z načinom, ko se te boji, da ne bo spet naredil kaj narobe, ker bo tepen, ker boš živčna, mu koncentracije sigurno ne boš dvignila. za matematiko so potrebne vaje. koliko je učiteljev, ko otrokom razloži poteke, pa pridejo otroci domov in nimajo blage veze, kaj morajo z enačbami delati? in sedaj naj tvoj otrok, pri tvoji živčnosti, batinah in še čem postane skoncentriran in postane odprte glave, lahko učeč, zbran na tvoj ukaz, če ne bo spet hodil plav okrog?

da si zabita, kot praviš sama in to prenašaš še na sina – kako lahko pričakuješ čudež s takšnim pristopom? otrok čuti teror, se boji, kako potem pričakuješ koncentracijo, zbranost?

otrok je v drugem razredu. dej povej mi, si otroka, ko si ga učila jesti tudi namahala, ker že v prvo ni znal v rokah držati žlice? če ni vse pojedel, kot si si zamislila, je tud dobil batine?

če je mož tako pameten in razgledan, ne vem, kako vsaj tvoje zabitosti (tvoj izraz) ne uvidi in ne pomaga najprej tebi, nato še otroku?

najprej strpnost in veliko vaj, ker tudi matematika ni za vsakogar. sama lahko povem, da sem matematiko obvladala v nulo, ko smo jo imeli in so bile vaje, če me danes vprašaš, ja, seštevati, odštevati znam, razni korenčki pa takšne pa se mi sanja ne več.

žalosti me, da svojo nemoč znašate nad otrokom. če ne gre drugače, najdite inštrukcije. mož, kot pameten in razgledan ne najde nobene rešitve?

grrrrrrrr

Veš kako je bilo pri nas? Naši najmlajši ni šla matematika – pravzaprav noben od predmetov nikakor in nikakor v glavo. Prav tako kot ti, sem z njo sedela in ponavljala in ponavljala in včasih, ko se mi je zdel ves trud brez pomena, tudi totalno popenila in besnela po stanovanju. Naša punčka se je bala že same misli na šolo, kaj šele učenja. In ja, tudi jaz sem mislila, da imam neumnega otroka.
Nekoč pa mi je deklica s tisto svojo nerodno otroško pisavo napisala pisemce in mi ga položila v spalnico. Napisala mi je, kako je žalostna, ko dobi v šoli slabo oceno, kako močno si želi, da bi za svojo mamico prinašala same petice pa ji to ne uspe in uspe. V pismu mi je napisala, kako zelo me ima rada ampak ji v šoli ne uspe.
Sedela sem in brala pisemce in jokala kot dež. Od takrat nikoli več nisem od nje zahtevala bleščečih ocen, pohvalila sem jo za prav vsak uspeh, ki ga je dosegla, jo vzpodbujala in ji dopovedovala, da jo imamo radi tudi če vedno ne uspe. Ja, osnovna šola je bila res kritična, potem pa je prišla srednja šola in nebo se je kar odprlo samo od sebe. Nekako drugače je začela pristopati učenju in letos končuje zadnji letnik, z solidnimi dobrimi ocenami. Aleluja – da me je mala pravi čas ustavila, drugače bi jo s svojim posiljevanjem popolnoma uničila. Danes je krasno, veselo dekle, ki ima velike načrte za prihodnjost in mi jih mnogokrat na veliko razlaga.

najbolj se mi zdi čudno da se butalci med sabo niso tepli. vsaj v knjigi ni bilo zasledit. mogoče so bolj pametni kot mislim ker so vedeli da genov se ne da odpravit z nasiljem. ali pa so celo odkrili da nasilje uporablja tisti ki je prešibek v zmožnosti sprejemanja realnosti in so bili raje miroljubni kot da bi se še bolj osmešili

Če se tvoj otrok težko uči in bere, lahko ima kakšne težave kot so disleksija ipd. zato ti svetujem obisk glede uredtive odločbe za usmerjanje, dobil bo dodatno učno pomoč, ti se pa malo zberi, globoko zasdihaj in poskušaj z njim čim bolj prijazno, da mu ne priskutiš šole. vem da je težko, se bo treba malo skulirati.

