Pozdravljeni!

Takoj po locitvi sem spoznala “sanjskega” moskega. Bila sem res v tezki situaciji. Brez strehe nad glavo, brez denarja (kljub redni sluzbi) in z dvema soloobveznima otrokoma. Zaljubila sem se, bil je cudovit, pozoren do otrok, mene… Z uspesno kariero. Bilo je, kot bi se poznala ze vse zivljenje, si bila usojena. Otroka sta ga obozevala, jaz pa sem ga globoko ljubila. Vzela sva kredit (on placuje petkrat visjega, jaz pa max na moj dohodek) in vselili smo se v skupno hisko. Zdaj ce pogledam nazaj, so se ze takrat kazale rdece zastave (zelja po kontroli, prikrivanje financ, nikoli ni zelel govoriti o razlogih za locitev od bivse zene, izolacija), vendar sem bila zaljubljena, zasljepljena, bila sem srecna. Zarela sem, bila polna energije, nic mi ni bilo tezko. Sport vsak dan, hisa pociscena, oprano, skuhano, ni da ni. Sele po dveh letih sem zacela opazati njegov pravi jaz in obraz. Manipuliral je vsak pogovor (tudi v druzbi, kadar se mu zdi, da bi lahko pogovor zasel v njemu neprijetne teme, spretno zasuka nit pogovora, cesar pravzaprav nihce ne opazi), me izkljuceval iz pomembnih odlocitev (tudi o vecjih nakupih), nas ignoriral, nad mano izvajal financno nasilje (ko dobim placo vse kupujem jaz, dokler mi ne zmanjka, potem ga morem prositi za vsak evro, kar je zelo ponizujoce, sploh ker sem drugace zelo skromna in ne hodim ne k frizerju, ne na nohte, sopinge, masaze, skratka nic ne zapravim zase). On po drugi strani pa kupuje colne, motorje, avtodome.. Ko ga soocim, pravi da vse to dela zame. Na drugi strani pa jaz prestevam drobiz, da lahko kupim osnovna zivila, dostikrat smo brez hrane. Njemu je vseeno ker vsak dan je zunaj. Zacel me je zanemarjati, spolnih odnosov nisva imela ze tri leta. Ko mu je zacel upadati libido in sem se zelela z njem pogovoriti, je najprej okrivil mene (da se ne tusiram vsak dan- se pa umijem, da sem bila enkrat vulgarna, in se mu je zamerilo) skratka je inpotenten in namesto da bi priznal, se soocil, sel k zdravniku, je raje okrivil mene, zdaj pa se o tem sploh ne pogovarjava vec in tudi jaz ne sprasujem vec. Pa ne pogresam samega seksa, bolj intimo samo, poljube, objeme, neznosti in pozornosti.. Svojo zalost in obcutek praznine sem zacela utapljati v alkoholu. Dve leti sem vsak vecer pila, da sem lahko zaspala in nisem razmisljala svoji o zalostni situaciji. Bila sem vedno bolj otozna, sama, zapustila sem se, se zredila, dokler nisem zbolela. Njemu je vseeno, nima empatije in ne komunicira. Vecino casa nas ignorira, mene ponizuje (nic ne naredim prav, nic ne znam, nic ne delam..) in po vsem tem casu sem res postala nesposobna. Vsaj obcutek imam tak. Niti posode v pomivalni stroj ne znam zloziti, ne znam pravilno zaviti sira, uporabljati sesalca.. Sploh nisem vec samostojna in nimam volje narediti nic, ker vem, da bo moj trud spet tarca kritike. Skratka alkoholu sem se odrekla (os se vedno vsakodnevno pije in je alkoholik, cesar seveda ne prizna), moje fizicno zdravje se ob redni terapiji izboljsuje, samo psihicno pa sem slabse, ker nimam vec slepila. Tezko zaspim, ker se moram vsak vecer soociti z vsem in je tezko! Vem da je resitev v tem, da ga zapustim, samo nimam iti kam in nic nimam. Najemnina ob minimalni placi in dveh otrokih odpade (prezivnine ne dobivam, ker imava z bivsim mozem skupno skrbnistvo), kar on zelo dobro ve in me zato se bolj muci z besedami- Kar pojdi ce ti kaj ne pase. Bojim se, da bom zapadla v depresijo (vkolikor ze nisem), pogresam sebe, taksno kot sem bila pred njem. Vesela, polna optimizma, gore sem pahko premikala, zdaj sem pa le se bleda senca sama sebe. Tako na zunaj, kot znotraj. Trpim, hkrati pa se delam mocno, ker moram biti, zaradi otrok. Se NIKOLI v zivljenju se nisem pocutila tako osamljeno, prezrto, nezazeljeno in nezensko. Tudi zaupati se ne morem nikomur, saj mi niti verjeli ne bi. Partner navzven deluje sarmanten, prijazen, vedno pripravljen pomagati (vsem razen meni). Vse preslepi, tako kot je nekoc mene s sladkimi besedam in praznimi obljubami. Jaz pa trpim, sama v tisini. To se vlece ze tri leta in ne vidim izhoda. Morda ce zdrzim se pet, sest let, da bosta otroka vsaj polnoletna.. Samo do takrat se bojim, da ne bom niti senca vec, da bom cisto izpuhtela.. Kakrsenkoli nasvet ali vsaj prijazna beseda zame, bosta ze veliko..

