Katoličani verujemo in izpovedujemo, da se je Božji Sin učlovečil in postal Bog z nami, Jezus Kristus, ki je pravi Bog in pravi človek; učlovečenje=inkarnacija. Reinkarnacija pa ne pripada krščanstvu.

Jasno je, da je bilo v zgodovini Cerkve veliko krivoverstev, zmot, nanje so odgovarjali koncili, oblikovale so se dogme, ki so razjasnile določena vprašanja.

… da je ideja reinkarnacija bila del zgodnjega krščanstva, pa tudi judaizma, ni kakšna velika skrivnost.

Res pa da ne prvim in ne drugim ni (več) povšečna in res, da ne s prvim in drugim – v takšni obliki, kot zdaj je – ni (več) najbolj združljiva.

————————————–

Ne bom lepila serij linkov (ker teh povezav kar mrgoli na spletu), ampak enega ali dva boste pa že prenesli:

http://www.prisluhni.si/premagati-strah/zamolcana-reinkarnacija.html

“Današ­nja biblija je na­stala v 4. stoletju, ko so bili določeni evangeliji, ki jo sestavljajo, druga besedila, med njimi tudi apokrifi, pa so bila izločena in v veliki meri uničena. Eno takih dejanj je bil požig velike knjižnice starega veka v Aleksandriji. Kljub izločitvi nauka iz biblije pa v evengelijih številna mesta na reinkarnacijo namigu­jejo.”

http://www.pozitivke.net/article.php/20030630005449108/print

“Na zakonu reinkarnacije sloni evolucija, rast, razvoj posameznika in družbe. Theodora je dala iz Biblije odstraniti domala vsa mesta, ki so govorila o ponovnem rojstvu. Da bo jasno: človek si ne privzame takoj po smrti drugega telesa, ampak živi, včasih tudi zelo dolgo – v astralnem svetu. Zgodovina zadnjih 2000 let bi bila potekala čisto drugače, če bi ljudje vedno vedeli, da so oni sami tisti, ki bodo želi sadeže svojih dejanj, da bodo juho, ki so si jo skuhali, v enem od naslednjih zemeljskih življenj sami pojedli, ali da se jim vse povrne, kar storijo drugim.”

——————————–

… sicer pa mi je vseeno, kaj danes pravi bibilija. Osebno ne rabim ne njenega konteksta in ne njenega feedbacka …

… evolucija – duha, duše, telesa – to je enostavno naravna zakonitost, pa če to v bibliji (ali drugih ‘svetih’ tekstih) še vedno piše ali nič več!

‘cvet verske smetane’ je za blagor (in namesto) ‘neukega naroda’ razčistilo z vsemi dvomi in zmotami, tako da je ‘počistilo’ z vsem, kar je bilo na poti do njihove vizije ‘resnice’ … žal so skupaj z umazano vodo iz škafa zavrgli še dojenčka (kot se reče)!

. da je ideja reinkarnacija bila del zgodnjega krščanstva, pa tudi judaizma, ni kakšna velika skrivnost.

Res pa da ne prvim in ne drugim ni (več) povšečna in res, da ne s prvim in drugim – v takšni obliki, kot zdaj je – ni (več) najbolj združljiva.

kar se tiče krščanstva in reinkarnacije je teotima lepo napisala, v krščanstvu je ni zaslediti,ker so evangeliji nastali med letom 70 in 120 nš , lahko govorimo da relativno dobro povzemajo dogodke ki so se dogajali v času Jezusovega delovanja, govoriti o tem, da so pa v kasnejšem času izbrisali pojem reinkarnacije iz njih me pa spominja na teorije v stilu Dana Browna, veliko dima a malo ognja…ker pa sam ne verjamem v obstoj duše, a če predpostavim, da se lahko motim, me zanima ena podrobnost… duša bi naj bila nedeljiva in lastna telesu v kateremu se pač nahaja, verjetno se tudi vse duše ne nahajajo v fizičnih telesih ampak, tako ne-dam-se, se nahajajo v astralnem svetu (karkoli je že to)…v kakšni povezavi je duša kot duhovna bit človeka z njegovim fizičnim telesom? ima duša spomin? je lahko duša kaznovana oz nagrajena? se lahko duša deli oz ima sposobnost deljenja? in predvsem zakaj bi naj človek sploh imel dušo?

