Imam vse, pa nisem srečna?!

Spoštovani Dušan,

prebiram vaše odgovore in vašo stran o zenu, pa sem vseeno toliko predrzna, da si želim še vašega odgovora…
Sem mamica dveh prekrasnih otrok(2,5 in 1 leto), žena čudovitega moža, medsebojno ljubezen, podporo staršev, prijateljev, imava dobre službe, vse potrebne materialne dobrine, vglavnem vse kar bi si človek želel in mi marsikdo zavidal.
To, da se tega zavedam, mi vso stvar še toliko bolj otežuje, ker se počutim izredno sebično, nesposobno in nasploh čisto na tleh, depresivno, kar na jok mi gre, popuščajo mi živci in napačno reagiram in zdi se mi že, da samo jemljem in jemljem in nisem več sposobna ničesar dajati, čeprav mi mož zatrjuje drugače. NEkako vem, da bi morala rešiti težave sama v sebi, pa se enostavno ne znam lotiti niti nimam energije. Kaj je bistvo problema? Niti ne vem točno, le to, da sem po 2,5 letih porodniške prišla v novo službo, na odgovornejše delovno mesto, kjer se v teh prvih tednih sploh ne znajdem in se počutim popolnoma nekoristno, da sem bila v prvem mesecu službe že 3 x na bolniški, ker sta otroka non stop bolana, saj je starejši začel hoditi v vrtec – nič resnega, vendar dovolj, da je potrebno biti z njima. Poleg tega sem obremenjena s tem, ali bom prišla dovolj hitro po otroka v vrtec, ali bom morala ostati v službi in prositi nekoga, da vskoči, saj mož dela v drugem mestu in prihaja komaj med 5 in 6 zvečer ali pa je celo kakšen dan ali dva na teden odsoten in na terenu. Sicer je potem tudi kakšen dan doma, ampak občutek imam kljub temu, da sem sama za vse, čeprav mi pomaga po svojih najboljših močeh in se res zelo trudi. Zdi se mi, da moram biti čim več z družino, da ne zamudim kakšnega trenutka z njimi, saj je življenje vse prekratko in nikoli ne veš kaj ti bo prineslo, hkrati pa imam občutek, da me to toliko bolj obremenjuje in mi ne prinaša več zadovoljstva, kot bi mi moralo… Kje sem zašla? Kaj se dogaja z mano? Sem res tako nesposobna in nehvaležna? Včasih se mi zdi, da si ne zaslužim tega kar imam in me obdajajo grozne misli, da me bo življenje zaradi tega mojega nezadovoljstva sigurno kaznovalo z nečim groznim. Se mi že čisto meša ali kaj? Prosim vas, pomagajte mi z besedo in posvetite v moje življenje s svetlobo, ki jo v tem trenutku močno potrebujem, ker tavam v popolni temi…
Hvala vam že vnaprej,
Maja

Draga Maja,

hvala za zaupanje, ne vem pa, ali nama bo uspelo zadovoljiti vaša pričakovanja. Morda se bo oglasil še kdo…

