je res nekaj veeeeelikega. Vsaj tako se zdi meni, ki otročka nikakor ne morem dobiti. Ne gre in ne gre že več let. Pa sem vedno mislila, da smo največji reveži prav pari, ki se nam noče in noče izpolniti največja želja – postati starši. Ko pa berem vse te vaše zgodbe, pesmi, izpovedi…. sem prepričana, da nismo prikrajšani samo mi, ampak tudi vsi tisti pari, ki jim kruta usoda tik pred zdajci ali pa kasneje iz naročja vzame otročka. Ne vem, ali se sploh da primerjati zdravljenje neplodnosti z izgubo otročka, ampak oboje človeka gotovo spravlja ob pamet in voljo do življenja. Ampak prepričana sem, da vsi, ki to prestajamo (izgubo otročka in neplodnost), s tem tudi rastemo, poglabljamo svojo vezo in znamo mnogo bolj ceniti vsak trenutek življenja in ko nam enkrat ponovno uspe zaživeti s sončki našega življenja, smo najboljši starši pod soncem.

Vsem vam, ki se borite z izgubo svojih sončkov, želim čim več lepih spominov in čim več poguma za nove življenjske korake.

Držim pesti!

Taja