V kakšni povezavi sta duša in telo? Po moje v zelo tesni, duša čuti telo in telo dušo. Duša je sedež spomina, razuma, čustev, domišljije. Duša pomni in telo prav tako, tudi telo ima spomin. (Pa še Duh, ki ima sposobnost odprtosti za Boga, sposobnost razlikovanja med dobrim in zlim (vest), spoznavanje resnice). Duša daje človeku živost. Kazen, nagrada? Najbrž je duši najtežje, ko ni odprta svetlobi. Ampak drugače ne gre. Ko se človek odpira resničnosti, odkriva v sebi svetlobo in temo. Glavno je, da v takih trenutkih praznino zdrži in gre skozi.

Flashgordon, iz povedanega sklepam, da človek ne rabi duše. Kaj pa sploh je človek? Je mogoče telo? Ali je energija, ki telo oživlja? Mogoče je pa človek duševnost, ki napolnjuje telo?
To troje: 1.telo, 2.oživljajoča energija in 3.duševnost s čustvi in mislimi, tvori osebnost. Latinski izraz za osebnost je persona, ki izvorno pomeni gledališka maska, krinka.
Torej je osebnost krinka. Kaj lahko počne krinka brez nosilca? Nič ne more početi, saj gledališki kostum ne hodi sam na okrog. Šele igralec, ki ta kostum obleče, oživi celotno masko. Kdo je igralec, kdo se izraža skozi persono? Duša je tista, ki iz območij kratkovalovne dolžine sestopi v tukajšnje dolgovalovno območje, tako da se obda z materijo te ravni.
Tako je duša duhovna bit človeka, ki se v fizičnem svetu izraža skozi telo, v astralnem svetu (vice) skozi čustva, v mentalnem svetu (nebesa) pa skozi misel. Ima popolni spomin, ker je v vzročnem telesu duše zabeležena vsaka sekunda človekovega življenja. Le do fizične zavesti ta spomin ne prodre, dokler smo še popolnoma omejeni v lastnih kalupih nevednosti. Ko se počasi začnemo prebujati, se nam odprejo nova obzorja, nova spoznanja. Zato se poslovimo od starega prepričanja, da smo telo (ki mogoče ima dušo) in počasi prevzamemo nov pogled, da smo duša, ki se izraža skozi osebnost. Svet kaznovanja in nagrajevanja pustimo za sabo, pa še marsikaj drugega se nam razjasni.

Duša je luč in je ljubezen. Duša je subjektivna in je povezana s telesom preko živčevja (možgani in živčni sistem). Preko možganov pa tudi z žlezami z notranjim izločanjem (endokrine žleze).

Duša je posrednik med telesom in duhom.

Duša ni vezana na telo. Ker telo je iz materije in v materijo se vrne, ko ga duša zapusti.

Duša ni lastna telesu v katerem se nahaja. Ko se v maternici oprime fetusa (enkrat med nosečnostjo), se drži tega telesa do smrti (obstaja primer, ko sta dve ženski bili udeleženki neke prometne nesreče in sta se vsaka znajdli v telesu druge, ampak to so zgleda posebnosti).

Po smrti duša telo zapusti in telo razpade in popolnoma reciklira (če uporabim ta izraz).

Duša ni astralno telo in ne v konkretnem mentalu. “Telo” duše je v abstraktnem umu, njena vsebina (duša duše) pa na višji ravni, ki ji pravimo duhovna ljubezen (ali buddhi).

Duša ima spomin. Zato je pa dr. Ian Stevenson raziskoval spomin otrok na prejšnje življenje.

Duša ni ne kaznovana, ne nagrajena. Nič kaj takega ne obstaja. Duša ne dela napak. Napake se dogajajo zato, ker duša nima popolni “oprijem” v možganih človeka. Zato meditacija, da se ta oprijem izpopolni. To je v bistvu evolucija. (alkohol, droge, kajenje samo zavirajo ta proces)

Duša se ne deli. Je samostojna celota. Zaradi nje ima človek individualno zavest.

