Institucije nam ne stojijo ob strani
Spoštovani,
Sem v zelo zamotani situaciji. Ločujem se od moža, iz njegove strani je bilo v zakonu ogromno poniževanja, dretja name in tudi nasilja, davljenja, izkoriščanja, izsiljevanja za denar in spolnost, stalno neko pogojevanje in nagajanje… Če bi vse opisovala, bi bilo hitro za obsežen roman. Že večkrat sem začela pisati to pismo, pa sem vedno postala čisto živčna in vse brisala, čeprav sem preždela za računalnikom kake pol ure in samo tipkala, tipkala… Zelo grozno je bilo, otroka sta vse gledala in bila že čisto zmešana, a sedaj je hvala bogu vsega konec. Nagnala sem ga iz našega stanovanja, bilo je težko ker ni hotel iti, a zbrala sem nadčloveško moč. Vse njegove stvari sem zbasala v črne vreče za smeti in jih postavila pred vrata. Seveda je težil, klicaril dnevno, minutno… Nisem se javljala na telefon. Bilo je po 17 neodgovorjenih klicev. Kričanje pod oknom, tudi pri mojih starših. Drl se je, da hoče krožnike, lonce… Da hoče denar… Da hoče videti otroka vsak dan. Vsak dan ju je hodil iskat v šolo, vrtec in se tam delal najboljšega očka na svetu in kako grozna mama da sem, ki mu ne pusti videvati otrok, da mora zato tako zgodaj hoditi ponju. Halo! Vsak božji dan ju je hodil iskat dovolj zgodaj, da je prehitel mene, pa je govoričil, kako da ju nič ne vidi! In to šele po najinem razpadu, prej se je pa zanju kaj malo zmenil. Učiteljice v šoli so mu pa kar nasedle. Hodil je tudi na CSD in tam govoril, kako sem krivična, ko sem ga reveža nagnala in da mu niti loncev nisem dala za popotnico, da si nima v čem kuhat itd. Soc. delavci so ga pa pogruntali, da je izkoriščevalec in da hoče živeti na tuj račun, ampak sodnica pa tega noče videti, Ali si lahko predstavljate, da se moram na sodišču gristi za skrbništvo nad mojima otrokoma, za katera sem tih 5 in 6 let skrbela v glavnem jaz, medtem ko se je on po službi potikal po zabavah?!? Ves denar, ki ga je zaslužil, je dal v avto, s katerim se je vozil v glavnem on sam, jaz pa sem si morala od staršev sposojati avto, da sem otroka lahko vozila v vrtec, zdravniku… Sodnica govoriči, da ima otrok enako pravico do matere in do očeta enakovredno in da ona pa že ni taka sodnica, ki bi otroka apriori dosodila v skrbstvo materi! Dobro, saj ima prav, a vendarle bi morala presoditi, v katerem primeru, ne pa kar vse povprek. Upala sem, da mi ne bo treba pred sodiščem prati umazanih stvari, ki so se dogajale v najinem zakonu, a sedaj bom morala s temi bolečimi stvarmi na dan. Že ko tole tipkam, me spet boli želodec. Moji živci so bili čisto na koncu, skoraj sem umrla, ko sem ga nagnala iz stanovanja, sem potrebovala najprej nekaj mesecev, da sem za silo prišla k sebi. Tehtala sem manj kot 50 kg pri 175 cm. Od nenehnega psihičnega teroriziranja sem bila namreč čisto brez apetita. Pa tudi neprespana, ker kadar me nista prebujala otroka, me je pa zbujal on, da bi se sredi noči z mano kregal. Enkrat, ko sem se zaklenila v sobo, da bi imela pred njim mir, mi je vlomil v sobo, tedaj sem zbežala ven in klicala policijo. Ko je odšel, sem se še mesece ponoči zbujala v grozi in strahu, vsako noč in se potikala po stanovanju, preverjala, ali so vrata zaklenjena, ali je ključ v vratih. Sedaj sem se končno po enem letu čisto pomirila in se začela spet veseliti življenja. Pomagali so mi moji dragi prijatelji, ki so