imam vprašanje o veri
in kaj je narobe z mojim pisanjem? ker ne vsebuje oh in sploh globokih resnic je na meji sprejemljivega? pa saj imaš gumb za brisanje, uporabi ga, saj imaš prakso, in gre ti dobro od rok, pri nekaterih…ne vem, a ni definicija čustvene inteligence reagiranje človeka v posamezni življenski situaciji…
Jonson, ne delam se norca, iz nikogar, lahko ti pa povem tole, pripravljen sem sprejeti 3 glavega kuščarja za vrhovno bitje, če le lahko kdorkoli potrdi in dokaže njegov obstoj-to je moje “znastveno” stališče ki ga vneto zagovarjaš..enako velja za mojo(kosmato) dušo- dokaze prosim, potem se lahko pogovarjamo o znanosti…če pa govorimo na duhovnem nivoju ( o Veri v vsemogočnega), pa naj vsakdo verjame v kar hoče in zato ne rabi dokazov
za konec pa še tole, ko že sprašuješ, če sem doživel izventelesno izkušnjo, ne je še nisem… bom pa mogoče zaprosil zdravnike da mi namestijo elektrode v glavo
lp
Saj narava sama seka nazaj, ko gre znanost preko razumnih meja in se ne zna ustaviti, ker črv preveč gloda. Da bi se kdo oklepal le vere? Ne vem, če te prav razumem. Večina ljudi, ki živi svojo vero, opravlja svoje vsakdanje obveznosti na način: pomagaj si in Bog ti bo pomagal.
Kaj misliš v stilu: dost časa je preteklo, 2000 let, pa se ni nič konkretnega spremenilo, zdaj pa mora znanost vzet zadeve v roke?
Pavlovo besedilo razumem v smislu, da je Bog Neskončnost, človek pa se tej Neskončnosti v zemeljskem življenju lahko bliža, če želi, ne more pa je doseči, ker ostaja Skrivnost in mu je to prihranjeno za čas, ko se bo z Bogom srečal “iz obličja v obličje”.
Jasno pa je, da ni prav nič novega v teku zgodovine, da ne bi človek že mnogokrat hotel stopiti na mesto Boga, se delati Boga, te skušnjave so vedno prisotne, ko ni upoštevan red stvari. (Pa saj itak narava sama seka nazaj.)
in kaj je narobe z mojim pisanjem? ker ne vsebuje oh in sploh globokih resnic je na meji sprejemljivega? pa saj imaš gumb za brisanje, uporabi ga, saj imaš prakso, in gre ti dobro od rok, pri nekaterih…ne vem, a ni definicija čustvene inteligence reagiranje človeka v posamezni življenski situaciji…
Jonson, ne delam se norca, iz nikogar, lahko ti pa povem tole, pripravljen sem sprejeti 3 glavega kuščarja za vrhovno bitje, če le lahko kdorkoli potrdi in dokaže njegov obstoj-to je moje “znastveno” stališče ki ga vneto zagovarjaš..enako velja za mojo(kosmato) dušo- dokaze prosim, potem se lahko pogovarjamo o znanosti…če pa govorimo na duhovnem nivoju ( o Veri v vsemogočnega), pa naj vsakdo verjame v kar hoče in zato ne rabi dokazov
za konec pa še tole, ko že sprašuješ, če sem doživel izventelesno izkušnjo, ne je še nisem… bom pa mogoče zaprosil zdravnike da mi namestijo elektrode v glavo
lp[/quote]
… po moje ni nič narobe s tvojim zornim kotom in tvojim ‘prav’, ker je prav ta še manjkal, da se pokaže, kako širok je naš diapazon in kako pestri so naši pogledi na svet in življenje.
…. s tvojim pisanjem o srečanju nadnaravnega bitja, ki je malo kuščar in malo mačka, pa je ‘narobe’ le to, da je med vrsticami čutit porogljivost. Ampak kar se mene tiče, je tudi to ok, ker je tako vsaj vsem bilo že v štartu jasno, da nič ne prikrivaš (z namenom, da bi koga zavajal, da gre za resnično izkušnjo).
