Spoštovani.

Že od najstniških let, me občasno morijo obdobja zelo intenzivnih sanj. Ponavadi niso posebno negativne, so pa razvlečene čez celo noč, sploh kadar sem v službi pod stresom, se sploh je naspim. Sanje so tudi pogosto precej bizarne. Npr sem drugega spola, sem precej starejša/mlajša, sem žival, padam v nedogled, podozivljam sluzbene dogodke… vse živo. Zjutraj sem bolj zmahana, kot sem odšla spat. V lekarni so mi svetovali NeoPersen, po treh tednih še ni posebnega izboljšanja.

Drugače živim zdravo in sem zadovoljna. Veliko sem tudi v naravi, posebnega stresa čez dan ne občutim. Ne kadim, ne pijem.

Prosim za nasvet.

Pozdravljeni!

Sanje so neprečiščen material iz našega nezavednega, ki mu kraljuje ne-logika. Zato z logiko ne moremo reševati naših sporočil iz nezavednega. Ravno zato veliko ljudi sklepa, da so sanje “kr neki” in, da nimajo pomena. Nasprotno, sanje imajo izjemno globok pomen, ki pa ga lahko v enem trenutku ne razumemo. Enkrat kasneje pa iste sanje potem razumemo. Sanje so pogosto zgoščene in premeščene. En dogodek v sanjah ima lahko veliko pomenov, odvisno pa je od naše interpretacije oz. našega čutenja, ki nam na koncu poda razumljivo obliko.

Ne vidim smisla, da bi si pomagali z zdravili, ker bi to šlo za zatiranje vašega notranjega sveta in se vam lahko telesno ali psihično počutje potem samo poslabša. Te sanje oz. to, da se spominjate sanj je na nek način ventil vaših nepredelanih podzavestnih vsebin. Če se zbujate zjutraj zmatrani, čeprav spite zadostno število ur, potem to pomeni, da se ponoči mučite z vašo podzavestjo. Predlagam vam, da si poiščete poglobljeno obliko psihoterapevtske pomoči, kjer je poudarek tudi na nezavednem (npr. psihoanalitična psihoterapija oz. psihoanaliza). Takšna izkušnja vas lahko preseneti – koliko sebe niste poznali. Nezavedno je namreč kot vesolje, nikoli ne pridemo do njegovega konca in vedno nas lahko preseneti.

Po mojih izkušnjah ozaveščanje nezavednega in razreševanje notranjih konfliktov ter travm zmanjšuje pojavnost takšnih ali drugačnih motečih psihičnih ali telesnih simptomov zaradi katerih ljudje pogosto prihajajo k zdravniku.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni, zanima me ali bi enako svetovali meni ali je morda kak drug možen razlog, način? Imam podobne sanje, sem nenaspana.. pogosto v sanjah kričim, brcam, se Tresem, tudi udarila sem že. Nočne more. Grozno v glavnem. Rada bi se tega znebila. Sem v bila v analitični terapiji, ni pomagalo. Zdaj sem na eni drugi, ni efekta.. Tudi AD imam ker sem veliko anksiozna, depresivna, ne pomaga … Ne vem več kaj naj.. v otroštvu je glaven problem ta da mi niso posvečali dosti časa, oče nedostopen.. ampak nič hujšega.. kot odrasla se veliko sekiram za praktično vse, malenkosti..sem perfekcionistka… Kako sem lahko drugačna, saj si vsako zvezo pokvarim? Prosim…

Pozdravljeni.

Tokrat pišem prijavljena, iz prve objave kot Šo-ja.

Hvala za vaš odgovor. Ob njem sem pomislila na to, da morda moja podzavest preigrava vse možne vloge, ker me čez pol leta čaka menjava službe… Rada bi tudi spremenila karierno pot, pa iskreno ne vem, kaj točno bi počela.

V sanjah me občasno tudi zagrabi občutek, da se ne morem premakniti, nato se zbudim, občutek pa še kar ostane, ne vem pa kako dolgo. Torej budna ne morem odpreti oči, ne morem se premakniti. Včasih me je bilo tega groza, zdaj pa mirno počakam, da me mine.

Ta nočni svet je precej naporen, včasih se prav veselim jutra, ko se lahko v svojem dnevnem življenju malo spočijem.

Še enkrat hvala za odgovor, ste mi dali misliti.

Pozdravljeni Miška191!

Ali je možen drug možen razlog, način? Morda je, ampak ga jaz ne poznam. Po moji razlagi in izkušnjah sanje ne lažejo, nekaj nam sporočajo, ni nujno pa, da to takoj razumemo.

