imam vprašanje o veri
Definicija je potrebna, da vemo o čem govorimo. SIcer sem pa mnenja, da je tale iz SSKJ-ja malo preozka, zato sem dodal svojo.
Mislim tudi, da je bila mirella malo kontradiktorna, ko je pomešala vero in Vero.
Vendar ali je vse to sploh pommebno? Ne bi raje odgovorili na prvotno vprašanje?
Sam mislim, da je Jonsonov odgovor ključen in povzame vse, kar je pomembnega.
….zadnjič sem bila krepko razočarana nad “odrastlimi”…ko je imel v NG predavanje o veri duhovnik Friškovec (zaporniški) in ko je tema nanesla na Boga, ga nekateri (zelo zreli ljudje, ki so se delali na moč razgledani) spraševali, naj jim opiše Boga, če obstaja, ker je sam podal svoje mnenje, da mu je katoliška vera všeč zato, ker je osebna (vezana na osebe : oče, sin…) in imaš občutek, da si v odnosu…no in kljub dolgi razpravi, kaj to Bog, vera je….vpraša gospa, kako si on predstavlja Boga….seveda, želela je slišati tisto, da ima brado, sive brke….
Všeč mi je bil pa njegov odgovor: otroci so ga spraševali, naj jim pokaže Boga, pa jih je vprašal : imaš ti pamet? Ja. Pa mi jo pokaži…..
Obstaja ljubezen? …
Vera je odnos z Bogom. In če ni komunikacije, ni razumevanja in ni zaupanja….potem je tudi odnos slab. In tam kjer je slab odnos, ni vere (tudi v odnos;)) ….Petra, kakor obrneš, vera je povsod okoli tebe…tudi ko greš v avto, pa na cesto….veruješ, da boš srečno prispela na cilj (brez, da se označiš za pripadnika kaki Cerkvi)….
Če se zgodi nesreča….veruješ naprej, da ne bo poškodb, da boš preživela…..in ko nekdo umre, ti je lažje, če varuješ, da ne bo trpel, da bo “živel večno življenje”….pa tudi če veruješ, da se bo reinkarniral v rožo….
Življenje je vera, ker če ne bi ljudje verovali v dobro, bi ravnali tako, kot ravnajo samomorilci…življenje bi bilo brez smisla.
Bog ne daj pa, da bi me kdo razumel, da trdim, da če samo veruješ, da te ima nekdo rad, da te ima:)))) – to je zame že odvisnost od odnosa.
Tako, kot je odvisnost to, da se nekdo razglaša za vernika samo zato, ker redno hodi k maši in pravi, da veruje…..vero izkazujemo vsak dan, s tem, da verujemo najprej vase, pa v ljudi okoli sebe…itd.
če bi za vero obstajala definicija in če bi se to dalo razložit kar po kmečko bi že zdavnaj kdo to napisal….tako pa obstaja večna debata in je razumevanje vsega odvisno od posameznika. Ker, dokler sam pri sebi ne doumeš….ti nihče, tudi z definicijo ne bo ničesar vcepil.
LP
Seveda, da pri verovanju ne gre le za religije, ampak (poglejte si definicijo na SSKJ) tudi v smislu biti prepričan v nekaj, ne da bi za to imel kakšne dokaze ali podlage.
Samo, da v takih primerih pač rečeš: “sem prepričan” ali “mislim, da” ali “siguren sem” ali “verjamem da” …
Torej ni nujno, da gre za obstoj boga, lahko za karkoli.
Npr. kako veš, da je zemlja okrogla?
Ali je to na podlagi lastnih čutil? Ne, ker je to nemogoče (če hodiš po zemlji). Ravno zato, ker nas naša čutila “varajo” so v preteklosti verjeli, da je zemlja ploščata. Lahko samo sklepamo in računamo.
Kako pa potem danes vemo, da je zemlja okrogla (no, rahlo elipsasta)? Ker imamo dokaze. Slike.
