Midva sva prihranila vse iz nič(nič podedovano ali pa podarjeno). Skupaj imava cca 4 tisočake mesečne neto plače. Pred desetimi leti, ko sva takrat vzela kredit, sva oba skupaj zaslužila 2500 eur mesečno. Že takrat smo iz proračuna odstranili nepotrebne stroške – dodaten avto je sicer zelo udobna, vendar tudi draga igrača. Na začetku je bilo hudo, vendar od takrat naprej imava samo enega. Telefon tudi nisem v vsem življenju plačal več kakor 200 eur.
Za nas so največji strošek hrana(cca 800 eur mesečno) in potovanja. Imamo 3 otroke in vsako leto preživimo cca 4 tedne v tujini.
Mi smo opazili, da s višjo plačo precej več privarčujemo(Družina s otroci tudi ob lastnem prebivališču sproti porabi vsaj 1500 eur za življenje mesečno). Precej smo pazili, da naši stroški niso sledili rasti prihodkov. Poznam par ljudi, ki zaslužijo precej več, vendar tudi vse sproti porabijo za luxus in stvari.
To je relativno vprasanje.
Pomembno je najprej koliko sploh clovek dobi place. Ce nekdo dobi mininalno pa da z taksno placo poplaca tekoce stroske, placa kaksen kredit ali najemnino, je cudez, da sploh ima kaj v lonec dat.
Drugo kar je pomembno, je tudi kraj kjer zivis. Nekdo bo dal za 2.sobni stanovanje v mestu lahko 400€ nekdo pa samo 200€.
Sama sem mnenja, da z minimalno placo kaj dost prihraniti denarja se ne da. Mogoce malenkost, ce imas ze svojo streho nad glavo. Ce ti placujes ali najemnino, ali kredit je nemogoce, da bos kaj prihranil.
Sama imam malenkost visjo od minimalca. Pred par leti sem dobila stanovanjski kredit. Nic ne prihranim, ker mi ne znese. Placat je treba kredit, ce res kaj ostane gre v dom. Ce bi imela placo neto 1000€. Bi lahko na mesec prihranila 200€.
Pri 30ih, sem imela precej na računu privarčevanega, brez kreditov, dokaj nov avto. Sedaj pri 34ih imam težak kredit in nič na računu, večinoma še kak evro v minus. 🙂 No kredit bo sedaj še precej let ampak imamo “svojo” streho nad glavo. Mož ima nekaj za “what if”. 🙂
Hišo sva toliko obnovila, da upam, da naslednjih 20 let ne bo večjih investicij, takrat bo pa tudi kredit odplačan.
Načeloma, če bo služba, nam nič ne bo manjkalo. Občasno sem slabe volje, ker mi kredit in položnice poberejo vse, a še vedno je za morje in kak dan toplic. In imamo svoj mir, kar je pa najpomembnejše.
Podedovala nisem nič in upam, da mi še dolgo ne bo treba. Finančnih daril ni. Je pa res, da sva tu z možem team. En brez drugega finančno ne bi zmogla. Tako, da je kredit še bolj trdno zapel verigo, kot pa sama poroka 🙂
Ni težko imeti veliko denarja na strani. Jaz sem začel varčevati pri 20, kredita za stanovanje nisem rabil jemati, ker sem dedoval in če si samski in na dobrih dohodkih, je v bistvu sramota, če pri 40 nimaš nič denarja na strani.
To ni nič posebnega, kakšni večji srečneži od mene imajo še bistveno več, pa kaj naj sedaj?
Starost 33 let. Stanovanje v vrednosti 120000 EUR, kredita še 50 000 eur. 2 avtomobila v skupni vrednosti 20000 EUR. Kredita še 5 let. Na hranilnem računu za rezervo 5000 eur. 1 otrok. Podedovala ali dobila nisva nič. Vse sva ustvarila sama. Skupen dohodek gospodinjstva 3500 EUR. Prihajava iz socialno (pod)povprečnih družin. S starostjo opažaš in se sprijazniš, da si se in se še vedno za vsako stvar moraš boriti bolj, kot pa ljudje s pedigrejem.
Mislim, da smo si ljudje različni. Eni res bolj stokajo in jokajo in se ne lotijo, nekateri pa se sprijaznimo da bo naš vloženi trud pač večji in naredimo tisto malo več za dosego istega cilja in ne jamramo. Saj tisti, ki je pojerbal “samo” parcelo sanja da bi pojerbal vikendico in hišo, nekdo drug, ki je to vse dobil, pa sanja da bi pojerbal družinsko podjetje, spet drugi da bi pojerbal nekaj milijonov. Ljudje smo narejeni tako da bi zmeraj imeli več, denar sam po sebi ne prinese sreče, je pa dobrodošel. Vedno obstaja večja riba in tudi takšna vrata skozi katera velika riba ne more…
46 let, hiša, vikend na Hr pa imamo kredit. Živimo zelo lepo, a vseeno pazim, da ne pretiravamo. Imam en dober avto, ker sem ljubitelj že od malih nog… Starši pa so me naučili sparat. Žal niso bili bogati, ko sem bil mlajši, tako da danes jaz pomagam njim. Sinova učim preudarnost glede denarja in naj ne kupujeta, če res ne rabita.
Za penzijo pa sparam..
Nak, pri 30 sem bila pa broke. Bilo treba prej skrbeti za bivšega in ga nato izplačati (sicer ne vem zakaj, a glavno, da sem se ga znebila). Potem so se finance začele počasi počasi nekako urejati.
Jaz mislim, da pri 30 šele služba komaj dobro zalaufa (če sploh 🙁 ), tako da pri teh letih ni treba ravno jokati, če človek nima prihrankov. Najpomembneje je, da se uspe sam preživljati.
Ja, vsak ima svojo zgodbo. Te razumem.
Jaz sem recimo pri 20 dobila dobro službo preko študenta, kjer sem se potem redno zaposlila in vztrajam se zdaj. Plača je 1500…imava kredit. Je pa res, da mož zasluži veliko bolje kot jaz. So pa danes mlajši drugačni kot smo bili mi… Njihov odnos do vsega je drugačen, tudi denarja, življenja.