zadnje čase me zelo meče, želim si še tretjega otrka. Doma sta že dva najstnika. Pogoje imamo vse, in želja po otroku je velika. Mož se le nasmiha in pravi, da je takoj za. Jaz pa seveda poleg želje vidim tu še najina leta, stara sem mal čez 40. nato štejem, ko bom imela 50, bo otrok imel okoli 10, jaz bom kot babica, on pa poln elana. pa si dopovedujem, da to ni v redu, taka razlika. Počutim se odlično, tudi izlgedam ene 10 let mlajša. Ampak leta so leta, velik rizik je nosečnost po 40, telo, prenašanje …

Sem smotana ane… kaj menite, prosim za izkušnje žensk, ki ste rodile po 40, 42.

Hvala!

Vse lepo in prav, samo to razmišljaj, da ko boš ti v meni in se boš z njo vbadala boš imela doma enega najstnika…To je generacijski prepad…Veliko večje napake pri delitvi celic so mogoče, saj imaš star material in večje možnosti dednih napak…..Jaz ti odsvetujem…..

To je pa tako odvisko od vsakega posameznika. Jaz sem 34 in dva in ko me je prijela želja še po enem se z možem nisva odoločila ravno zaradi let (prvega sem imela pri 26ih).

Jaz osebno nimam več tiste energije, res 100% energije za dojenčka + še dva šolarja zraven in sem si pošteno to tudi priznala.

Spet bo babji ravs in teženje, da si prestara… ej sama se odloči in sprašuj drugih za mnenje, ker boš na koncu itak zmešana do konca od različnih mnenj.

Jaz jih imam 37 in pol in do sedaj pač še nisem srečala človeka s katerim bi imela otroka… počakam še 4 leta in če ga ne bo.. pač ne bom imela otrok. In takrat niti pod razno ne bom spraševala na forumu ali ga čem imeti ali ne. To bo samo moja odločitev, ker jaz vem kakšna je moja energija, kakšno je stanje mojega telesa in kakšen je moja osebnost.

Glede na tvoje ostale pomiselke ga ne bi priporočala, ker pač ne boš čez 10 let kos otroku, če se boš počutila stara, pa kao babica.

Če si ga oba želita ga imejta!
Pomladil vaju bo in bolje se bo ukvarjati z njim kot s snahami in zeti.
Na vajinem mestu bi se odločila ZA!

Ne, ne in ne. Pa še enkrat ne. Glej, imaš 2 že. To je za te čase in glede na trend in čas ki prihaja čisto dovolj.
Čeprav so materialne stvari zadovoljive, je tu še vedno odrekanje v smislu časa, energije, dan ima samo 24 ur. In vsi starši (odgovorni in dobri) dobro vemo koliko časa gre samo za enega otroka…

Če pa je otrok samo zato, da z njim nekaj nekomu “dokazuješ”, pa spet ni pravi razlog, da ga spraviš na svet. Je preprosto egoistično.

Mama si. In veš kaj to pomeni. Odloči se tako, da boš začela tudi ti uživati in živeti življenje po svojem merilu.
Si predstavljaš jovo na novo spet vse od začetka? Plenice, jok, krči, vrtec, prvi razred…bog ne daj, da pride še kakšna bolezen v družini….

Jok, brate, ODPADE!! Življenje je mnogo več od brisanje ritk in podiranje kupčkov.
Mogoče se tole vse skupaj sliši precej nesramno, ampak tako pač mislim.
Uživaj svoje življenje, pojdita kam na potovanje z možem, najdita spet samo sebe. In ko boš praznovala abrahama boš vesela, da se ti okoli nog ne smuka nekdo, ki je še skoraj v plenici in odvisen samo od tebe. Mogoče bo pa vnuček;)
Modro odločitev ti želim.

Se strinjam tudi jaz. Sem bila v tistih letih tudi sama v dilemi, sem celo zanosila, nato pa se po temeljitem premisleku odločila za splav in danes mi ni žal. Danes sem stara 48 let, mož 54 in
v zadnjem letu se je v najinem življenju vse obrnilo na glavo. Mož zbolel, verjetno nikoli več ne bo več delal, sama sem v podjetju, ko tudi ne vem kako dolgo bom še imela službo. In najbolj srečna na svetu sem, da mi danes, ko me že tudi po malem daje mena ni potrebno ukvarjati z osnovnošolcem in skrbmi kako osnovnošolca spraviti do poklica. Ostala dva otroka pa je eden že v službi, drugi pa končuje študij, midva z možem bova pa že nekako prefretala.

Tudi jaz ti odsvetujem. Posveti se možu in družini, ki jo že imaš.

