Žal sem zbolela ravno v času praznikov. Bilo je precej resno saj sem imela 5 dni vročino od 39 do 40. Ko sem bila prvič na urgenci so mi vzeli kri in urin – diagnoza hudo vnetje ledvic. Dobila sem antibiotike in napotke za domačo nego. Žal tudi po treh dneh vročina ni minila tako sem se napotila nazaj na urgenco. Zopet so mi pregledali kri in urin in ugotovili, da je sedimentacija padla, toda CRP strmo narašča. Ena zelo mlada zdravnica, žal ne vem njenega imena, zelo zelo prijazna me je napotila na Infekcijsko kliniko, z obrazložitvijo, da antibiotik ni prijel dobro in ker sem še mlada naj raje na kliniki naredijo dodatne preiskave in mi tam določijo pravi antibiotik.
Odšla sem na Infekcijsko kliniko. Bila sem sprejeta, ker pa na oddelku ni bilo prostora, so me sprejeli na zasilni oddelek – oddelek, ki je popolnoma prazen, nobene sestre in tudi nobenega drugega pacienta ni bilo na tem oddelku. To me ni motilo, ker mi je dežurni zdravnik predpisal le 1,5 infuzije in 2 dozi antibiotika v žilo, nato pa naj bi odšla domov. No s prihodom na oddelek pa se je začela komedija:
Prideva s sestro na oddelek in mi pravi, veste žal ni blazine. Ok, pa ne bo blazine, bom pa brez.
Se uležem, dobim prvo dozo antibiotika in že po dobrih dveh urah začnem zopet kuhati. Ker me je močno treslo, sem sestro, ki me je prišla pogledat prosila za dodatno odejo. Pride sestra nazaj čez pet minut in pravi, dek nam je zmanjkalo, imam pa halje. Super, halje, samo da me ne bo zeblo. Sestra mi je dala Lekadol za zbijanje vročine in po pol ure sem se začela znojiti. Pirbližno po eni uri pride sestra zopet na ogled in sem jo prosila za preoblečt. Hkrati mi je povedala, da so na kosilo name žal pozabili in da mi je sedaj naročila večerjo. Zamenjala mi je še infuzijo in odhitela.
Ker sem bila zelo šibka, sem med čakanjem na sestro zaspala. Nato pa sem se zbudila, ker me je prav presneto spet zeblo. Toda tokrat nisem kuhala, bila sem tako premočena, kot bi sedela v kadi. Infuzija mi je že tekla v prazno. Vsa premočena sem se odpravila po hodniku do sprejemne in prosila za preoblečt in naj mi zamenjajo infuzijo. Na poti nazaj proti sobi sem se spomnila, da tudi večerje ni bilo. Ko je prišla sestra sem jo povprašala po večerji in odgovor je bil: ja gospa vi ste pa malce pozna za večerjo, smo pa že vse pospravili – halo!!!!, kot da sem jaz kriva, da jim prav nič ne klapa – ni postelje, ni blazine, ni dek, ni kosila, ni večerje???. Potem se je prijazno ponudila, da mi lahko prinese piškotke in čaj.
Na te k…. piškotke sem čakala reci piši uro in pol, ko je prišla sedaj že tretja sestra in me vprašala, če kaj želim. Ko sem ji rekla, da sem sedaj pa že malce lačna, mi je prinesla dolgo pričakovane piškotke in malo čaja, ker jim je tudi čaja zmanjkalo.
No ob polnoči mi je stekla zadnja steklenica antibiotika in sem se k sreči odpravila domov z obilo neprijetnih, skorajda komičnih pripetljajev v tistem dnevu.

Dva tedna pred tem sem bila s sinom cel teden na otroškem oddelku, ravno tako na Infekcijski kliniki in sem bila zelo prijetno presenečena (glej nekaj postov nazaj). In kar ne morem verjeti, da le dva tedna kasneje naletim v isti stavbi na tako “štalo”!

Katja, ravnas zelo nepremisljeno, ko se tako javno izpostavljas.. Ce bo kdo iz te klinike prebral tvoj post, se ti zna naslednjic goditi se mnogo hujse..

