Prvič se oglašam, četudi se že več kot deset let soočam z narcizmom pri svojem sinu.

Tisti, ki imate otroke z NOM boste verjetno razumeli vse. Kako prekleto težko je sprejeti dejstvo, da ima otrok motnjo, ki je seveda nikoli ne bo priznal. Se zavedati, kam lahko takšna motnja vodi in samo opazovati, kako vaš otrok uniči vsak odnos…pa tudi – sebe.
Predvsem pa: brskati po preteklosti in poskusiti ugotoviti, kaj smo naredili narobe, da ima otrok takšne posledice. Saj od vsepovsod slišim le, da so ti otroci doživeli (ali doživljali) travme v otroštvu.

In ne gre mi iz glave, da sem mu tam nekje pri devetih letih v šali rekla, da je pravi narcis, ker je zelo skrbel za svoj izgled. Tudi razložila sem mu, kaj to pomeni. Vendar sem za NOM prvič sploh slišala veliko pozneje, ko me je hčerka (sedaj pedagog) počasi začela opozarjati (in pripravljati) na očitne znake NOM pri bratu, ki je starejši in je bil že takrat odrasel. Potrebovala sem kar nekaj let, da sem se s tem sprijaznila in da sem se naučila komunicirati s sinom tako, da kar dobro vozimo. Oddahnila sem si, ko je šel delat v tujino, saj je kar naporno ves čas paziti, na kakšen način boš karkoli povedal…ipd…Pa je zdaj že mesece spet doma, ker dela od doma.

Pri vsem tem me vedno znova iritira, da tako osebe, ki ugotovijo, da ima njihov partner (sodelavec, tašča…) NOM, kot tudi stroka, zagovarjajo prepričanje, da je NOM posledica travme iz otroštva. Smo torej starši travmatizirali le enega otroka??? Saj drugi nimajo teh težav. Sin je bil zelo neproblematičen otrok. Brihten, dovolj odgovoren, z veliko prijatelji…
Preživel je zelo povprečno otroštvo v povprečni slovenski družini. Oba z hčerko mi govorita, da sta mi hvaležna za mojo vzgojo, ker sem že zgodaj od njiju pričakovala, da se sama odločata, da izbirata med več možnostmi… Hočem reči, da sta mi pomenila vse, zato sem tudi naredila vse, da bi postala odgovorna.

Kljub temu, da me hčerka prepričuje, da nisem naredila nič narobe, se počutim krivo. To me je sčasoma pripeljalo do hude večletne depresije, ki sem jo sedaj že nekako prebolela, sem pa še vedno nesposobna za delo. Mimogrede- nisem človek, ki je kar naprej na bolniškem, saj sem bila v vseh 30 letih delovne dobe samo 5 dni v bolniškem staležu.

Pa še to: Vsaka sinova zveza seveda po nekaj letih propade. Ker so to prijetne punce, bi jim najraje že na začetku rekla: “Punca, beži-moj sin je narcis”. Kot mama pa sinu seveda želim, da bi imel nekoga ob sebi. Ob priliki sem ga vprašala, če se zaveda, da ima problem, ker se njegove zveze vedno končajo na enak način in bi bilo morda dobro, da se o tem posvetuje s kakšnim strokovnjakom. Presenečena sem bila, ko mi je odgovoril, da je že razmišljal o tem. Z njegovo zadnjo punco se je moja hčerka tudi odkrito pogovarjala o NOM.

Seveda je sin zelo priljubljen v družbi, razgledan in (na srečo) uspešen. Do kdaj? In kaj lahko storimo bližnji? Tako hčerka, kot tudi jaz zdaj že veva, kako ravnati in kaj NE moreva pričakovati od njega.

Ampak – res je prekleto težko živeti poleg osebe z NOM, pa vendar me moti, da je vsak nasvet bližnjim le ta, da se je od takšne osebe treba distancirati, ker te prej ali slej uniči.
Tega je vedno več, pa nekako ne bo šlo, da bi jih kratkomalo izolirali.

Pozdravljena eli_bbbaaa

Zagotovo mora biti hudo, ker bi rad svojemu otroku najbolje in ker se vsaka mama, ne glede kako ok je njen sin ali hčerka, velikokrat sprašuje, kaj je naredila narobe.

To, da narcisiem sprožajo zgolj travme v otroštvu je bilo že zdavnaj ovrženo, vendar včasih to ne pride do naše stroke, oziroma tistih, ki o tem govorijo. Dejstvo je, da se določen odstotek narcisov takšnih tudi rodi.

Kaj narediti? Se mi zdi, da je v vsaki situaciji, ki je ne moremo spremeniti,najbolje, da se z njo sprijaznimo in poskušamo odkriti, kako lahko vsi skupaj v njej čimbolj kvalitetno preživimo.

Sin je odrasel in sedaj sam odgovoren za svoje odločitve in posledice Lahko mu sicer skušate pomagati kolikor le lahko, vendar je to težko že za strokovnjake, kaj šele za vas, ki to niste.

Sama bi poskušala čim bolj raziskati literaturo, ki govori o tem, kako ravnati z narcisi, obstaja jo kar nekaj , v katerih so opisane številne tehnike, ki so vam lahko v pomoč.