Če je tole napisala ena najstnica, potem je v redu. Če pa je napisala zrela ženska, ki ima otroke, potem pa bog pomagaj.

Jaz ti odločno odsvetujem še enega v teh letih. Posebej, ker že imaš dva. Iz lastnih izkušenj ti odsvetujem. Enkrat sem tu že pisala o vzrokih, pa so se kretenske babe našle in me še nekaj časa napadale. Zato zdaj ne bom o vzrokih, ampak če se imaš rada, če imaš rada moža, če imaš rada oba otroka, potem NE.

V teh letih je otrok upravičen samo s tega stališča, če je to prvi. Pa še takrat so sami križi…

imela prvega pri 39, drugega pri 42, tako je ratalo. Zaenkrat- po 5 letih- nobenih problemov, kaj bo v prihodnje, bomo videli, ampak mislim, da velikih problemov ne bo. Oba zgledava mlada, sva polna energije, potrpljenja… Imamo se lepo.

tole bi ti znala lepo svetovati HUDAKKAČA, tudi ona je rodila pri 40 letih,tuda sama ima že dva odrasla sinova, tretji je pa tudi sinček,kolikor razberem iz njenega pisanja, je zelo srečna, da se je odločila za otročka

Babe, kako ste hecne. Ko se gre o dojenčkih, ste vse grozno lepe, vitalne, izgledate 10 let mlajše, oh in sploh in vse bi spet rodile tja do 50 čisto normalno, ko pa hočejo, da delate do 61 ali 63 leta, ne, takrat ste pa zgarane, pa vik in krik. Ampak glede na vašo “vitalnost” pri 50 in izgledu 10 let manj, lahko pokojninski zakon komot naštimajo za upokojitev žensk pri 75. Saj ste vendar tako vitalne, izgledale boste pa največ 50… Babe ste vse po vrsti tupe ko noč, razen redkih izjem.

jaz bom napisala samo svoje mnenje
ni nasvet, je samo razmišljanje …

menim, da je bistvena razlika, ali se ženska pri teh letih odloča za prvega ali tretjega otroka. Prvorodnico, ali žensko, ki je na zečtku ustvarjanja družine zastopim, tretjerodnico, ki ima že večje otroke pa težko.

Pomislekov je kar nekaj, so jih zgoraj naštele ženske in se v veliki meri kar pridružujem mnenjem.

Razmišljala sem tudi o tem, kako to, da se ženskam po tolikih letih (recimo, da so starejši otroci najstniki) pojavi spet nenadna želja po dojenčku.
Menim, da v veliki meri zato, ker ženske enostvano ne znajo več živeti drugače. Otroci jih do konca zaposlijo, tega se navadijo, je večen izgovor pred drugačnimi zadevami – tudi pristnem odnosu s partnerjem, vrnitev v svoje prejšnje interese bi bilo precej naporno življenje itd.

Predvsem se mi zdi, da je veliko takih, ki si ne upajo več raziskovati sebe, temveč se raje obračajo na druge, skrbijo zanje (tudi, če ni treba), da le ni treba potegniti ven svojega bistva. Zatekajo se v stare znane stvari, ker se začne pojavljati, da se znajdejo same doma same s seboj. In tako srečanje s tujko v sebi zna biti precej boleče …

Resnično menim, da je po 40 letu prepozno imeti otoke. Menim tudi, da je pozno imeti otroke po tridesetem (čeprav sem sama med njimi).

Menim, da si mora ženska potem, ko otroci začnejo počasi uhajati od doma vzeti čas, da spet sama začne rasti. Če bi se tega ženske zavedale, tudi maminih sinčkov (hčerkic) ne bi bilo in na splošno bi bilo več zadovoljnih žensk …
Biološko poslanstvo je, da nadaljujemo vrsto, po še drugih poslanstvih pa se ločujemo od živali.
S poslanstvom pa ne mislim, da moraš zdaj postati slavna in ne vem kaj, dovolj je, da si zadovoljna in srečo deliš s tistimi, ki te srečujejo. Preberi si Majhne stvari, veliki rezultati od Rogerja Fritza.

Srečno!

Njaboljša doslej ….

Če sta za,super!
Kar v akcijo!!Veliko je takih,ki so starejši.

Moja stara mama je bila stara 43 let, ko je rodila atita, pa je živela še dobrih trideset.
Moja mami je bila stara 38, ko je rodila mene, še živi :), ati pa 46, dočakal je le 14 mojih let.

Jaz sem stara 34 let in me grozno muči še en otrok, grozno si želim deklico, vendar sem se še pred prvim otrokom odločila, da po tridesetem ne bom imela več otrok. Zakaj? Občutek imam, da sem oropana za tistih dvanajst let, katere je imel moj brat dlje z očetom in jih ima z mamo. Jaz sem bila stara 14 let, ko je umrl oče, brat pa 26.