Ne želim tolažiti niti ponujati rešitev. V enem izmed spodnjih odgovorov sem napisal, kako težko oziroma morda celo nemogoče je to. Vsakdo izmed nas živi namreč čisto svoje, njemu lastno življenje, v njemu lastnih okoliščinah – ki so neponovljive in neprimerljive… Saj veste, nemalokrat se ljudje čudimo, kako so lahko celo bratje in sestre, ki so odraščali skupaj, v isti družini, v mnogočem tako različni značaji, tako različne ”samopodobe”, če se izrazim že malce obrabljeno. Vendar pa izkušnje kažejo (s čemer seveda ne ”izumljamo” nič novega), da gre prav v otroštvu oziroma v obdobju mladostniškega odraščanja, iskati odgovore na kasnejše osebnostne ”vzpone in padce”. S tem ne mislim kariernih, materialnih, bolezenskih padcev, pretresov, ampak to, kako znamo in zmoremo takšne spremembe v naših življenjih prenesti. Nekateri se vedno znova vstanejo ”iz pepela”, iz velikih življenjskih viharjev, kot rečemo, druge zelo upogne že malo večji prepih. Gotovo ni pomembno ugotavljati ZAKAJ je prišlo do tega. Pomembneje je, da znamo sebe, takšne kakršni smo, gledati-videti čimbolj objektivno ter na tak način UVIDETI svoje šibkosti in slabosti ter svoje vrline. Videti sebe torej takšne, kakršni smo, ne pa takšne, za kakršne nas ima denimo bližnja ali daljna okolica ali pa takšne, kakršni bi denimo želeli biti… Torej brez predsodkov, samo-pomilovanj ali celo samo-obsojanj! Najbrž gre za to. Menim, da globoko vrtanje ne koristi preveč. Hitro se lahko namreč znajdemo v preizkušnji, da bi vzroke za kakšne svoje šibkosti zvalili na druge… Menim, da življenja za nazaj ne moremo spreminjati, tisti ljudje, s katerimi smo imeli v preteklosti tesnejše (denimo ožja družina, sorodniki, bivši partnerji…) ali bolj ohlapne stike (prijatelji, znanci, sošolci…), so bili s svojimi ne-ravnanji, ne-čustvovanji oziroma s svojo prisotnostjo, v vsakem trenutku svojega življenja najboljši, kakršni so takrat zmogli biti!!! In skozi vse te interakcije, prepletenosti smo se iz-oblikovali (in se še vedno!!!) v takšne osebnosti, kakršni smo. Gre za to, da smo v svetu, v katerem živimo, veliko bolj (”usodno”) povezani, kakor pa si mislimo. Mislijo mnogi.

Ne želim delati tovrstne reklame, ampak odgovor na tako boleča vprašanja oziroma težave, v katerih ste se znašla, in ki so v resnici tako zelo povezana z našo samopodobo, je nabrž težko podati pisno oziroma bi lahko to najbrž predolgo trajalo. Priporočam obisk Vitazen delavnice, ki pa tudi ne pomeni čudežne od-rešitve. Mnogi, ki pridejo zaradi podobnih težav ugotovijo, da jih pravo in morda težko delo šele čaka… Včasih tudi vidim, da komu obisk delavnice (ali pred tem običajno dolgotrajni obiski raznih strokovnjakov, zdravnikov, ”ukvarjanje” z duhovnostjo” in podobno) tudi ni pomagal kaj dosti. Ne samo zaradi tega, ker se ”brez muje še čevelj ne obuje”, ampak preprosto zaradi tega, ker se zdi, da zares ne zmorejo. Včasih je tako, da ljudje nočemo resnično gledati in zreti vase. Bogsigavedi zakaj. Hitro se najde kdo, ki v taki situaciji reče, da je to pač usoda, ki se ji ne da izogniti. Menim, da ni tako črno-belo. Taki ljudje bi preprosto potrebovali več pozornosti in pomoči. In če bi jo dobili – zopet usoda? Hitro se lahko znajdemo v podobno začaranemu krogu, kot v naivnem vprašanju o tem, kaj je bilo prej – kura ali jajce…

Skozi delavnico se namreč ponudi NAČIN (pristop…), kako izdelati ”orodje”, s katerim si lahko klešemo pot skozi življenje. Ne ponuja se niti orodja, kaj šele poti…. Torej nič na ”prvo žogo”, nič čudežno učinkovitega in od-rešljivega. Vendar po drugi strani prijetno, prijazno in zvedavosti ter raziskovanj polno delo spoznavanja sebe oziroma življenja!!! V kolikor vam materialni pogoji ne dopuščajo, vam ponujam možnost brezplačne udeležbe. Naslednja delavnica bo v začetku decembra, prihodnja sredi februarja prihodnje leto.

Vse dobro in

prijazen nasmeh…

Podelite ga naprej, draga Maja. Čimvečkrat.