Zakaj naj bi človek imel dušo? Bolj smiselno vprašanje bi bilo: zakaj duša ima telo?

Duša je življenje. Telo je le zelo dobre biološki stroj, ki ga duša uporablja za svoje delovanje v objektivnem svetu.

Obstoj duše? Če že kdo verjame in zagovarja krščanstvo, potem ve, da je Jezus na križu pred svojo smrtjo rekel: “oče, v tvoje roke izročam svojega duha.” Kar nakazuje, da človek ni samo telo.

Saj verjetno kdor veruje nima dvomov o obstoju duše. Problem reinkarnacije in krščanskega vstajenja je v enkratnosti in večnosti vstajenja, kar za ponavljajočo se reinkranacijo ne velja. V krščanstvu je ena sama pot, večnost.

Ali je duša naravna ali nadnaravna? To je verjetno bolj pomembno. Oz. v krščanstvu je duša iz nebes. Deluje nadnaravno, kolikor nebesa niso naravna.

Kako bi bilo karkoli obstaja lahko nadnaravno?! Po mojem razmišljanji je VSE kar obstaja naravno. Teorija in praksa enosti se meni zdi najbolj smiselna.

Tudi tu – če pogledam celotno sliko – ne vidim bistvene razlike. Le pogledati je treba malenkost bolj celovito in ne se lovit za pomene posamezne besede.
Namreč tudi reinkarnacija pride do svojega konca in če se cikel prej parkrat ponovi… najbrž ne moti tako zelo.
Če pri krščanskem pogledu “življenje” vzameš malo širše in ne le kot konkreten fizičen obstoj enega telesa… prideš na skoraj isto.

Če krščansko “vstajenje” ali “večnost v nebesih” pogledaš skozi oči reinkarnacije si spet na istem, kot takrat ko prideš do konca ciklov reinkarnacije in se prebudiš v “razsvetlenje”.

Edina bistvena razlika se mi zdi ta, da krščanstvo uvaja pojem “pekla” in “zla” s katerim je malo lažje usmerjati in krotiti ljudi, saj imaš na razpolago priročno grožnjo.

Ne more biti isto. Eno je večno, enosmerno, drugo se pa ponavlja. To nima nič eno z drugim. Za krščanstvo je reinkarnacija heretična.

Ti misliš da sta pekel in zlo izmišljena? Potem bi moral vsaj obstajati kak kodeks, ali zakonik, če ne bi doslej že vse pomešali. In ljudje tako butasti pa spet niso, Rok.

Problem pri veri je takrat, ko postane dogmatična. Tadej, ti poskušaš z logiko podpreti svojo vero oz. svoj pogled na “tisto, kar te presega”. Logika nima veze z vero.

Vera nikoli ne reče: mi imamo edino prav. S tem se vera ne ukvarja. Vera veruje v obstoj višjega in ga občuti… Vernik je mistik.

Vera ne razlaga in ne razume, samo veruje.

Če pa nekdo pravi, da 100% ne obstaja reinkarnacija (ni nujno, da moraš verjeti vanjo, ampak da jo kot znanstvenik vzameš kot eno možno hipotezo razlage življenja in duhovnega sveta) potem ta več ne veruje, ampak razlaga, da ima edino on prav. Ali zato, ker je tako nekje prebral, ali zato, ker je bil tako naučen. To pa je že dogma, ki nima z vero čisto nič.

Čisti vernik nikoli ne razlaga, da neka hipoteza ni pravilna, ker potem ni več vernik, ampak poskuša biti filozof (torej znanstvenik).

Znanstvenik pa ni dogmatik, ampak dopušča možne hipoteze.

Živimo v času, ko se dogme rušijo. Torej ali si vernik ali znanstvenik lahko tudi oboje. Čas dogme se izteka.

Dogmatik pa v nekaj veruje in ne dopušča možnosti za druge razlage duhovnega sveta, ki si ga prilašča, kot bi bil samo njegov.