V kakšni analitični terapiji ste bili, kolikokrat tedensko in koliko časa? Kako so terapije zgledale? Vas več povprašujem, da si lahko predstavljam kakšno izkušnjo ste imeli. Psihoterapija ni magična rešitev, ki nam bo pomagala iz danes na jutri. Potrebna je vztrajnost, je pa normalno, da se nam psihoterapija tudi upre, saj čeprav si mi zavestno želimo sprememb, si naše nezavedno tem spremembam upira in skuša it po starih tirnicah. Zadaj je tudi (nezavedni) strah pred bolečimi čustvi.

Za poglobljene spremembe je potrebna redna obravnava (vsaj enkrat ali večkrat tedensko), ki teče tudi več let. Morda se sliši veliko, ampak če seštejete koliko ur psihoterapije opravite v enem letu redne tedenske terapije, je to zgolj približno 40-45 ur. Kar skupaj komaj znese zgolj dva dneva vašega življenja in če to primerjamo s celotnim našim življenjem, je to zgolj majhen delček.

Moderna psihoanalitična psihoterapija daje velik poudarek na odnos, tudi med psihoterapevtom in pacientom, saj je psihoterapevtski odnos tudi zrcalo pacientovih težav v drugih odnosih. Kako je potekal vaš odnos s psihoterapevtom/tko? Morda ni bilo niti časa, da bi se v njem razrešile težave oz. tudi vaše nezadovoljstvo s psihoterapijo? Ste imeli priložnost o tem spregovoriti na terapiji?

Simptomi, ki jih opisujete (neprespanost, nočne more, anksioznost, depresivnost, perfekcionizem) so tipično psihološke narave. Moteči simptomi vas opozarjajo, da nekaj ni razrešeno. Iz tega vidika so simptomi vaši prijatelji (čeprav nadležni :).

Morda boste napisali kaj več in se potem ponovno slišiva.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni, Shoja!

Slišim, da se vam že odpirajo misli in asociacije! Upam, da boste razrešili in predelali, kar se vam odpira…

Vse dobro vam želim!
Miha Štrukelj

Pozdravljeni,

najprej hvala za obširen odgovor!

Hodila sem 2 leti 1x tedensko, ampak zmes so bili dopusti, bolniške.. bila je psihoanaliza, ampak nisem ležala. Super sva se ujeli s terapevtko, res prav rada jo imam, ampak se mi je zdelo, da me ni ali bolj malo konfrontirala..to nisem povedala. Zdaj sem dobila možnost plačane terapije in hodim 1x na dva tedna, pomoje premalo. Čeprav tale me pa dosti konfrontira, dosti komentira in ni mi tako blizu kot prejšnja..

Ja, zelo nadležni prijatelji so to, ki upam, da se jih znebim 😀

Imate morda še glede te teme kak nasvet.. Se ob partnerju recimo počutim premalo neljubljena, spregledana..vem da sem se tako pocutila tudi doma in to lahko izhaja od tam..ampak on mi reče ljubim te le enkrat na teden..objame in tak pa me vsak dan.. njemu je dovolj, meni ni in se kregava, ko mu to povem..kako naj to rešim?

Pa še morda to, sama se res rada  pogovarjam o globokih temah, o psihologiji.. on tega ne mara, na živce mu gre.. pogrešam v odnosu to globino, čustva..nisem potešena ali kako bi rekla.. Imate kak nasvet.. ne vem ali se splaca vztrajati.. drugače je fajn fant, priden, dober..

Najlepša hvala!

Pozdravljeni,

slišati je, da pogrešate tisto bolj zadržano terapevtko :). V psihoanalitični psihoterapiji je edino navodilo, da hodite redno in poveste vse kar vam pride na misel, še posebej pa tisto, kar si mislite oz. čutite to terapevtke. Za poglobljeno delo na sebi je 1x 14 dni premalo. Dobro je, da terapija poteka vsaj 1x tedensko.

Seveda se lahko ob partnerju počutimo neljubljeno zaradi naših primankljajev v primarni družini, lahko pa je to nekaj realnega, ko v partnerstvu za nas ni dovolj ljubezni. Če gre za naše primankljaje, te praznine ne more zapolniti nobena partnerska ljubezen. Ali gre za eno ali drugo ali oboje, boste najbolje začutili sami pri sebi.

Vsak človek ima tudi drugačne potrebe po bližini oz. distanci in te razlike so lahko tudi izziv v partnerstvu. Morda vas ima partner zelo rad, vendar vam to pokaže drugače kot si vi želite.

Sicer ste se verjetno zatipkali, ko ste napisali “Se ob partnerju recimo počutim premalo neljubljena, spregledana..“. To je tudi primer našega nezavednega, ki se prikaže skozi takšne primere – podobno kot sanje, zareki. Kaj pomeni to zatipkanje za vas, boste najbolje našli pri sebi.

Če težko najdeta skupni jezik in se vrtita v krogu lahko razmislita tudi o partnerski terapiji.

Z lepimi pozdravi,
Miha Štrukelj