INTEGRACIJA OTROK
ZANIMA ME NASLEDNJE
KAJ DOBESEDNO PRAVI ZAKON O INTEGRACIJI OTROKA. ALI IMAJO NPR. NA ZAVODU PRAVICO OTROKA RAZPOREDITI V DRUG KRAJ, KER JE PAČ TAM OBRAVNAVA-TAKO FIZIO KOT OSTALO, ALI IMAMO MI KOT STARŠI PRAVICO ZAHTEVATI, DA OTROK OSTANE V DOMAČEM OKOLJU.
V TEM PRIMERU SE GOTOVO LAHKO ODLOČA NA PODLAGI GORNJEGA ZAKONA O INTEGRACIJI, ČEPRAV TOČNO NE VEM V KATEREM URADNEM LISTU JE BIL OBJAVLJEN.
HVALA ZA ODGOVOR IN LEP POZDRAV
MAMA
Spoštovani,
iz vašega vprašanja ne morem natančno razbrati, kje in kaj je problem oziroma osnova za Vaše vprašanje, zato bom verjetno malo ugibala.
Zakona o integraciji ne poznam, verjetno imate v mislih Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur.list RS 54/00) in Prailnik o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (Ur.list RS 54/03, 93/04). Glede na dejstvo, da postopek usmerjanja otroka na prvi stopnji vodi pristojna enota Zavoda RS za šolstvu, mislim, da mislite tako enoto, ko govorite “o zavodu, ki naj bi razporedil otroka”. Noben zavod ne more razporediti otroka brez strokovnega mnenja komisije za usmerjanje prve stopnje, ki pa ga Vi v vprašanju ne omenjate. Prav to strokovno mnenje pa je osnova za izdajo odločbe o usmeritvi in pred izdajo te odločbe mora uradna oseba, ki vodi postopek, to strokovno mnenje poslati staršem in jim določiti rok za odgovor.
In tu je prostor ter čas za strinjanje in nestrinjanje oziroma podpis ali nepodpis tega mnenja. Možnost fizioterapije ne more biti vzrok za usmeritev otroka, kajti tu gre predvsem za usmeritev v ustrezen program vzgoje in izobraževanja.
Seveda pa se lahko starši kot zakoniti zastopniki pritožite tudi na že izdano odločbo o usmeritvi. In seveda imate pravico zadržati otroka v domačem okolju, posebno, če se tu tudi izvaja program, kamor so ga usmerili.
Za bolj konkretne informacije bi potrebovala natančnejše podatke o postopku usmerjanja Vašega otroka. Lahko me pokličete na 01 565 55 45.
Srečno in lep pozdrav.
Marija Božič
veste, strokovno mnenje imamo, in ta je našega otroka usmeril v drug kraj, kjer pa je vrtec samo še do septembra 2005, nato pa se vrtec ukine, zaradi premajhnega števila otrok. Tako bo naš otrok brez vrtca in ga praktično septembra nimamo kam dati. tu je problem, ki pa mislim da ga morjo rešiti, imeli smo že tudi pogovor s komisijo,toda natančnega odgovora nismo dobili kaj nameravajo.
v vsakem primeru ga niti slučajno ne nameravamo dati nikamor kjer ne bi bil vsak dan pri nas doma! mislimo , da imamo to pravico, kaj pravite?
Če v vašem kraju ni vrca ,oziroma so ga ukinili zaradi premalo otrok.Potem si izberite sebi naji bližji kraj ,kjer obstaja vrtec,jaz kot mama bi ga vpisala pač tja .Raje kod da je doma.Otrok potrebuje otroke okoli sebe ali je hudo prizadet ali zdrav .Jaz sem svojega vpisala v vrtec pri 2letih bil je tudi prvi otrok ki je bil drugačen takrat ni še hodi ,shodil je pri 4.Spominjam se da je moja mama se prijemala za glavo ,kaj za vraga bo tak otrok delal v vrcu,tašča mi je očitala vse mogoče toda jaz sem bila odločena otrok potrebuje družbo.Ko smo se vpisovali v šolo sem se odločla za Zavod Vipava .Nekatiri so me zopet obsojali ,le kako lahko daš otroka v zavod.Lepo Moje mišlenje je naji se otrok zgodaj nauči ,da mame ni vedno ob njem da ga po stisnila ko mu bo najijhujše.Najij se nauči samostojnosti…..Vedno pravim naj se meni kaj zgodi kdo ga bo potem imel.A nebo hudo za otroka pri 15 vključiti tak zavod a naj ga sestra čuva za njega ?Boh nedaj .Nobene pravice nimam zahtevati od drugih da se zavzamejo za njega in žrtvujejo svoje življenje .
