indukcijska kuhalna plošča
Indukcijska plošča ima vgrajeno tuljavo, ki ustvarja močno izmenično magnetno polje. Vgrajeni senzorji poskrbijo, da valovanja ni, če nad ploščo ni postavljena posoda, torej ni nevarnosti za kakšnim škodljivom sevanjem. Če postavimo nad tuljavo posodo iz feromagnetnega materiala, se magnetne silnice zaključujejo preko nje (vedno iščejo najlažjo pot) in jo s tem močno segrevajo. Segreva se samo kovina in nič drugega, zato je hitrost segrevanja velika, prav tako izkoristek energije. Vendar se tuljava napaja iz pretvornika, ki pa ima dokaj nizko stopnjo izkoristka, zato je po porabi energije plošča primerljiva z ostalimi ogrevalnimi sistemi. Ostane ji torej samo ena prednost – to pa je hitrost segrevanja in teoretična hladnost podloge (ki pa ni res hladna, saj na njej stoji vroča posoda…)
Vgrajeni pretvornik je elektronski sklop, ti pa so vedno občutljiva stvar. Uniči jih lehko že kratkotrajna prenapetost v omrežju, kar se klasičnim ali steklokeramičnim ploščam zgodi zelo redko, saj so izdelane samo iz žice, ki žari in ni občutljiva na kratke prenihaje. Po tej plati je indukcijska plošča neuporabna v gospodinjstvih, ki so bolj podložna pogostim težavam v elektoenergetskem sistemu. Drugi hendikep je, da je za zadostno moč in izkoristek potrebno uporabljati le posodo z dobrimi magnetnimi lastnostmi. Torej odpadejo vse aluminijaste, steklene, ali iz posebnih legur.
Zaradi vsega navedenega se plošče nikoli niso prav posebno udomačile v gospodinjstvih.