A je zabitost dedna?

Ne more se učit, ker mu je to nuja, pritisk, čuti tvoj odklon in odpor.

Ko pa bo zanimivo in zabavno, bo lažje, tudi če ima nekoliko manj soli v glavi.

Za začetek vsak večer preberita nekaj pravljic, takih, kjer so zraven slike. Pa štejta npr. ptiče na slikici, na eni drugi listke na drevju…

Tvoj otrok rabi tukaj vzgled, da bo rekel: aha, mamici je luštno brat, luštno štet in računat, koliko jagod je pojedla punčka na srani 7 … Sproti štejta, kar mu pride pod roke. Naj prebere, kaj piše na embalaži, ko ga pošlješ v hladilnik po mleko, da bosta skupaj spekla 12 čokoladnih muffinov. Pa sproti štejta, koliko bo pojedenih…

Osnove so lahko del vsakdanjega življenja, ne potrebujejo (m)učnih ur. Samo malo časa si vzemi in pokaži otroku, da se ob tem zabavaš tudi sama.

Avtorki tega posta:

– ali je provokancija
.- ali pa si psihično nestabilna

Kakšna mama in kakšen človek si, da lastnemu otroku rečeš da je zabit????????????

Verjetno si ga sploh ne zaslužiš.

Ti si zabita ker ga neznaš učit

Pa kaj bi starši sploh radi od svojih otrok?

Poznam samo enega človeka, ki cele dneve preždi s svojim otrokom ob knjigah… ( ne vem, kdo je v tem primeru bolj butast)

Pustite svojim otrokom, da sami spoznajo, da se je potrebno učiti in verjemite- sami bodo našli način učenja, ki jim najbolj ustreza.

Sicer pa- kdor nima v glavi ima v rokah…………………..

V OŠ, ki jo je obiskoval moj sin je poučevala matematiko, profesorica, ki ni imela vseh kolesc v glavi. Otroke, ki niso takoj, ko je ona nehala razlagati gradivo, razumeli za kaj neki gre, je zelo grdo zmerjala, žalila, poniževala, kričala je nad njimi. Sin je vsa leta od 5r, do 8r imel pri njej komaj 2. Pri vseh drugih predmetih pa 3,4,5.Solidno, le pri njej mu ni uspelo. Prišla je srednja šola. Razredničarka je poučevala matematiko. Vizualno sta si bile podobni, spominjala ga je na prejšnjo profesorico. Sina je bilo zelo strah tega predmeta. Prva ocena v srednji šoli je bila ocena iz matematike, 1. ( bil je vprašan , ni bil pripravljen).Domov se je prijokal in trdno odločen, da več ne bo šel v šolo, ker je po prepričanju profesorice matematike iz OŠ ,nesposoben. Takoj tisti teden sem obiskala njegovo razredničarko. Res je bila na videz podobna bivši profesorici matematike, ampak kot oseba , popolno nasprotje. Bila je to nežna, razumevajoča oseba. Med pogovorom sem ji zaupala težave sina. Prosila me je , če ji dovolim, da sin hodi 2x na teden( ona je imela prosto po 1 šolsko uro vmes) po pouku k njej na vaje iz matematike. Seveda sem ji dovolila, sin pa ni bil prepričan, da mu bo uspelo. Po sedmem obisku pri profesorici matematike mu tega več ni bilo treba početi, kajti matematiko je obvladal bolj, kot nekateri njegovi sošolci, ki so v OŠ imeli 5. Toliko v razmislek. Včasih smo krivi starši , včasih pa učitelji, majhni otroci pa NIKOLI .