Jonson, kako pa razlagaš manjko duš? in zakaj bi naj duša imela telo, če je le-to za dušo popolnoma irelevantno? in še zadnje, ne pa končno vprašanje, je duša dana le človeku?

Kakšen manjko duš? O čem govoriš? Ni nobenega manjko duš.

Duša se utelesi zaradi neke posebne naloge za katero se odloči. Zato “ima” duša telo (čeprav je izraz zelo neprimeren, a je zadovoljiv za našo komunikacijo).

Individualna duša je dana le človeku. Živali imajo skupinsko dušo, a to ni več tista duša o kateri se mi pogovarjamo.

kakšen manjko duš? ljuba duša ne bereš kar napišeš? rad bi da mi razložiš, ali je duša umrljiva ali ne? glede na to, da pišeš, da se reciklira, lahko sklepam, da je umrljiva, kar je v bistvu logično ampak potem imaš težavo ker verjameš v reinkarnacijo, to dvoje, reciklaža duše in reinkarnacija se izključujeta…
glede manjka duš pa, povej je duša deljiva ali je enotna? zdaj, napisal si da je pri živalih deljiva, potemtakem, glede na to, da si recimo z šimpani delimo 99% genov in z vrtnim polžem 75%, zakaj si potemtakem ne-bi delili tudi duše?

Zamisli si TV brez elektrike. S tako televizijo ne moreš nič delati. Je neuporabna in jo lahko le vržeš v smeti ali pa jo imaš lahko za okras.

Zdaj pa TV vklopiš v elektriko. Pride elektrika in tv opravlja svojo funkcijo glede na svoje zmožnosti za katere je ustvarjena.

TV je kot telo in elektrika je kot duša. Elektrika je subjektivna in jo ne moreš videti, le kadar pride do kakšnega preskoka isker.

Poglej na žice na daljnovodih. Vidiš elektriko? Seveda ne. Ampak je tam. Vedel pa boš, ko se boš povzpel po daljnovodu in se dotaknil dveh žic.

Telo brez duše je mrtvo. Temu rečemo smrt. Ko duše, ki telo oživlja, ni več, potem telo začne razpadat in se razkroji.

Duše ne moreš videt, kot ne moreš videt elektrike. Ampak je tam.

Ko pa telo ne miga več, potem veš, da duše v telesu več ni.

Dolgo časa človeštvo sploh ni vedelo, da obstaja elektrika (le kot strele, ampak to je bilo vse). Šele pred kratkim, smo se naučili proizvajati in uporabljati elektriko.

Ravno tako dolgo časa človeštvo sploh ne ve, da obstaja duša (le kot vero v posmrtno). Zaradi pomankljivega znanja misli, da obstaja samo telo in da po smrti ni ničesar več.

Zaradi vse večjega obsega obsmrtnih in zunajtelesnih izkušenj se je znanost začela spraševati ali je zavest ločena od fizičnih možganov? Imamo novo hipotezo, ki razlaga, da se zavest ne konča s smrtjo. Vse več znanstvenikov sprejema to hipotezo in delajo v tej smeri tudi raziskave, da vidijo ali ta hipoteza drži.

res je jonson, elektrike ne morem videti, jo pa lahko čutim če primem neizolirano žico… saj tud krvi ne videm, pa to ne pomeni, da je nimam, a si naj vsak dan spustim par kapelj krvi, da se prepričam, da sem še živ ( ženske imajo to bolje rešeno))?
duše pa ne vidim niti čutim? torej kaj zdaj?

kakšen manjko duš? ljuba duša ne bereš kar napišeš? rad bi da mi razložiš, ali je duša umrljiva ali ne? glede na to, da pišeš, da se reciklira, lahko sklepam, da je umrljiva, kar je v bistvu logično ampak potem imaš težavo ker verjameš v reinkarnacijo, to dvoje, reciklaža duše in reinkarnacija se izključujeta…
glede manjka duš pa, povej je duša deljiva ali je enotna? zdaj, napisal si da je pri živalih deljiva, potemtakem, glede na to, da si recimo z šimpani delimo 99% genov in z vrtnim polžem 75%, zakaj si potemtakem ne-bi delili tudi duše?[/quote]

O kakšni reciklaži duše ti govoriš? Jaz nisem omenjal nobene reciklaže duše.