Ampak še vedno ne veš da je zemlja okrogla na podlagi lastnih čutil, ampak le posredno preko dokazov. Kaj pa, če je Nasin fotoaparat pokvarjen? Kaj pa, če nas več kot pol stoletja zavajajo in prirejajo slike? Ne vemo, ampak lahko le zaupamo tehnologiji, organizacijam, ki nam posredujejo slike in tistim ljudem, ki s svojim pričevanjem (astronavti) dokazujejo, da so na lastne oči videli, da je zemlja okrogla in vleče na modro barvo.
Torej, če smo dovolj natančni moramo reči, da VERJAMEMO ali ZAUPAMO ali SKLEPAMO, da je zemlja okrogla na podlagi izračunov, dokazov in pričevanj.
Ker nihče izmed vas, ki to berete (99,99%) ni na lastne oči videl, da je zemlja okrogla. Da bi pa to videl, bi moral iti, mislim da tam vsaj okoli 1000 km, nad zemljino površino, da bi zares videl, da je zemlja okrogla.
Torej: verjamemo, da je zemlja okrogla.
Ampak, ker je to splošno sprejeto dejstvo zaradi pričevanj in dokazov lahko rečemo, da vemo, da je zemlja okrogla.
Meja med vero in konkretnim znanjem je tanka. Tako, kot je meja med življenjem in smrtjo zelo tanka.
No, Jonson, tole s ploščato zemljo ni kaj posrečena primerjava. V bistvu si izpeljal da verujemo v nekaj ker je to dokazano. Verujemo pa le po spoznanju in pričevanju v nekaj za kar nimamo dokazov. Denimo, vstajenje.
Da je zemlja okrogla in da se vrti je mogoče dokazati s pomočjo fiziklnih eksperimentov. Ne Galileo, ne Kopernik nista bila v vesolju…
V preteklosti so verjeli da je ploščata, ker niso poznali fiziko. Šele z razojem fizike (matematično nihalo) lahko dokažeš vrtenje zemlje.
Za vstajenje pa česa takega nimamo.
Jaz sem govoril na splošno o verovanju. Izraz ‘verovanje’ je v slovenščini bolj “ubog”. Veliko bolj bogato izrazslovje imajo v angleškem jeziku: faith, belief, credence…
Saj sem napisal, da verjamemo, da je zemlja okrogla zaradi izračunov, pričevanj in dokazov.
Kaj je dokaz? Je dokaz kar nekaj ugotoviš z lastnimi čutili ali tudi podaljški lastnih čutil? Fotoaparat, sateliti so podaljški naših čutil.
Zato rečemo, da vemo, da je zemlja okrogla, a samo preko dokazov naših čutnih podaljškov in ne zato, ker si sam videl, da je zemlja okrogla.
Pokazati sem hotel, kako je beseda vera prisotna v vsakem področju našega življenja.
Kje je meja med vero in med vedenjem? Meja je tanka. In z našim razvojem se ta meja premika in vedenje širi.
Ravno tako bo z dokazovanjem tega, čemur pravimo vstajenje. In bomo razumeli ta proces, ki čaka vsakega človeka v njegovi duhovni evoluciji.
Meja med vedenjem in vero je že morda tenka. Toda znanost se oddaljuje od tega, ker temelji na dokazih. Vedenje iz vere pa ne temelji na dokazih. Glede vstajenja je bil v filozofiji najbližji sveti Tomaž. Od njega dalje pa znanost gre vztrajno stran. In nič ne kaže da bi kar spremenila smer.