Sicer pa se tu bolj ali manj samo pogovarjamo … ker z dokazi je za enkrat tako, da neovrgljivih nima v rokah še nihče: ne jaz, ne Jonson, ne ti, ne tadej in ne …
Lahko rečem le zase, da za svoj ‘prav’ imam svojih osebnih dokazov dovolj, da suvereno zastopam svoje stališče (lastnih izkušenj, čutenj in poglabljanj, pa tudi, feedbacka, zgledov in pogledov zame velikih avtoritet (od Sokrata dalje)). In meni je to dovolj.
zdaj ne vem, ali se malo slabo berete med sabo ali pa gre za to, kdo bo koga, čigava bo zadnja beseda. dajte še drug drugemu malo prav. to, da si in si v spreminjanju; da imaš mnenje in ga še naprej oblikuješ…
jz pa mislim še tole, da je razlika, če neko stvar raziskuješ zelo tehnično brez osebne vpletenosti ali pa na način, da se te dotika. Tudi duhovni svet je mogoče raziskovati na oba načina, ločeno ali združeno.
Ko pa gre za osebno doživljanje duhovnosti, sem globoko prepričana, ni vseeno komu, čemu si odprt in kje iščeš. Zato je treba malo razločevanja, ne bit zadovoljen kar z vsako močvaro.[/quote]
Zanimivo si nas iztrgala iz konteksta, te izvlečke po svoje nanizala drugega za drugim v ogrlico in potem ugotovila, da ‘kamenčki’ ne pašejo skupaj.
Moja in Tadejeva izjava, ki si ju izpostavila, predvsem jasno kažeta na razkorak med nama. Tudi ne rabiva priti skupaj, ker jaz njemu ne oporekam pravico do drugačnega stališča, zato si sploh lahko lastim tudi pravico do samosvojega. Jonson pa je v vsem skupaj skušal delovati le kot mediator (kar se mene tiče je bil konstruktiven, po svoje spravljiv in mestoma tudi učinkovit, a žal ne za vse – so ljudje, ki pač slišijo le, kar želijo slišati in to potem ni več Jonsonov problem).
O tem, kaj je za koga ‘močvara’, lahko pa tudi načnemo … sem prepričana (glede na doslej zapisano v tej temi), da se bova tu zagotovo razšle, tako kot sem prepričana, da se bova v tej temi še naprej razhajala s tadejem.
Še to:
Razhajava se celo z Jonsonom, sicer nehote in neproblematično, ker si v tej temi pač zelo prizadeva za spravo (tako da išče stične točke, ki bi nas povezale), kar je super. Ampak meni je pa pač nad vse všeč tudi raznolikost naših poti, zato pač nisem za ‘spravo za vsako ceno’ … verjamem, da ravno skozi ta naša mala trenja šele zares rastemo.
P.S. Nestrinjanje ni isto kot nespoštovanje.[/quote]
Vidiš jz sem pa ravno s tem: »to, da si in si v spreminjanju; da imaš mnenje in ga še naprej oblikuješ…« hotla napisat, da obstaja neka povezava v ogrlici (z vrstnim redom se nisem ukvarjala): najprej moraš biti, ko ugotoviš, da si, da imaš, lahko začneš rast, se razvijat, kar se lahko uresniči le v iskanju in v odprtosti. Kje in kako bo kdo iskal in bil odprt, pa vsak sam odloča. Nikakor pa nisem delala primerjav, kdo se s kom strinja ali ne, ker življenje je v potovanju in ne v strinjanju/nestrinjanju.
Napisala sem: “Večinoma ne pričakujem od ljudi, da se z mano strinjajo, ampak da so spoštljivi.” Spoštljivost pa razumem predvsem kot način, ravnanje; npr. kako povedati svoje nestrinjanje, da ni vključeno žaljenje, podcenjevanje, napadanje.