Kaj naj ti rečem, sama se zavestno ne bi odločila za otroka pri 40-ih.
Kljub zaščiti sem zanosila in obdržala. Ni mi žal, uživamo in ni nam težko.
Delamo vse tako kot prej, potujemo, hodimo na izlete, piknike….itd
Res je, da imamo zelo pridnega in prilagodljivega otroka in to veliko šteje, saj je vsak malček drugačen.
Nikoli ne mislim, kako bo čez 10 let, živim danes in zdaj:)
Navsezadnje sploh nisem tako obremenjena, kot pri prvih dveh, saj imam veliko “varušk”, Ki se radi-e crkljajo z mojim malčkom.
Brez težav odidem od doma, tudi za celi dan, vedno je maksimalno poskrbljeno za malega, saj ima očka, ki ima več časa kot pri prvih dveh in dva big bratca:), ki vedno ko je prilika z veseljem poskrbita zanj.
Ne glede na vse, odločitev je vajina.

Jaz pa mislim, da leta kot leta niso izgovor za neimetje otroka, itak imaš en kup testov in pregledov v nosečnosti, verjetno vzameš v zakup, da je lahko karkoli narobe že predno se odločiš za otroka. Saj tudi pri mladi 26letnici ni nujno, da bo vse OK. Kolk časa bo otrok imel mamo in očeta je tud hudo dvorezen meč, ker nikoli ne veš, kje te čaka tista s koso. Obstaja tud en kup zmatranih in naveličanih mamic pod 30, denimo moja prijateljica, ki je mamica dve leti staremu otročku in je vsega naveličana, sita, ampak razmišlja pa o še eni štručki. Ne vem, zakaj že. Tko, če imaš voljo, željo in podporo ostalih družinskih članov, imej. Poznam tudi jaz mamico po štiridesetem, je imela četrtega in petega otroka, en za drugim, zdaj ima še vnuka, nima še petdeset let, ampak kot familija in ona osebno zgleda prav super, pa še firmo fura. Jaz sama zase pač vem, da jaz za to več nisem, ne obsojam pa tistih, ki bi se odločile za.

Moja mama je imela otroke kot mlajša in potem kot starejša ženska in vedno pravi, da dokler je dojenček pa vrtec je OK. Ko pa je mladina, srednja šola, ponočevanje…to pa je bilo naporno zanjo. Pač ona nas je imela, ker se je še enkrat poročila. Vedno, ko je hodila na šolske sestanke se je posebaj uredila, da slučajno nebi kdo rekel, ali je prišla stara mama na govorilne. In potem je vizualno boljše zgledala, kot pa mlade mamice.

Je pa res, kar je napisala pokikoki. Sama imam občutek, da ko bom imela sama otroke nebodo imeli toliko od stare mame, kot imajo moje nečakinje – sestrine hčerke.
Isto je bilo z mojo staro mamo. Sestre so k njej hodile na počitnice, bile celo poletje pri njej, se družile s sestrično in bratrancem…..sama nisem imela nič od tega, ker je bila že prestara in je potem šla kmalim v dom upokojencev. Starega ateta sploh nisem poznala, ker je prej vmru, prav tako tudi drugi stari ate, ki je vmru pri mojih 5 letih in se ga samo bežno spominjam.

Uživaj s tem kar imaš, sama se v tvojem primeru ne bi odločila za še enega otroka, AMPAK to je samo moje mnenje.

Ah, no, mene je pa oče imel pri 28ih, pa je umrl, ko sem bila najstnica. In moji otroci ga tudi nikoli niso imeli prilike spoznati. Če bi gledali le na to, potem se veliko ljudi sploh ne bi odločalo za otroke, že iz samega strahu ne. Moji otroci so pa zato npr. zelo navezani na mojo teto, ki sploh ni njihova babica, čeprav je njen “vršilec dolžnosti”.

Poznam nekaj žensk, ki so imele otroke pozno – so se mi vse zdele fajn in zadovoljne. Je pa res, da zdaj, ko otroci odraščajo, bi kakšna izmed njih že počasi izpregla iz vrtčevskih, osnovnošolskih in gimnazijskih zadev, pa pač ne morejo. Kot nosečnice in mamice z malčki so bile videti pa bolj sijoče kot marsikatera mlajša mamica. Kaj je pa za štirimi stenami in kako se vsaka posameznica zares počuti in čuti se pa itak ne ve – ne pri enih, ne pri drugih.

Zato bi taka odločitev morala biti idivididualna.

LP

Eh, *individualna.