Zato nikoli ne bomo RAZUMELI tega procesa, tako kot lahko razumemo da je zemlja okrogla.
kolikor je meni znano, ne zgodnje, ne srednje ne pozno krščanstvo ne priznava reinkarnacije duše, v krščanstvu po smrti telo propade, nesmrtna duša pa gre v pekel, vice ali nebesa kjer čaka na poslednjo sodbo… mi je pa smešno, ker omenjate evolucijo duše in zamenjujete evolucijo z reinkarnacijo, saj na prvi pogled sta mogoče podobna pojma, ampak pomen imata pa popolnoma različen…
glede dokazovanja…Vera ni dokazovanje,Vera ne potrebuje dokazov in prav smešni izpadejo ljudje v očeh Boga,(Bog ne rabi dokazov, Bog ne rabi na zemlji svojih advokatov) ki dokazujejo svojo vero, če moraš dokazovati svojo vero si res en ubogi vernik. Vera je, da preprosto verjameš, ker če dvomiš ne moreš govoriti da si Veren, stvar je preprosta, ali verjameš ali pač ne, ali si vernik ali pač nisi…občudujem ljudi in želel bi si imeti Vero ljudi, ki preprosto verjamejo, ker to je bistvo Vere, da verjameš, brez dvomov, preprosto verjameš…pač eni verjamete, drugi pa ne verjamemo…si pa lahko preberete od Pascala odlomek ki nosi naslov “o nujnosti stave”…
Si prepričan, da zgodnje krščanstvo ni priznavalo reinkarnacijo?
Zakaj pa potem v svetem pismu piše npr. to: (Matej 16)
“13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« 14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.«”
Zakaj so torej takratni ljudje verjeli, da bo prišel Elija, Jeremija ali kateri od prerokov in celo Janez Krstnik, ki je takrat že bil obglavljen (in je bil Jezusov sorodnik)? Vsi ti ljudje so bili mrtvi. Zakaj bi se vrnili, razen, če ne gre za reinkarnacijo?
In še to: (Matej 17)
“Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« 11 Odgovoril je: »Elija res prihaja in bo vse prenovil. 12 Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« 13 Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.”
Torej tu sta dve stvari. Ena je ta, da so pismouki (takratni duhovniki ali razlagalci takratne stare zaveze) učili, da se bo vrnil Elija. Kako je to mogoče, če pa je Elija bil že zdavnaj mrtev in če niso verjeli v reinkarnacijo?
Poleg tega celo Jezus pravi, da je Elija že prišel in je s tem mislil na Janeza Krstnika. Je bil Janez Krstnik naslednja inkarnacija Elije?
Evolucija duše (ali evolucija zavesti) in reinkarnacija nista v nasprotju. Z besedo reinkarnacija pravzaprav želimo povedati – evolucija duše. To sta sopomenki.
Saj smo rekli, da besedo vera uporabljamo takrat, ko v nekaj verjamemo brez dokazov. Ampak (sem že o tem pisal), kaj so dokazi? Je dokaz to, da vidiš z lastnimi čutili ali to, da verjameš pričam, ki so nekaj videli s svojimi čutili?
Vse kar sem hotel pokazati je tanko črto med vedeti in verovati. Čeprav si moramo biti na jasnem in neko ločnico potegniti.
Jonson, nisem poznavalec svetega pisma,ampak, mislim da ti je jasno, da so bili v takratnem času v pričakovanju Mesije, odrešenika in so pač iskali v vsakem bolj ali manj svetem možu le-tega in v odstavkih, ki jih ti navajaš se ne gre za reinkarnacijo (pa saj to veš), pač pa za iskanje in prepoznavanje odrešenika in ta je samo eden in pred približno 2000 leti so ga pribili na križ (samo zato, ker je govoril, kako fino bi bilo, če bi se vsi imeli radi med sabo) in On ni nikogaršnja reinkarnacija pač pa je Božji sin, ki je bil poslan na zemljo, da odreši Človeštvo..vse ostalo kdo je mislil koga in kdo se je vrnil in kdo se ni vrnil je pač nepomembno…saj tudi angeli se vračajo na zemljo in lahko pač zavzamejo poljubno fizično obliko , ampak to še ne pomeni da se reinkarnirajo, pač pa prehajajo med dimenzijami( pa ne misli, da jaz verjemem vanje, ampak če bi si želel podati neko razlago je le-ta najbižje temu)
in še enkrat ti povem, kar bi celo ti, ki si izredno duhoven človek, moral vedeti… kdor veruje ne išče, ne potrebuje dokazov..resnično duhoven človek se ne sprašuje, se ne boji, ne potrebuje, ne prepričuje…preprosto živi in veruje, ker ve in ker verjame ..pika, konec, ni več kaj dodati…comprende Jonson?