tako pride, ko se od enega moškega seliš k drugemu, dejansko pa pišeš, da sama nisi bila zmožna za nič. Glede na to, da imata z bivšim skupno skrbništvo, je dejaven oče. Mogoče mu začasno predaš skrbništvo v celoti, da se sama spraviš k sebi. Rabiš namreč resno debato o sebi, ker nimaš najbolj realne predstave o sebi. Pišeš, da si gore premikala, a si bila brez strehe nad glavo, denarja. Tudi sedaj praviš, da mož financira večino kredita za streho nad glavo, tebi pa zmanjka za hrano, pri čemer sta otroka polovico časa pri očetu, mož pa praviš, da se ne prehranjuje doma? Ti pa čisto verjamem, da je tak psiho, kot pišeš, zato je nujno, da se umakneš. Lahko greš za začetek v varno hišo, potem pa naprej.

Situacije ti ne zavidam, tudi nasvet je pri taki družinski dinamiki zelo težko dati. To pa zato, ker se v primeru manipulativnih odnosov človek običajno zelo težko distancira od vira manipulacij. Iz neke vrste soodvisnoti se namreč tak odnos napaja.

Vseeno: da boš videla jasnejšo sliko je nujno, da se na nek način distanciraš od partnerja. Glede na prebrano se mi zdi dobra iztočnica najprej to, da bi prenehala z zapravljanjem vsega svojega denarja za hrano. To bi ti lahko počasi omogočilo večjo neodvisnost in tudi možnost, da se (če se boš za to odločila), da prekineš vez z njim. Hkrati bi bilo dobro, da si poiščeš strokovno pomoč (terapija). Tam boš lahko v varnem okolju ozavestila svoje vzorce in vzroke, zakaj te je tak tip moškega sploh začel privlačiti. Seveda tudi to, da boš lahko kaj v svojem vedenju in čustvovanju spremenila (zopet, če boš tako želela). Ne vedno, a se zgodi, da s tem ko okrepimo sebe, na drugačen način rešujemo težave. Hkrati smo tudi enakemu tipu ljudi manj privlačni (in oni nam).

Močno odsvetujem kakršnokoli borbo z njim v smislu kdo ima prav in kdo nima ali dokazovanja česarkoli. Karakter, ki ga opisuješ je pravi mojster igric in običajno v takih interakcijah “zmaga”. To pa zato, ker se hrani z reakcijami in občutki druge strani.

Spostovani!

naj razjasnim doloceno stvar, da boste imeli boljso predstavo o poteku dogodkov. Z bivsim mozem sem bila ze locena, vendar sem se vedno zivela pri njemu (kar seveda ni bilo zdravo za nikogar), saj sem zelela privarcevati denar za vsaj delno osamosvojitev v smislu najema stanovanja. Spoznala sem njega (sedanjega partnerja), s katerim sva se skupaj vselila v podnajemnisko stanovanje (tu so moji prihranki posli) in kasneje v hiso. Kar se tice mojega opisa, da sem lahko gore premikala, pa gre predvsem za stanje moje samozavesti, od katere ni ostalo nic. Se zavedam, da sem seveda kriva sama, ker sem precej naivno sla v novo resno zvezo, vendar sem se zaljubila in predvsem sem mu verjela. Res je da on vsakodnevno obeduje zunaj, samo jaz in otroci (tudi njegov, sicer student, ki je stalno pri nama) pa jemo doma. In tudi ob vikendih se seveda kuha. Skrbnistva pa bivsemu mozu ne zelim predati, ker to bi me pa zagotovo dokoncno unicilo, hkrati pa moja otroka tega definitivno ne zelita. Hvala vseeno za odgovor in vase iskrene misli.

to ni bilo stanje tvoje samozavesti, ampak je bilo stanje zaljubljenosti, kar je nič drugega kot opioidna snov, ki jo proizvaja lastno telo. Po domače povedano, bila si zadeta od endorfinov, ki so temeljila na utvari zaljubljenosti, ki ni z realo imela nobene zveze. On je tebe dobesedno obnorel, ti pa njega nisi, če te je tako hitro začel izkoriščati. če ne znaš nič narediti, potem pa nehaj delati oz. ga prosi, naj ti on razloži. nehaj kuhati za vikende. pa če zraven živi še njegov odrasli sin, mogoče lahko njega prepričaš, da nakupi vsaj za hrano. poskusi prišparat vsaj 100 evrov na mesec, da boš čez eno leto imela za dva meseca najemnine. Nujno najdi nekoga, s katerim boš lahko o tem govorila. Pa fehtaj ga za denar pred drugimi, če mu je tako nerodno.

Pozdravljena, si v zelo težkem položaju. Res ne vem, kaj naj ti svetujem. Bojim se, da ta zveza ne bo več dolgo trajala, že zdaj je vse narobe. Imaš možnost, da odideš domov, h staršem?

Dejstvo je, da nimaš denarja in če nimaš denarja, nimaš kam iti. Če bi odšel on, ti pa bi ostala v hiši, ga bi morala odplačati. Tega pa žal finančno nisi sposobna. Svetujem ti, da se pogovoriš s kakšnim odvetnikom, ki ti bo svetoval glede financ in delitve premoženja. V takem peklu, kjer ni več prave ljubezni, je težko živeti.

Pogovori se z njim. Morda je še kaj upanja, morda se da še kaj zakrpati in iti skupaj naprej? Želim ti vse dobro, iz srca.