Draga Katja,
jaz pa mislim, da je čisto prav, da pograjate, kar je graje vredno, saj znate tudi pohvaliti tiste, ki si to zaslužijo. Mislim, da niste napisali prav nič takega, da bi vam morali na infekcijski kliniki zameriti, kot se boji “prijatelj”, pač pa se bodo nekateri morali zamisliti in kaj ukreniti za boljšo organizacijo dela na oddelku, kjer ste bili. Mislim, da je prav, da bolniki povejo svoje slabe izkušnje, saj bomo le tako lahko kaj izboljšali v zdravstvu. Povedati pa jih morajo seveda pošteno in realno in brez pretiravanj ali izmišljenih dodatkov kot se to rado dogaja v medijih, saj to velikokrat doseže nasproten učinek, predvsem pa zelo boli tiste, ki so po nedolžnem grajani, čeprav so se trudili delati najboljše. Tako kot ste vi opisali situacijo, s kančkom humorja (čeprav vem, da takrat ni bilo prav nič smešno), vam pa res ne bo mogel nihče zameriti.
Jaz sicer nisem iz Ljubljane in se me vaša izkušnja neposredno ne dotika, sem pa ena izmed mnogih zdravnic in zdravnikov, ki imamo svoje bolnike radi in se resnično trudimo, da bi jim olajšali njihove tegobe v času bolezni. Kadar vidim, da bolniki odhajajo iz moje ambulante potolaženi in zadovoljni, je tudi moje življenje lepše.
Lep pozdrav in čim več lepih izkušenj z zdravstvom vam želim.

Strasno sem vesel, ko srecam taksno zdravnico ali zdravnika, ki dela in razmislja kot Vi.

Vem, da ste tiha vecina, katere glasu obicajno ni slisati in vem, da ne morete odgovarjati za vse organizacijske in sistemske probleme zdravstva, ki so vse vecji in vecji. Lahko razumem, da se zelo boli, ce se trudis in dajes vse od sebe, pa ljudje tega ne cenijo, pricakujejo cudeze ali kritizirajo brez pravega razloga..

Vase razmislanje, da bi se na osnovi slabih izkusenj bolnikov lahko kaj izboljšalo v zdravstvu, je seveda pravilno. Pa tudi na strokovnih napakah, bi se morali kaj nauciti. Zal pa vsakodnevna praksa to ne potrjuje in vedenje vodstva zdravniske stroke tega ne kaze.

Dragi prijatelj, prav nič mi ni žal, da sem napisala zgornjo grajo, ker so si jo pošteno prislužili. Upam, da še dolgo ne bom potrebovala njihove pomoči, pa ne zaradi slabih izkušenj, temveč zaradi mojega zdravja. Upam pa tudi, da bo kdo iz Infekcijske klinike prebral ta post (mislim na vodstvo) in bilo bi lepo, da se oglasi.

Gospa zdravnica, me zelo veseli, da tako razmišljate. Jaz imam srečo in imam ravno tako super splošno zdravnico – vedno dobre volje, prijazna, prisluhne in od nje odidem vedno zadovoljna. To je dr. Jasna Dekleva, zdravstveni dom Vič!!!

Katja nisi edina ki je dozivela kaj takega nas je vec. Govorila sem z eno gospo, ki mi je rekla bolj bovna sem odsla iz bolnce kot prsla. Lahko bi povedala čelo zgodbo vendar bi trajalo. Sama ze pol leta hodim okol zdravnikov pa ne vejo kaj mi je, jest pa naj se matram. Zelo tezko je biti zbran u soli in drugje. No pa sem odsla na infekcijsko kliniko, z 40 vrocine, in me zdravnica neki gleda, pa ji bl pravm kaj me boli bolj me je gledala drugje. Mene use bolel ona pa napise na list da sem uredu. Potem pa bi morali ostati na zdravljenju pa recejo da ni postel. Ok, pol leta cakam pa tkole. Kaksne slabe izkusnje sem mela pa prej pa niti ne bom omenjala kajti to ni za nikamor. Ceprov jaz cenim zdravnike ampak ko prids na kliniko pa vidis kako se sprehajajo sem pa tja…

Tudi jaz imam grajo za infekcijsko kliniko. 15.11.2008 se bo dopolnilo leto odkar je odšel že drugi sin. Moje javno pismo si lahko preberete na delo.si psihološka svetovalnica.