Zakaj si tako površen pri branju?

Duša je večna v primerjavi s telesom, ki umre. Ista duša, le z novimi izkušnjami, se naseli v novo telo.

Telo se reciklira, duša ostaja vedno ista (le z novimi izkušnjami).

DUŠA NI TELO. Duša je zavest. Je individualna zavest in je nedeljiva. Duša je bitje. Zate bo mogoče bolj razumljivo tako: duša je oseba. Telo je stroj. Oseba se naseli v novo telo in ko telo oslabi, duša zapusti to telo, nekaj časa počaka v svojem svetu in se čez nekaj časa spet spusti v materialni svet v novo telo (v maternici).

Duša ni pogojena z geni. Telo je pogojeno z geni. Duša je omejena pri svojem izražanju na podlagi kvalitete telesa v katerem je.

So ti zdaj ti koncepti bolj razumljivi?

Kaj zdaj?

Saj živiš in migaš. Tako veš, da imaš dušo.

Tako, kot tv prikazuje slike, tako veš, da je elektrika. Ko pa tv ne daje nič od sebe, potem veš, da je izklopljena.

Dokler migaš, je to dokaz, da imaš dušo, le da se je ne zavedaš tako, kot se jo da izkusiti. Duša si v resnici ti sam. Problem nastane, ker tega ne doživljaš tako. Problem nastane, da se ti kot duša identificiraš s telesom v katerem si. Ko boš spoznal in izkusil, da ti nisi to telo, do takrat boš imel probleme z zavedanjem o samem sebi, kdo v resnici si.

Toliko kolikor je ljudi na svetu, toliko duš obstaja in še več, ki čakajo, da pridejo po nove izkušnje na zemljo.

… tole je malo ‘pop’, ampak mogoče vseeno:

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/usodadus.htm

Vera zajema celotnega človeka. Če je že bilo govora o dogmah, mislim, da so dajale v določenem času katoličanom neko orientacijo in jih dajejo še danes, ker se ljudje več ali manj sprašujemo o podobnih stvareh. Ne gre za imeti prav. Gre za to, da se posameznik v določenem obdobju odloči, komu, čemu bo sledil, glede na svoje spoznanje, izkušnje ali drugače: ga preseneti milost spoznanja. Vsaj zame velja, da mi je bila mikavna Indija, potem mi je bilo zanimivo listati raznorazne knjige, ki se prodajajo kot »duhovna literatura«. Ampak… v poplavi lepih besed bi se komot zgubila. Pa se me je dotaknil Tisti, ki je molil v meni in mi pokazal, da je On Odrešenik (mogoče je bila to tudi ena taka spontana molitev: Jezus, pomagaj mi razločevat med to poplavo vsega)…

Že teolog Karl Rahner, ki je umrl pred ¼ stoletja, je rekel, da bo 21. stoletje mistično ali pa ga sploh ne bo.

Biti mistik (mistika=izkustveno doživljanje in spoznavanje Boga) pa nikakor ne pomeni, da je treba zdaj krščanstvo, budizem, islam, hinduizem pa še kaj med seboj zmešat, napravit en koktail, ga sfiltrirat, uparjat, precejat in kar od tega ostane, uporabit. Bodi, kar si in spoznavaj, kdo si. Pa pripoveduj o tem.

Jezus je rekel, da naj ne mislimo, da je prišel razvezat postavo ali preroke, temveč dopolnit. Prišel povedat, da je Bog ljubezen. A ne kakšna pocukrana, ampak realna, ki priznava in se zaveda, da je v človeku dobro in hudo in da želi vstopit v to njegovo resničnost in jo preobražat. Tk to jz vidim. Za katoličana, ki želi biti tudi mistik, zapovedi, dogme, ne bodo nikdar ovira, ampak prej kažipoti, ki mu bodo prihranile marsikakšen ovinek, ko bo iskal živega Boga in On njega.