In spet prihaja ta dan…
Ljubila sem.
O, kako je srce ljubilo,
kako je bil vesel in čist svet!
Ljubila sem,
verovala zvesto in vdano,
kot veruje dete v pravljični svet.
V strasti neznani so oči sijale,
kot sije med češnjami majski dan.
Prazne so roke, srce prepolno!
Lahkomne prste so vanj zasadili,
da je brizgala kri,
kaplja za kapljo,
košček za koščkom so odnesli.
Jaz pa sem verovala, ljubila.
Kapljo za kapljo,
košček za koščkom,
dokler nisem bila ob svoj zaklad.
Prazne so roke, v meni tišina,
le včasih tako krčevito vzdrhti,
iz rane kane težka solza,
težka in grenka me teži.
Ljubila sem kot ljubi otrok le,
a zdaj ljubim le še tebe,
otožen cvet,
ki ti ga prinesem
in lesk neba nad tvojim grobom,
oče…
Pogrešam te!
O, draga Prababi, ko bi vedela… Letos nisem bila pripravljena na vse skupaj, močno me je zdelalo. Sprašujem se, kdaj bo vendrle lažje… Lani, se mi zdi, je bilo. Letos pa spet kriza… Morda so krivi tudi hormoni nosečnosti, ne vem… Pa sestra je včeraj rodila. Sploh nič ne občutim ob tem, žalostna sem, da je izbrala ta dan (imela je vnaprej določen dan za CR), čeprav sem že en teden prej vedela… Strah me je, da bi kar pozabila. Meni ta dan nekaj pomeni, pa ne vem… Morda delam preveliko dramo iz tega.
Že dva dni ga sanjam, očeta… Tako mešane občutke imam v sebi, silovite in neizprosne. Ne morem se sprostiti, iščem tolažbo. Saj bo bolje, vem… Še kakšen dan. Ampak res me zanima, kdaj bodo ti dnevi minili brez takšnih psihičnih udarcev.
Prababi, drži se. In hvala ti, resnična hvala za toplo misel. Veliko mi pomeni.
Pozdravljena,
Žogica Nogica!
Vsak dan odprem e-pošto, naši so na dopustu, pa vedno kaj napišejo.
Na MON, pa zvečer, pa ne vsak večer.
Zapomnila sem se ta dan, ko je tudi zate zaznamovan. Vem, da ti ta dan nekaj pomeni. Veš, jaz jih imam veliko, po vseh mesecih med letom so raztresen.
Lažje, kdaj bo? Počasi počasi gre to, pozabi se ne, če si imel osebo rad.
Čim starejši si, več je takih dni, še enega ne pozabiš, se že drugi pribljižuje in kolo se vrti.
Tako je življenje. Že z rojstvom, ti je določen tudi odhod. Tako, se življenje na SVETU vrti. Precej časa pa mine, da to spoznaš.
Tudi to se dogaja, da se na tak dan nekdo rodi, ko je pred leti iz te družine nekdo odšel. Ne vem zakaj? Morda, da nekatere spomni, ki so pozabili osebo, ki je na ta dan odšla. Misli so proste. Nekateri, hitro pozabijo osebo, ki je odšla, ne kateri ne.
Jaz imam svoje na večih pokopališčih. Svoje starše in brate v Pres. Je Tvoj OČE, tudi tam? Velikokrat sem tam.
Ja, tudi sanjamo, je pač tako, včasih zelo zelo v živo, ne vem zakaj?
Mogoče, ima tudi kakšen pomen? Mogoče?
Sprosti občutke, v dobro počutje, več pozitivnih misli, ker bo vse dobro. Pričakuješ novo bitje, prav Tebe je izbralo za mamico, ker ve, da bo pri Tebi na varnem. Pravijo, da si vsak otrok, sam izbere svoje starše.
Z radostjo ga pričakuj, žalost tudi njemu škodi.
Mislim nate, drži se! Vse lopo Ti želim in preženi misli, ki te trenutno obhajajo, Saj bo bolje.
Grem ven v senco, malo čitat.