Prvo ti bom reku ,da si ti res en skret od mame če te lahko tako sploh imenijem .
Če si že nafukala otroka mu sedaj pomagaj z vsem sžrcem ,da bo nekoč samostojen
in imel poklic .Kako sploh morete tako grdo govoriti o svojem ali drugem otroku .
Prvo je šolski psiholog ,potem dopolnilni pouk ,potem inštrukcije .Ti mu lahko pomagaš
zelo lepo mirno besedo in materinsko ljubeznijo do otroka .Res ne zastopim zakaj take pičurine
glupe razprejo noge se pofukajo in naredijo otroke .Ti si res en gnoj od človeka .

Zabita si ti in upam, da te kdo prepozna in prijavi na socialno. Bogi otrok…

Mamica, pa še nekaj. A ti je ful dober občutek, ko se tako fizično spraviš na svojega malega, nebogljenega otroka in to zaradi matematike in ker se tebi zdi, da je zabit?
Zafrustriranost raje spravljaj na svojega partnerja, pa njega pretepi, če imaš tako potrebo po izživljanju nad nekom.
Bolanoooo!!!

Se strinjam in se podpišem pod ta post, ker je edino neko merilo, da se ne obsoja matere, ampak se ji pove, kako mora vnaprej delati z otrokom. Vsi smo bili otroci- staršev in vsi smo starši otrokom, ki jih imamo in tako naprej. Moramo se pa res zamisliti, kako otroka motivirati, ga naučiti miselnih vzorcev in le tako ne bo pozabil snovi………….pa če je preteklo že nekaj časa, upam da se je problem že rešil v pozitvno smer kot otroka in matere

Lep pozdrav, glede na to, da preteklo nekaj let-morda 2, 3 leta od tega dogodka, naj opišem svoj primer z mojim otrokom. Ko je vstopil v prvi razred s tem da je šel eno leto prej, ker takrat je še bilo, da si vstopil z 7 leti, moj je šel z 6,5 leti, torej je vedno bil kot v osnovni in srednji šoli eno leto mlajši.
No, naj povem, da mu nikoli se to ni poznalo in ja smo imeli problem, pri branju………….imeli so takrat obvezno bralno značko in je sin do četrtega razreda jo bral s tako muko, da sem sama zraven njega trpela in ko je moral napisati obnovo te knjige je bila še večja muka. Počasi a vztrajno sva gradila to branje in pisanje takratnih spisov………..pisal je zelo suhoparno, enolični stavki in še in še. V petem razredu se je sam odločil, da bralne značke ne bo več opravljal in ker je imel takrat res zelo zlato razredničarko in po posvetu z njo-naj ga ne silim, ker bom naletela na odpor sem sprejela njen nasvet. Čas je tekel in jaz sem njemu vedno pomagala pri domači nalogi, sploh pa pri pisanju. Nekega dne pridem iz službe, na kavču sedi sin, skrit za časopisom-ja bral je časopis??? Mah, presenečenje ali šok ali ne vem, kaj se mi je takrat podilo po glavi. Otroku sem dopustila to možnost in včasih je bilo tudi potrebno razložiti kaj pomeni kaka beseda, ko še mi odrasli smo si jo razlagali po svoje. Prišla je SŠ in tudi ta problem je nekako poniknil in ga ni bilo več. Ja ni samo poniknil, ampak tega ni bilo več. Sin je pisal brezhibno, brez napak in to s takimi besedami, da je imel pri sloveščini ne odlično, ampak stalno se je vrtel med 3 do 4, ker mu profesorica enostavno ni verjela, da je napisal sam spis. Kako to obrazložiš profesorju, ko te noče niti slišati, celo je bilo mu obljubljeno, da na maturi bo itak padel…………sin je samo rekel, da to pa se ne bo zgodilo, ker prvič na maturi ni samo profesor slovenščine, ampak še drugi, ki so pač prisotni…………..Fant je opravil maturo z odliko, faks tudi in danes dela v panogi, ki je razvita morda bolj v svetu, kot pri nas. Napisati pa želim, le da ko mora oddati kaka poročila nadrejenenim ali napisati karkoli, ga vsi sprašujejo, kako ima mlad fant tako bogat besedni zaklad razvit…………..piše in bere v agleščini, torej tudi poročila piše v angleščini, ki jih naprej v SLO napiše in si jih potem prevede. Naj povem, da posledično ko je začel zelo zgodaj brati razne časopise z neko vsebino, sedaj bere knjige in to take, da še jaz nisem do njih sploh prišla. In če se spomnim kako sem bila obupana, ko ni znal skup spravt dva stavka!!!!!
Torej otroci so intelegentni, času moramo dati čas, ga razumeti, mu dati podporo, ga razumeti, sprejeti z nasmehom in odprtih rok in nekoč nam bo povrnil vse ure, ki smo jih prebili z njim za mizo, da se je lahko naučil snov za naslednji dan……………
Torej vse mame, ki imate osnovnošolce ne obupati nad vašimi otroki. Prej ali slej nam povrnejo vse nazaj in bodimo srečni, da smemo sedeti z njimi, kajti še prehitro nam odrastejo in oddidejo z doma in nam pustijo vsaj nam materam-prazno gnezdece……………………….meni ni bilo žal, da sem toliko presedela z njim in še danes imam živo pred očmi, da ga je bilo včasih strah, ker ne zna snov, pa nikoli mu nisem tega ne očitala, ne z besedami, ne z kretnjami. Takrat sem ga lahko samo objela in mu rekla, da drugič bo boljše in je bilo boljše.