… govorimo torej o istem.
… in to je jasno vsakemu, ki naju je bral.
… sem pač jaz v nadaljevanju razmišljala še o tem, pa čeprav ni bilo del teme, ki sem jo replicirala … ne vem zakaj bi bil to problem.
… to o spoštljivosti si pisala pravzaprav v enem od postov višje (če se ne motim), ki jih nisem komentirala, sem pa ta zapis zaznala – predvsem zato, ker sva se pred dnevi prav zaradi tega zataknili v podobni temi, ko te je zmotilo moje mnenje na račun cerkve kot institucije.
Res je, da je moje mnenje na račun cerkve vse drugo kot dobro, ampak niti slučajno ni to mnenje naperjeno vate ali kogarkoli tukaj osebno (čeprav opažam, da ga tisti z nasprotnim, zelo pozitivnim mnenjem, vedno vzamejo osebno – kar seveda razumem, ampak bolj kot lažno spravljivost cenim iskrenost in z njo resnico – samo ta nas lahko osvobodi).
Ker tu dejansko tiči problem:
– Je povedati resnico, kadar ta ni ravno lepa, samo po sebi nesramno ali samo včasih, ko se nas tiče ali te resnice nočemo videti, grdo?
– Sem, če rečem bobu bob, nespoštljiva? Vedno ali samo v določenih primerih? Do koga? In zakaj?
Tole o resnici ste izpeljali … hm, ne vem točno iz kje … če pa se vseeno kaj od tega nanaša tudi na moj zadnji zapis, pa dodajam:
To, da je absolutna, čista, neovrgljiva resnica človeku nedosegljiva, je med ljudmi bolj ali manj sprejeto dejstvo (ali je to tudi absolutna resnica se pa v resnici niti ne ve, ker se teza glede tega že v osnovi na nek način sesuva sama vase …)
No, ampak recimo, da se s tem v trenutnem stanju duha čisto strinjamo, da nam je absolutna resnica nedosegljiva (no, večinoma, so trenutki prebliska, intuicije, ko …), ampak ja, večinoma …
Na dosegu rok nam ostane torej le še: relativna, osebna resnica.
In če torej svoje zadnje (do neke mere mišljeno retorično) vprašanje, povzamem še enkrat:
DILEMA: Če svoje prepričanje, ki po defoultu vedno bazira na pomankljivem poznavanju dejstev (vsega nikoli ne vemo, to kar vemo pa je lahko izkrivljeno, slabo razumljeno …), predočiš drugemu kot svoje prepričanje in torej svojo osebno resnico, pa se ta ‘tepe’ z osebno resnico, pogledom, prepričanjem tega drugega (ki ima po defoultu v posesti tudi le svojo relativno resnico) … Ali si torej lahko že samo zato, ker nimaš iste osebne resnice (pogleda, prepričanja, mnenja) kot ta drugi … nesramen do ‘njega’?
Po moje da ne!
Trenutno stanje sveta pa izgleda nekako tako: Ljudje te ocenijo za nesramnega, slabega, zlonamernega … le na podlagi drugačnega mnenja, ker verjamejo, da je vse, kar je drugačno od njihovega, po defoultu slabo, medtem ko je edino njihovo dobro. Situacija se še poslabša, če se zaradi drugačnega mnenja (drugačne osebne resnice) še človek sam negativno odzove na drugega … pa saj je jasno. Krog zla je tako sklenjen.
In če se vrnem nazaj na nekaj vaših zadnjih replik:
Upam si reči, da je tudi resnica (torej osebna, relativna resnica) v svojem bistvu prav tako le: vera.
Ker resnica je za nas le to, kar VERJAMEMO, da je, kot je!
Če postavimo trditev, da ni absolutne resnice, potem sami sebi nasprotujemo s to trditvijo.
Zakaj?