Bi blo fajn, da bi kakšen ekseget prišel malo tukaj mimo, da bi razložil v detajle glede svetopisemskih besedil.
Kolikor pa jz vem, sta krščanstvo in reinkarnacija nezdružljiva, tako je blo od vedno. Krščanstvo priznava enkratnost človeške osebe, ki živi eno samo zemeljsko življenje.
Starozavezno ljudstvo je pričakovalo Mesija in verjetno si niso predstavljali na kakšen način, kako, kdo naj bi kot Mesija vstopil v njihov svet. Dejstvo je, da jih je Jezus s svojim načinom življenja, naukom, čudeži zmedel. Poznali so preroke, svete može, neko svetost so prepoznali tudi v Jezusu, a tako na splošno ga niso prepoznali kot Odrešenika, ki so ga čakali. Ampak v nadaljevanju tistega odlomka potem vpraša svoje učence: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Peter je v imenu vseh odgovoril: “Ti si Mesija, Sin živega Boga.” Jezus pa tudi pove, da mu tega nista razodela meso in kri, “ampak moj Oče, ki je v nebesih.”
Še tole – od samega začetka je bil bistveni element krščanske vere tudi vera v vstajenje mrtvih. V veroizpovedi izpovedujemo tudi vero v vstajenje mesa, ki pomeni vero, da bomo po smrti živeli z vsem, kar smo, tudi s svojim telesom.
Kot pravi Pavel v prvem pismu Korinčanom 13 – “Zdaj spoznavamo deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.”
Ljubezen, ki edina v resnici gradi in poganja vidni in nevidni svet naprej…
Drži le za današnjo verzijo krščanstva.
Dejstvo pa je, da se je krščanska dogma od začetkov do danes bistveno spreminjala. Obstajala je cela vrsta različnih pogledov na stvari in tudi zapisano je bilo tako. Do danes pa so “uradno” preživeli tisti teksti, ki jih noben papež (ali prepisovalec biblije) ni enostavno izločil, ker mu kaj ni bilo všeč.
Nekaj teologov, predvsem pa zgodovinarji so ugotovili da je zgodnje originalno krščanstvo sprejemalo idejo reinkarnacije, ki jo je malenkost prilagodilo svojim interpretacijam.
Tudi marsikaj drugega je bilo v originalu drugačnega. Če se v to malo poglobite boste ugotovili, da je v verskih tekstih in zapovedih ogromno navlake tisočletij, ki ima bolj malo zveze z original vero.
Sicer je pa tudi ta razlaga še vedno sporna, ker ni 100% dokazana. Verjetno bo tako tudi ostalo.
dogma je nespremenljiva verska (ali kakšna druga) resnica, recimo dogma o Sveti Trojici ali o nezmotljivosti papeža in reinkarnacija ni bila nikoli del krščanske ideologije in kot taka se tudi ni mogla spreminjati..je pa seveda vse stvar interpretacije in če nekdo želi videti reinkarnacijo kot del krščanstva jo bo pač videl… razumem pa ljudi, da si želijo bol verjeti v reinkarnacijo (ker ponuja večjo možnost izbire) kot pa v krščansko dogmo, da je telo smrtno, duša pa nesmrtna in da telo živi samo enkratno zemeljsko življenje ( pač reinkarnacija vam daje neko upanje, da se bodo lahko v naslednjem življenju stvari spremenile na bolje), medtem ko v krščanstvu pač z smrtjo je nekako konec telesnega (mesenega) življenja in potem še samo sledi neskončno čakanje v vicah, cvrenje v peklu ali pa blaženost v nebesih-pač glede na naše tuzemeljsko obnašanje in nenazadnje še, največja prednost krščanstva, je možnost kesanja in odpustitve grehov..s čimer se je sladkost greha povečala vsaj za 2x)