Pozdravljeni.
Kakor spremljam malo to tematiko je te osebe potrebno zdraviti na nacin kot otroka. Nekje v otrostvu so doziveli travmo in si zaceli graditi svoj svet in svoja prepricanja, ki zakrijejo njihov krhek in hitro uzaljen ego. In ker to pocnejo hkrati izgubijo svoj del zdravega ega in ga zlorabljajo za sebicne namene. Lahko razvijejo tudi vecosebnostno motnjo in razcepljeno osebnost. Tukaj je pa te alterje tezko pozdraviti, ker bi se oseba dejansko morala vrniti v otrostvo, ko je dozivljala svoje takratno dojemanje in travmo in jo pozdraviti z zdravim razumevanjem. Lahko, da ste tudi vi s svojo vzgojo vede ali nevede pripomogli, da se sin ni znal na zdrav nacin soocati z zivljenjskimi izzivi, lahko da je bil zmeden, lahko da ste vzeli prevec prijateljsko to vzgojo in mu niste postavili zdravih mej. Da ne boste razumeli narobe, vas ne zelim kriviti, le sami to najbolje veste kako so stvari potekale. Predvsem kaksna pricakovanja ste gojili do sina in kaksni so bili vasi nameni. Eni pravijo tudi, da je tudi malo kriva genetika, eni celo, da je v teh osebah duh Jezabel. Mozno je vse. Mi je ze to vsec, da ste prisli na dan s tem in da zelite pomagati sinu. Vendar kako dalec je skoda narejena in koliko je sam pripravljen delati na sebi steje.. ce bi okolica to vedenje obsojala, bi se tudi oni morali spremeniti, tako pa celotna druzba cedalje bolj postaja taksna in to se podpira. Sama imam mamo taksno in delno je tudi brat, vendar se ne obremenjujem s tem, ker sem ze zgodaj odsla od doma. Takrat nisem vedela se, da dejansko taksni ljudje obstajajo, sedaj pa se pohvalno o tem tudi na glas govori in pise. Kar vam svetujem je, da skusate sinu na lep nacin povedati, da ga imate radi in mu zelite, da je srecen, odpustite en drugemu karkoli in kakrsnekoli zamere in mu dobronamerno poveste, kar mislite in cutite zanj poleg tega, pa mu kot odraslemu dopustite, da se sam odloci kako si bo postlal.
Lp

Pa še to: Vsaka sinova zveza seveda po nekaj letih propade. Ker so to prijetne punce, bi jim najraje že na začetku rekla: “Punca, beži-moj sin je narcis”. Kot mama pa sinu seveda želim, da bi imel nekoga ob sebi. Ob priliki sem ga vprašala, če se zaveda, da ima problem, ker se njegove zveze vedno končajo na enak način in bi bilo morda dobro, da se o tem posvetuje s kakšnim strokovnjakom. Presenečena sem bila, ko mi je odgovoril, da je že razmišljal o tem. Z njegovo zadnjo punco se je moja hčerka tudi odkrito pogovarjala o NOM.

Ko preberem takšne stvari, me kar v srcu zaboli. Upam, da fant dobi strokovno pomoč.

kar se punc tiče, ti bodo najlažje dale nasvet tiste, ki so imele same take partnerje.
V vsakem primeru se bo že našla ena taka, ki bo dovolj ranjena, da bo kot pokrov školjke sedla na tvojega sina. Ne smeš se čutiti kriva za njeno odločitev.

Nisem strokovnjak, niti nimam tukaj izkušenj, pa vendar … Ko pišete da ni doživel travm. Se vi zavedate, da so travme lahko povzročene s strani tretjih oseb, ne zgolj staršev? Ko smo otroci, zadev ravno ne razumemo, ne dojamemo zakaj se gre, a se vseeno vpiše v našo podzavest. Lahko je kakšna spolna nedotakljivost, lahko je bila kaka hujša travma v šoli … morda se niti zaveda ne kaj je bilo, ker je na to že pozabil ali pa temu ne predpisuje pomena. Tudi jaz sem šele v odrasli dobi dojela, da so me skoraj posilili kot majhno deklico, prej mi ni bilo jasno. Pa še veliko je takih primerov. Tako da sebe res ne krivit. Če je pa kaj z strani staršev, je pa res kaj hudega, kar se ne ve. Raje ne povem na glas 🙂

Na tem forumu se mi zdi, da si ena oseba vedno znova izmišljuje zgodbice, ki vsebujejo NOM, ker tako pogosto kot se tukaj pojavlja že sam ta izraz “oseba z NOM”, in je ta izraz samo v domeni tega portala, je enostavno z neba pretirano. Nekdo je obseden z NOM tukaj.

Saj ta forum je namenjen žrtvam NOM..
Kdor ni na svoji koži izkusil življenja z narciski,nima pojma o čem se tukaj piše:)

Sicer ni točno na to tematiko, vendar me vseeno zanima, če kdo tukaj pozna kakšnega dobrega psihoterapveta iz LJ, ki se ukvarja z NOM – narcistično osebnostno motnjo oz. osebnostnimi motnjami – skratka je bolj domač in uspešen na tem področju.

Sem že doživela od očeta ki je narcist in bil vzgojen obrekljivi njegovi mami. Narcisti so pokvarjeni in zelo zlobni. Sem morala bežati od doma ker je bil nasilen in častihlepen. Po mojem ni pomoči da bi narcisti pobolšali.