Osebju v zdravstvu želim samo to, da bi jih ne zapustila vest. Ali vsaj čimmanjkrat.

Neizžalovana mama

Pozdravljeni!

Ja vaša izkušnja je zares boleča,saj vsi vemo kakše nege si želimo kadar zbolimo in res si lahko predstavljam kako vam je bilo,saj sem bila tudi sama pred leti kot otrok hospitalizirana na Infekcijski kliniki in sem imela na oddelku za razliko od vas zares tako prijazno osebje okoli sebe od sester,zdravnikov ma skratka vseh,ki sem jih tam srečala so bili resnično tako človeški kar je za zdravnika oziroma sestre ena glavnih in najpomembnejših vrlin,kajti mislim da ni lepšega,če so s teboj prijazni in ti nudijo vse potrebno v takem težkem obdobju,ker po moje se pacient takoj bolje počuti kot v vašem primeru,ki ste ga navedla…je moralo biti zelo boleče in trpeče.
Ampak tako na žalost je…nekje naletimo na slabe izkušnje, nekje na pozitivne…Ampak je res,da tisti,ki ne marajo tega poklica a vseeno si ga zberejo lahko zelo slabo in negativno vplivajo na pacienta…
Moja slaba in podobna vaši izkušnji se mi je pripetila na Vrazovem trgu, kjer je bila ena od sester tako neprimerna za svoj poklic…joooj prejoj meni kadar je bila ona dežurna…Tudi jaz sem bila hospitalizirana,visoka vročina…en čas te trese mrzlica,potem res zašvicaš kot bi te kdo polil z vodo in to je tako neprijeten občutek,ko si prešvican…in tudi meni ta sestra ni hotela prinesti sveže pižame,vsi vemo kadar imamo vročino je treba veliko piti tekočine,ah te sestre to prav nič ni skrbelo,ali imam za piti ali ne…Zaradi nje si bil lahko čisto dehidriran, jo nebi preveč ganilo,medtem ko so me pa druge sestre v takih primerih preoblačile večkrat na noč,vedno pazile ali dovolj pijem itd…
Ampak tako pač je ljudje smo si tako zelo različni…

Letos poleti sem bil hospitaliziran na tej kliniki zaradi klopnega meningitisa. Ker sem bil zelo slab sem zelo malo komuniciral z osebjem. Moram pa priznati, da sem bil navdušen nad nego in pozornostjo tako medicinskih sester kot zdravniškega osebja. Hudo mi je bilo, ker se nisem zahvalil, ko sem zapustil bolnišnico. Danes sem na netu opazil sliko, ki me je spomnila na eno še posebej prijazno sestro zato sem poskušal najti forum, kjer se bi lahko zahvalil za ves trud,ki so ga imeli z mano. Zavedam se, da so vsi premalo plačani za delo, ki ga opravljajo.
Še enkrat hvala in lep pozdrav.
slika
Pacient

Pozdravljeni!
Sem učenka osnovne šole in imam seminarsko nalogo. Intervjujat moram nekoga, ki opravlja poklic, katerega bi tudi sama. V tem primeru je to zdravnica(za otroke…) in bi potrebovala osebo-zdravnico ali zdravnika , ki bi bil pripravljen sodelovati oziroma njegov naslov…

Pozdravljeni!
Sem učenka osnovne šole in imam seminarsko nalogo. Intervjujat moram nekoga, ki opravlja poklic, katerega bi tudi sama. V tem primeru je to zdravnica(za otroke…) in bi potrebovala osebo-zdravnico ali zdravnika , ki bi bil pripravljen sodelovati oziroma njegov naslov…
Hvala za kakršno koli pomoč