pomemben del vašega zapisa je občutljivost na odsotnost bližnjih v teh trenutkih. Tukaj se pogosto aktivirajo zelo zgodnji občutki zapuščenosti, nevidnosti ali nevarnosti izgube odnosa. Čeprav racionalno razumete, da ima nekdo službo ali obveznosti, se na čustveni ravni to lahko doživi kot zavrnitev ali dokaz, da niste dovolj pomembni. Jeza, ki se pojavi, je v takih primerih pogosto obramba pred zelo bolečo ranljivostjo. Želja, da bi vse prekinili, pa je lahko poskus, da bi se zavarovali pred bolečino, ne pa resnična želja po osamljenosti.

ADHD lahko pri tem igra vlogo, saj je pri tej strukturi pogosto prisotna povečana čustvena reaktivnost in hitrejši prehodi v intenzivna stanja. Vendar bi bilo po mojem mnenju preozko, če bi vse razložili zgolj z regulacijo čustev. V ozadju se verjetno dotikate tudi vprašanj odnosa, varnosti in tega, kako biti v stiku z drugim, ne da bi ob tem izgubili notranje ravnotežje. To so teme, ki se običajno oblikujejo zelo zgodaj in se kasneje ponavljajo v pomembnih odnosih.

Kar zadeva zaščito odnosov, je pogosto bolj realno razmišljati o tem, kako zaščititi odnos pred napadom, še preden se ta zgodi. To pomeni, da bližnji vsaj okvirno razumejo, kaj se z vami dogaja, in da imate vnaprej dogovorjene načine, kako si vzeti prostor ali kako biti v stiku brez razčiščevanja in razlag. Med samim napadom je pogosto iluzorno pričakovati, da bo prišlo do razumevanja ali pomiritve skozi pogovor. Včasih je že to, da odnos preživi napad brez večjih poškodb, dovolj velik korak.

Kar se tiče pomoči, bi se mi zdela smiselna obravnava, ki omogoča postopno raziskovanje teh stanj v odnosu, ne zgolj učenje tehnik umirjanja. Psihoanalitična ali psihodinamska psihoterapija omogoča, da se ti napadi ne obravnavajo kot nekaj, kar je treba čim prej odstraniti, ampak kot sporočila o notranjih konfliktih, potrebah in strahovih, ki še nimajo druge poti izraza. Sčasoma se lahko prav skozi terapevtski odnos razvije več notranje opore, zaradi katere ti valovi postanejo manj siloviti ali vsaj manj nevarni za odnose.

Vaše vprašanje ne zveni kot iskanje hitre rešitve, temveč kot poskus, da bi sebe razumeli globlje. To je običajno dober temelj za resnejše delo na sebi, če se boste zanj odločili.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj