Impulzivnost je moja identiteta, je to, kdo sem… Prav specialistka za kompliciranje življenja sem. Ne razmišljam, preden se odzovem, v tistem trenutku prihodnost ne obstaja, še posebno pa ne razmišljam o posledicah. Na impulz, na ostro bolečino v sebi, ali zgolj da nadomestim praznino v sebi se odzovem v trenutku – zato, da pogasim željo, potrebo ali da se v trenutku počutim bolje.
Kar nekajkrat sem bila hospitalizirana zaradi poskusov samomora. Imela sem veliko srečo, da se nisem okužila z rezanjem, frizerka pa je vedno poskrbela za približno dostojno frizuro po impulzivnem rezanju in puljenju las. Hiranje me je privedlo do anoreksije, kljub temu da sem se občasno prenažrla. Nakupovanje stvari, za katere mi je bilo kasneje žal, ker niso bili na prioritetni listi. Kajenje, opojne substance, nezaščiteni spolni odnosi, “borovničke za pogum” so bili moja stalna spremljevalka. Med vožnjo, za katero sem bila prepričana, da me pomirja, sem fotografirala števec, koliko nad omejitvijo se vozim…
Vedno mi je bilo kasneje žal, sledil je občutek sramu, obžalovanja, krivde, počutila sem se še slabše kot prej. Vendar pa je takrat, ko se sproži impulz, to edina opcija, rešitev iz situacije, ki jo vidim.

A še vedno?

Brezvezno vprašanje in ga umikam…

Pozdravljeni, Vprašanje22,

Nobeno vprašanje ni neumno… Se opravičujem, da sem potrebovala toliko časa za odgovor. Višja sila…
Takole je…
Po šestih letih terapije sem se počasi začela spreminjati. Vmes sem rodila dva čudovita otroka, ki sta spremenila moje prioritete in obrnila moj svet na glavo. Postala sem veliko bolj razumna in odgovorna, moje ego stanje otroka izbruhne manjkrat in v dosti, dosti manjši meri kot prej.
Še pred rojstvom starejše hčerke sem se odločila, da bom svojim otrokom zagotovila boljše otroštvo, kot sem ga imela sama. Mirno, ljubeče, odgovorno starševstvo…

S pomočjo čudovite, strokovne terapevtke (imela sem veliko strečo, da sem jo “našla” – in kar nekaj terapevtov sem obiskovala) in DBT vaj sem si nehala škodovat. Rezanje telesa, puljenje las, odvisnost od tablet in drugih substanc…to sem uspešno premagala.
Zavedam se, kaj bi storila hčeri in sinu, če me ne bi bilo več… Zato ne izzivam več usode (v avtu in drugje). Prav tako razumsko vem, da samomor ni več opcija. Idealiziram ga na trenutke še vedno, vendar se zavedam, da tega “izhoda” nimam več.
Premagala sem anoreksijo, še vedno pa se občasno nenadzorovano spravim nad hrano. Prav tako še vedno občasno impulzivno nakupujem.
Impulzi so v meni še vedno. Vendar takrat namesto da izbruhnem, zmrznem. Do zdaj sem ugotovila, da je to veliko bolj učinkovito in sprejemljivo za okolico.
Notranja stiska občasno še je, vendar veliko, veliko bolj znosna.
Vsakega vprašanja bom vesela in odkrito odgovorila nanj.
Lp, Vesna