Dušan

p.s.
roko na srce – je pa najbrž tudi res, da se mnogo ljudi, morda celo VEČINA, velikokrat znajde v podobni situaciji, kakor je vaša in da se morda tudi kdo izmed vaših sodelavcev na novem delovnem mestu prav sedaj počuti podobno… Le da znamo eni bolj vešče, drugi pač manj, skrivati svoje stiske in dvome in kar je še podobnega. Seveda si je varneje nadeti videz nekoga, ki ”obvlada”, ki ima vse pod kontrolo in mu ne more nič do živega… Prav nič patetično, ampak ceno je potrebno plačati, ”račun” slej ko prej počaka vsakogar. Zato so najbrž boljša vmesna ”obračunovanja” in stiske so prav gotovo opozorila, da je potrebno nekaj storiti. Malce poračunati. S samim seboj seveda…

Draga Maja,
jaz bi vam pa najprej čestitala za to kar vse zmorete. Tudi sama sem mama. In imama “samo” enega otroka in še ne hodim v službo in mi je zelo težko. Vi pa pri dveh tako majhnih otrocih, pogosta odsotnost moža in še kariera. Vau, bravo! Mislim, da so vaši občutki povsem normalni in “upravičeni”. Kaj vse današnja družba zahteva od nas. Zame je že materinstvo ena velika služba, ki če jo želiš opraviti dobro, potrebuje celega človeka. Sploh danes, ko smo se tako razparcelirali, vsaka družina je zase. Prej je več generacij in ljudi živelo skupaj in so si tako lahko med sabo pomagali. Pa še zabavno je bilo. Zdaj pa moramo vse to sami. Mislim, da to ni normalno.
Težko vam kaj svetujem. Meni je pomagalo, da sem se dobila z drugimi mamicami pri kakšni telovadbi ipd. Npr. Center Štorklja v LJ ali Mb, kjer so zraven tudi otroci. Samo predlog.
Drugače pa vam želim vse dobro. Ko bosta otroka nekoliko večja bo zagotovo lažje in si boste lahko vzeli več časa zase.
Lep pozdrav,
Polonka

Hvala za te vzpodbudne besede. Moram vam pa priznati, da me prav to najbolj skrbi, kar ste napisala – ko bosta večja bo lažje. Kaj vse pa bom zamudila do takrat? Kar tišči me v prsih, ko na to pomislim. AMpak upam, da bomo nekako zvozili. Definitivno pa ni lahko, kljub temu, da sta tamala prava “cukra” in zelo pridna otroka. Pa kaj, ko se počutiš tako strašno nemočnega, ko je kdo bolan… Uživajte trenutke z vašim malčkom, dokler sta še tako skupaj!!!
Maja

Kaj pa ce bi si priskrbela kaksno pomoc v hisi,da bi si lahko vzeli vec casa za sebe ali za lepe trenutke z druzino ? Kaj pa,ce bi poiskusili in se malce sprostili? Zivljenje moramo gledati tudi iz lahkotnejse strani..nasmejte se,sprostite se….nihce vam ne bo zameril..prav nihce vas ne bo obsojal..le sami sebe obsojate zato,ker imate vec,kot nekateri…samo ljudje smo in vsak lahko prispeva le majhen del za druge in za nas planet..ne moremo pa se pretrgati…cas imamo tudi za pocitek in nepogojeno sreco..lep pozdravcek,Teja

Jaz imam take občutke, ko se mi zdi, da samo brzim in brzim in izgubim občutek, kam sem namenjena in izgubim kompas. Samo divjam, divjam, pa še to moram, pa ono, joj pa tisto… da bom čimboljša na vseh področjih. Potem si rečem, ej, stop, a se zavedaš tega trenutka zdaj? Ker če se pol življenja ne zavedaš ampak samo drdraš in divjaš, da bodo vsi okoli popedenani, seveda da nisi srečna. Sreča je pomoje občutek notranjega miru. Pa kaj če nisi najboljša tu, pa kaj če ti ne gre tako dobro tam… Umiri duh. Pač srajce ne bodo speglane. Vzemi si čas zase. Poenostavi si kolikor moreš. Predvsem pa poskusi zausatviti trenutek. In se zavedati in res, začutiti v tem zaustavljenem trenutku, kako krasne otroke imaš in moža. In najbrž še kaj, kajne? 🙂

V teh časih smo vsi podivjani, pol se nas sploh ne zaveda da živimo.