LP PRABABI
Prababi, moj oče je pokopan na Igu. V P. pa so pokopani moževi sorodniki in najboljši prijatelj…
Še enkrat hvala za tvoje misli. Pomagajo, veš. Zdajle sem že nekoliko vedrejša, pa še mala fračka me brca pod rebra. :)) In to življenje mi daje voljo in moč.
Lepo bodi, upam, da ti sopara ne pride preveč do živega.
Žogica Nogica, že dolgo si brez očeta, predolgo…… 11 let….
Ne upam si niti predstavljati kakšni občutki me bodo prevzemali čez
11 let. Zdi se mi tako daleč, zate je najbrž zelo blizu, kot bi bilo pred kratkim. Tudi bolečina ki jo opisuješ ob spominu na očeta pove, da je nekako še vedno vse sveže v tebi…….
Kdajo bo bolje in lažje? Ne vem. Mogoče nikoli, mogoče je tudi prav tako, občutek imam da ko postane lažje, pozabimo. Tega nočem.
Drži se.
ella
Znova in znova prihajam sem in “srečam” toliko znanih “obrazov”.
Meni mineva že 16 let kar sem izgubila očeta in 1 mesec in 10 dni kar ni več moje mami.
Pa vendar, če sem prav razumela, je tvoja sestra rodila na datum ko je umrl tvoj oči. Verjamem, da bi bil vesel novega življenja in da je prav da veselje premaga žalost.
Zdaj ko mineva 1 mesec in 10 dni malo drugače gledam na to. Moj sinko je rojen na 21.6, mami smo pokopali 22.6. Tisti hip, ko smo urejali na Žalah se mi je zdelo tako zelo zelo žalostno, nepravično da bi bil pogreb 21.6., zato sem že prej domačim rekla, naj ne bo pogreb 21.-tega, ker nikoli ne bi mogli praznovati z vsem veseljem. Ampak tudi tako bo v meni bolečina tiste dni hujša, ker nje ni več.
Zdaj ko mi spet solze tečejo, si mislim, kako bi bilo bolje, da bi bila mami z nami, pa čeprav bi sama spet tekla na OI. Lahko bi jo pobožala in poljubila in jo stisnila v objem. Ampak moje misli niso poštene, ker je njo tako bolelo in če se je ona morala spopadat z bolečino, se moram zdaj tudi jaz s to, ki mi ne da dihat.
Ljudje mi pravijo, da ni prav da obiskujem te forume, da sem po takih “obiskih” potrta in ne mislim naprej, ampak če se samo spomnim koliko prepotrebne energije sem dobila pred časom ravno tu gor, ko sem jo najbolj rabila. Koliko spodbudnih besed, da človek ne zapade v večno depresijo. In vsaka prijazna beseda in topla misel naredi mali čudež, da življenje spet dobi smisel.
Najhuje je, ker ne morem slišati njenega glasu in ker je nimam nikjer posnete, ker nikoli nismo imeli kamere. Znova in znova bi jo gledala in bi mi bilo lažje. Že ob slikah mi je lažje, a one samo nemo govorijo.
Oprosti ŽN, ker sem se razpisala. Mi je malo lažje, saj zadnje dni nisem veliko jokala in se je preveč nabralo. Pobožaj svoj trebušček in se veseli dne, ko boš spoznala svoje drugo dete.
No, pa sem zopet tukaj. Sem bila spet na e-pošti.
Kar oddahnila sem se, ko si napisala, da je že boljše, saj bo, sigurno bo, pridejo trenutki, da je težko. Zamoti se s sinkom, pojdite malo ven ko se shladi, v gozdiček, saj je blizu, kolikor vem.
Mislila sem, da je oče v P. pokopan. No, če je na Igu, je pa še bljižje, ane?
A bo parček? Nisem zasledila kaj pričakuješ, premalo brskam. Bodi vesela in lepo pričakajte novega člana, ki si je izbral vašo družinico.
Lepo se imej in pazi nase.
Vnukinja se je oglasila, je z družino tudi na morju. Najprej pri starših na Pašmanu, kjer sta bile njene hčerkice. Šle sta z njima, že 10 dni preje, nato je šla še ona in mož, za nekaj dni. Šla dalje, imeli so nekje rezervirano za 10 dni, pa še eni njihovi kolegi, sedaj pa bodo šli dalje tja do Črne gore, da bi le lepo vozili. Vedno me skrbi. Snaha in sin pa prideta v nekaj dneh domov. Jaz pa zalivanja, se ne zmanjka. Na njivi, kjer ima veliko razne zelenjave, pa zaliva vnuk, letos jaz tam bolj malo.