Sramota da mati lahko le pomisli, ne samo izreče tako zabit stavek kot: “imam zabitega otroka”. Glede učenja pa tako, samo moja izkušnja, po kateri se lahko lepo zamisliš kaj delaš: sama sem bila v šoli vedno pridna (odlična, pravdobra). Edini predmet, ki mi ni bil t.r. jasen v prvih 2 letih šolanja je bila matematika: odštevanje in poštevanka. Ko mi je mama pomagala pri učenju, je vedno po “učiteljsko” obrazložila, ob prvem znaku nerazumevanja pa jo je že metalo dva metra v luft od kričanja in mahanja z rokami na vse pretege. Ob tem sem bila prepričana, da je res z mano nekaj narobe; zakaj mi ne gre v glavo? Kako hudiča naj se otrok pri tem zbere oz. skoncentrira? Ob takem viku in kriku razmišljaš le o tem, kdaj in naj bo že konec. Pred vsakim učenjem me je bil že strah teh njenih izpadov, vedela sem, da se jim ne bom izognila. Seveda se pri njej nisem naučila ne 1 ne 2. Ko se je za pomoč ponudila moja 2 leti starejša sestrica, mi lepo, mirno obrazložila, učenje mi je bilo v veselje in ne več muka, koncentracija na mestu-stvar naučena (kasneje sem se celo udeleževala Vegovih tekmovanj, ter sama po pouku pomagala sošolcu). Zamisli se malo in nehaj s svojimi izpadi. Učenje mora potekati v prijetnem okolju, ne pod nekim pritiskom. Če prvič ne uspe, je potrebno najti drugačen način, da otroka spodbudimo!

Sramota je to, da vsi obsojate to mater, ki so ji popustili živci. Vi vsi tuakj vaše sončke zavijate v vato in jih crkljate. Kaj pa bo z njimi čez par let, ko bodo na drogi, nasilni in lopovi? Takrat se pa boste tukaj žalile in spraševale, kaj ste naredile v vzgoji narobe.

Aja, torej, da ne zavijaš otroka v vato pomeni, da si lahko privoščiš, da otroka naklestiš po ta zadnji in ga imenuješ butec. Upam, resnično upam, da ti nimaš otrok, da ne bodo tvoji pristali na drogi, nasilni in lopovi. A veš, nasilje rodi nasilje, pa še kaj drugega zraven. Znanja pa zagotovo ne izboljša, ljubezni do učenja še manj, kvečjemu odpor.

Yo_, ti si zabit že iz maternice…

Kri ni voda.

vem kako ti je,ker imam tako norega otroka doma hahhahaha