vseskozi vedeli, kaj se dogaja. Pa tudi starši, ki so z mano preživljali to gorje. Nekaj časa mi sicer niso verjeli, kaj se dogaja, menili so da pretiravam in da se tudi sama preveč prepiram, ampak v zadnjem letu najine zveze pa jim je počasi postajalo jasno, da je on res psihopat. Namreč tudi pred njimi ni več igral ampak je imel tudi tam že izpade. Ampak nad glavo mi visi breme, kaj bodo rekli na glavni obravnavi. Za nameček pa sem dobila na BPP odvetnico, ki mi ničkaj ne stoji ob strani. Nič me ne zagovarja in me ne brani, ko me sodnica degradira in daje v nič moje pripombe in pomisleke. Pa čeprav sem ji dala malo morje dokazov, da je bil mož nasilen, Naj povem, da sem na dodelitev BPP že tako čakala skoraj eno leto in me je groza ob misli, da bi sprožila postopek za zamenjavo odvetnice, ker ne vem, koliko časa bom znova morala čakati, da se ločim od tega groznega človeka. Pripravljena sem o vsem govoriti in se zagovarjati tudi sama, ampak ali me bodo sploh jemali resno, če bom govorila jaz kot laik v sodnih zadevah, pa četudi bom imela papirje od CSD ja, kjer je razvidno, da sem zaradi njegovega nasilništva nad mano klicala policijo?
Od vsega sem že čisto izmučena in rešujem se z begom od težav, tako da na vso stvar kar pozabim in mislim samo na to, kako bomo šli sedaj za nekaj dni na morje… Kako bom na to mislila drug mesec, ko bo blizu datum obravnave… Ampak pride trenutek, ko me grozno zaskrbi.
Zavedam se, da je tole moje pisanje zmedeno, ampak vseeno vam ga bom odposlala, ker nočem zopet zapraviti ene ure svojega življenja in gomile živcev, kolikor sem porabila, da sem vse tole stipkala. Upam, da najdete kakšno spodbudo zame in za ostale, ki imajo podobne probleme.
Lep pozdrav!
Spoštovana Izigrana žena!
Če vas prav razumem, vas zdaj najbolj skrbi obravnava na sodišču in dodelitev otrok. Občutek imate, da vam sodnica ni naklonjena, ravno tako niste zadovoljni z odvetnico.
Sodnica seveda ne bo apriori “dosodila” otrok v vzgojo in varstvo vam kot materi. Prav ima tudi, ko pravi, da ima otrok enako pravico do matere in do očeta. To niso le njena osebna načela, pač pa zakonska določila. Če je bil vaš mož slab partner, ni nujno, da je tudi slab oče, to se bo ugotavljalo v postopku. Če boste izjavili oziroma imate dokaze o tem, da mož ni izpolnjeval svojih očetovskih obveznosti in dolžnosti, bo to verjetno upoštevano s strani sodišča. Sami najbrž veste, da zakon nalaga, da glede tega, kje bodo otroci živeli, glede stikov in preživnine, sodišče odloči v korist otrok. O koristi otrok bo mnenje podal CSD. Upoštevalo se bo lahko tudi mnenje otrok. Sodišče pa bo nato na podlagi teh mnenj, dokaznega gradiva, izjav… odločilo, komu se bodo otroci zaupali v vzgojo in varstvo.
Glede odvetnice pa takole – očitno ste imeli smolo pri dodelitvi le-te, vendar pa poskušajte za svoje dobro iz tega potegniti kar največ. Pred obravnavo se bosta gotovo še kaj videli ali vsaj slišali, da se pripravita. Če tega ni v planu, pa jo pokličite vi. Poskušajte se pogovoriti z njo glede vaših strahov, saj ima ona s sodišči gotovo več izkušenj.
Preživeli ste in uspeli končati zakon, kjer ste bili trpinčeni na več načinov. To priča o tem, da ste močna ženska. Zdaj ste na pol poti. Ne dvomim v to, da boste uspeli premagati tudi naslednjo polovico poti v boljše in srečnejše življenje.
Suzana Gliha Škufca