Lepo te pozdravljam. Drži se.
PRABABI
Ja, jaz tudi spet tukaj… 🙂 Smo imeli do sedaj ljudi pri hiši, no, eden še debatira z možem v garaži… So malo zalili nov naraščaj…
Ja, menda da bo tokrat punčka. Bomo videli. Nabavila sem nekaj roza cunjic, menda ja ne bodo ostale neuporabljene, hehe. Aktivna sem pa bolj švoh, saj imam težave s trebuhom, tako da mi sprehodi v gozdiček zdaj prav nič ne hodijo po mislih. Se zadržujem bolj na kavču s knjigo ali pa laptopom v rokah…
Si pridna, da zalivaš. Mi tudi občasno, ne pa vsak dan… Na morje pa letos itak ne bomo šli…
Naj imajo tvoji vsi srečno pot, cesta je težka zadeva, ja… Prababi, želim ti en lep dan, pa še lažjo noč, saj verjetno zdaj že spiš.
Hvala, ker si. :))
Ella, tudi jaz nočem pozabiti. Tudi zato mi je čudno, ker imam včasih občutek, da je komu okoli mene vse ravno… Pa mu ne bi smelo biti… Po drugi strani pa vem, da nisem jaz poklicana, da odločam v imenu drugih…
Saj bo. Verjamem v to, da se bom enkrat tudi jaz lahko s takimi dnevi spopadala z večjim optimizmom.
Lepo bodi. In hvala za tvoje misli.
Piki Miki, mene je predvsem prizadelo, ker je na en način sama izbrala datum (zaradi CR), ker ji je “lep”… Sploh je pozabila. Pozabila. Nisem mogla dojeti… No, ampak po drugi strani… Vem, da ne smem jaz odločati. Ona je poklicana za to…
Vem, da je za tabo težka borba, polna bolečine. Pa vse je še zelo sveže… Verjamem v to, da se sčasoma s temi občutki naučimo živeti, jih sprejeti. Samo tisti določeni dnevi, obletnice, nas pa, po mojem, vsaj večino še kar zrukajo.
Tudi sama sem smatrala, da je bolje, da tega foruma ne berem. Bolj v stilu “kar ne veš ne boli”. Ampak misli itak pridejo za tabo. In, ko je hudo, mi je forum v oporo. Pa ne samo zato, ker vidim, da je hudo še komu drugemu… Predvsem zaradi dobrih ljudi in njihovih spodbudnih misli – to pomaga. Pa čeprav se morda sliši trapasto… Ampak nekako odleže…
Piki Miki, drži se. In kar še spovej se če ti bo lažje, to je najpomembneje…
Žogica Nogica,
prav lep dober dan in lepo nedeljo Vam vsem želim. Danes je pri nas malo bolj hladno, kaže pa se zopet vroče.
Moram se Ti še 1 x oglasiti.
Ja, me je omagalo, preje sem šla spat, sem pa velikokrat tudi še budna po polnoči. Zgodi se, da me omaga spanec. Veš, preko dneva ne smem zaspati, se večkrat vklopim v kaj, da ne zaspim, ker ne smem, ritem izgubim.
Navada je, da se naraščaj zalije. Z veseljem, pričakuj punčko, tudi to bodo zalili in se veselili, tudi pri nas je ta navada.