Ker smo sami postavili absolutno resnico, da ni absolutne resnice.
S to trditvijo priznavamo, da obstaja absolutna resnica.
Ampak, ko govorimo o resnici, potem imamo v mislih naš pogled na življenje in ne absolutne resnice.
Vendar kljub temu je življenje eno samo. In ko vsak govori o življenju (izkušnjah, občutjih, prepričanjih), govorimo o enem in istem, le da vsak iz svoje perspektive. Takrat naša skupna opažanja spravimo skupaj in iz tega izvlečemo določene zakonitosti in znanje. Tako se počasi prebijamo do sinteze znanja in modrosti o enem življenju.
Vsak govori iz svoje perspektive, ampak govorimo o enem in istem.
Zato bo enkrat moralo priti do sinteze vseh religij v eno samo religijo in do sinteze znanosti z religijo.
Vsak vaški župnik ti bo rekel da religija nima nič proti znanosti. Dokler ne gre za raziskovanje kloniranja, splave in še kakšne reči. Ali je to že sinteza?
Kajti že od srednjega veka se je znanost ločila od teologije in terja ločeno logiko. Na primer: Če je vstajenje resnično, potem sledi… Od sholastikov naprej s stem filozofija ne ukvarja in posledično vse druge znanosti se vse bolj in bolj oddaljujejo od teologije in metafizike. Ob tem pa da je resnica življenje še vedno nekako prikrito velja, čeprav se pozablja da je to čisto verski pojem življenja.
… absolutna resnica je, da ni absolutne resnice.
Torej: Absolutne resnice ni! In to je absolutna resnica!
:)))
… ja, saj pravim, da se sesuva samo vase. Sama vase pa se sesuva, ker za to, da bi koncept sploh dojeli uporabljamo le svoj um in z njim logiko.
Mislim torej, da človeku (vsaj ne v stanju duha pred samouresničitvijo) ni dosegljiva, ampak po tem pa …
Se strinjam … sploh če govorimo o izkušnjah, občutkih, prepričanjih …
Ampak prav konkretno sem govorila tudi o prepričanjih na podlagi znanih (in neznanih) dejstev! Niti niso povezani z mojimi izkušnjami, zbujajo pa v meni zagotovo neke občutke.
Namreč, če si jaz mnenje ustvarim na podlagi dejstev (pri tem, da se moram zavedati, da mi še zdaleč ni nikoli vse razkrito in da z omejeno kapaciteto spomina in ne ravno vseobsegajočo multioperacijskim umom niti ne zmorem zaobjeti vsega relevantnega in nerelevantnega), sklenem ‘črno’, medtem ko nekdo drug z drugim setom dejstev sklene ‘belo’?
Če je npr. moj sklop dejstev (ne pa tudi nujno sklep in mnenje, ker od Štefančičevega se vendarle moje mnenje tudi razlikuje, mestoma precej) tole:
http://www.mladina.si/tednik/200728/clanek/nar–religija-marcel_stefancic_jr/
Kako naj prideva skupaj z nekom, katerega sklop dejstev je povsem drugačen, če celo s Štefančičem, s katerim sklepava na istovrstnih dejstvih, prihajava tudi do drugačnih zaključkov …
Oz. zanima me, kako vidiš tole:
Ko dva gledava isto, a vidiva eden črno, drugi belo?
Nekaj se bo moralo zgoditi s prizmo dejstev, izkustev in prepričanj, skozi katero gledava isto, da bova uvidela, da je to kar gledava (poenostavljam) lahko in ‘črno’ in ‘belo’, ne? Je pa problem še en: kakšna so dejstva, na katerih sklepava (kako ‘čista’ so, torej koliko resnice je v njih, pa tudi kakšno težo jim pripisati).
Kakorkoli že, je prvi korak zagotovo, da si upava (potem, ko nama je jasno, da isto vidiva ‘drugače’) pogledava prizmo enega in drugega, od tu dalje pa …