Čeprav bo verjetno marsikdo nasprotoval vašemu mnenju, se jaz z vami strinjam v mnogočem. Starši prizadete otroke velikokrat pretirano navežejo nase, tako da namesto njih opravljajo stvari, ki bi jih bili otroci sami zmožni opravljati. Pretirano so tudi zaščitniški do njih, otrok se jim smili (ker je za marsikaj prikrajšan) in se do njega vedejo, kot da sploh ničesar ni sposoben narediti. Velikokrat je tak otrok do skrajnosti razvajen in starši so mu navajeni v vsem ugoditi. To prinese otroku še dodatne težave, saj z drugimi otroki ne zmore komunicirati, ker mu niso voljni popuščati. Otroci so namreč krasni psihologi. Brez težav bodo pomagali svojemu gibalno oviranemu sošolcu (npr. po stopnicah ga bodo nesli z vozičkom vsako šolsko uro, če bo treba), ne bodo pa tolerirali tega, da bi mu učitelji dajali boljše ocene (čeprav jih ni zaslužil) samo zato, ker je v vozičku. Uči se lahko ravno tako, kot oni. In tukaj velikokrat pride do nesoglasij. Prizadeti otrok, ki so ga starši razvadili, namreč pričakuje, da mu bodo tudi drugi popuščali in da bo imel povsod privilegije, tudi na področjih, kjer jih ne potrebuje. In res je, tudi določene samostojnosti (v mejah, ki jih otrok zmore) naj bi se otrok navadil.
Mislim, da je prav, da se otrok čimprej vključi v družbo drugih otrok v vrtcu.
vsekakor se strinjam z vami, da otrok potrebuje predvsem družbo. se pa seveda zavzemam za to, da otrok pet let star ostane pri starših, seveda če ga lahko imajo, odvisno od razmer.
strinjam se, da je treba vedno gledati iz otrokovega stališča kaj je najbolje zanj in če seveda starši presodimo, da bi ga pa morda usposobljeno osebje le naučilo določenih veščin je treba gledati seveda to. Meni je trenutno najvažnejše, da je naš otrok srečen, trenutno je seveda še v rednem vrtcu, ampak le do septembra, kaj bo potem bomo pa videli, upamo na najboljše.
Spoštovana,
vsak ima pravico do lastne odločitve in Vi kar vztrajajte pri svoji želji, da otroka vključite v varstvo v domačem okolju. Dosedanja vključitev v redni vrtec je lahko dodaten argument pri urejanju vključitve v najbližjo predšolsko ustanovo in tudi kasneje v primeren šolski program v domačem okolju. Vključevanje v varstvo ali šolanje v domačem okolju je velika prednost pri oblikovanju socialne mreže otroka, ki jo vsi mi potrebujemo. Bivanje deset leta ali več v tujem okolju, daleč od doma, otroka izključuje in sobivanja z vrstniki, družino, sorodniki, sošolci in krajani ne more nadoknaditi še tako veliko terapije in stroke. Razvajenost z bivanjem doma nima nič skupnega, saj le-to lahko preprečimo s primerno vzgojo in postavljanjem mej otroku. Še več mej pa mu bo postavljalo prav vsakdanje okolje, saj normalizacija posebnih bonitet ne podpira.
Sama ste si postavila kriterij srečnega otroka in prav te sreče sobivanja, ki izključuje občutek zapuščenosti, mu nobena terapija in stroka ne moreta nadomestiti.
Vse dobro Vam želim in le pogumno.
Marija Božič