Ma, pred 14-timi dnevi se je tukaj rodil fantek, veš, je na obisk prišel, sploh nisem mogla verjeti, da je res, ker ni bilo naših doma, pa saj sva bila midva z vnukom tudi dobra. Pa lepo ime so mudali, malo je teh imen, starinski so. Ampak jed, ki se imenuje po tem imenu je pa dobra, posebno če je klobasica, kislo zelje ali pa repica poleg. :-))))))
Ja, včeraj so se naši srečno vrnili. Res me je bilo strah, ko so poročali kakšni zastoji so, velike kolone. Ob 11. me je klical sin, da čakajo na trajek ko so odšli iz Pašmana, kolegi so prišli na trajek, onadva pa sta s prikolico ostala in še eno ura čakala. Vozila sta po stari cesti, ob 5-tih, se oglasila z Reke, ob sedmin doma. Uh, kako vesela sva z vnukom bila. Kolegi, ki so skupaj bili, so šli po drugi poti, avtocesti, imeli smolo, ob 9-tih so se oglasili šele iz Trebnjega, pozno so bili doma, kljub temu, da sta naša še eno ura čakala trajekt, sta bila preje doma.
Midva z vnukom, sva imela pa še kar precej dela, da je bilo vse tako, kot mora biti, da ne bi mami takoj prijela metlo.:-))))))))), ko je domov prišla.
Resnično je lepo, ko smo vsi doma, upam, da se še drugi srečno vrnejo.
Oddahnila sem se in vesela sem.
Nič hudega, če boste eno leto brez morja, saj v takem, je bolje, da je človek doma.
Imej se lepo, pazi nase, da boš lahko malo štručko štimala.
Mogoče, se pa KDAJ? na kakšnem srečanju vidimo?
Ko smo se srečale na pobudo Špele, je bilo lepo. Spoznala sem mamice in mlade damice. Ni mi žal. Zdaj so vse na dopust odšle, ko se vrnejo, se zagotovo oglasijo.
LP PRABABI
Oh Piki Miki mi gre že na jok ob prebiranju tvojega posta. Enkrat ko je bil oče res slab, sem rekla prijateljici tisti dan: “Vem da bo enkrat umrl, ampak nočem da je to danes!” To mi je zadnjič povedala ko sva se srečali. Tudi jaz si želim da bi se smejala z očetom, presmejali smo se skoraj do zadnjega, kakšne je stresal (malo od obsevanja glave, malo od kemoterapij, in je pozabil kako stvar, pa smo se smejali. Žalostno v bistvu, ampak takrat ni pomagalo jokati).
Ja, kamera, oče jo je kupil malo preden je zbolel, pa sej nismo bili sposobno snemat. Zdaj mi je žal. Sem ga pa posnela ko je govoril na snemalno napravo. Tega ne upam še poslušati, se bojim da bom eksplodirala že ko pomislim na to.
Drži se Piki.
ella
Nogi, veš, kolikor sem ujela tvojo zgodbo, te razumem … vendar pa je včasih potrebno pogledati tudi z drugimi očmi. zakaj je ravno ta dan tako drugačen? mar niso vsi dnevi enaki, mar se ne spominjamo in ne trpimo vsak dan? jaz tvoje sestre ne bi obsojala, sama sem se poročila na obletnico smrti svojega najdražjega strica – verjemi mi, da v vsem vzhičenju takrat niti pomislila nisem na to, šele kasneje mi je potegnilo. pa nimam slabe vesti. zakaj? on se je veselil z mano, tako kot se verjetno tvoj oče veseli svojega vnuka.
mislim, da sva si izmenjali zadosti besed, da ti lahko tole napišem. praviš, da lani ni bilo hudo – pa je bilo, jaz se spomnim tvojega krika, ko se mi je kar nekaj dni skoraj mešalo od skrbi.
kdaj pa preneha boleti, je odvisno od nas samih. življenje gre naprej in moramo biti močni in preboleti in živeti za žive, mrtve pa pustiti spominu. oni ne bi hoteli, da tako močno trpimo.
drži se, poli
Poli, hvala za te besede… Ja, lanska bolečina se mi danes zdi “nič kaj posebnega”… Verjetno bom drugo leto na letošnjo gledala tudi s tega zornega kota. Jezna sem sama nase, da vsakič znova padem. Ampak očitno je tudi to potrebno, da se potem vedno znova poberem in spoznam nove stvari, živim čutnejše… Kaj vem… Enkrat bo veter odnesel vso stisko in bolečino in ostala bo le še milina. V to verjamem – in mi je lažje. In vem, da bi oče ne prenesel, da se vdajam samopomilovanju. On že ne. Že zato se splača potruditi in se veseliti drobnih pozitivnih iskric… Danes to vem.
LP