imam srečo?
Porodničarja, ki je na svet spravil mojo hčerko so danes obsodili na leto dni pogojno, ker je iz malomarnosti povzročil smrt nekega drugega novorojenčka…
V vrtcih delajo vztgojiteljice, ki so obtožene povzročitve smrti otroka iz malomarnosti…
Moramo imeti res srečo da se našim otrokom nič ne zgodi?
Kam naj pa pokopljemo zaupanje v “strokovne in izobražene” ljudi, ki delajo z našimi otroci?
Ti seveda ne moreš nikogar ubit, ker nisi v takem poklicu, če bi bila šofer ali zdravnik, bi se s tem tveganjem srečevala vsak dan. Mislim, da velika večina zdravnikov v svoji karieri zagreši kakšno smrt. Saj je logično. Ne morejo vedet vsega. V tujini so ravno v ta namen zavarovani. Se zgodi smrt, svojci dobijo odškodnino, zadoščenje, svet teče dalje. Pri nas so pa anomalije, ko se napake ‘preprosto ne dogajajo’. Ne mislit, da v tujini zdravniki sedijo v zaporu za vsako napako. Mora biti že res huda malomarnost.
Smrti v zdravstvu zaradi napak se pa dogajajo – povsod. Takšna je pač cena za zdravniško napako. Kdor dela, pa vsi vemo, da greši.
A ti veš, koliko je vzgojiteljic, ki se jim to lahko zgodi vsak dan?! To se lahko zgodi čisto vsaki vzgojiteljici, ker je potreben le delček sekunde, pa ti otrok smukne nekam stran in verjemi, da ni nujno, da to takoj opaziš. To bi se lahko zgodilo kadarkoli in komurkoli in res ne zavidam vzgojiteljicam v vrtcu tako odgovornega dela. In tista vzgojiteljica, ki se ji je pripetilo nekaj tako tragičnega, v bodoče zagotovo še bolj pazi na otroke kot tista, ki se ji takšna tragedija (hvala bogu) še ni pripetila.
Je pa najlaže obsojati. Meni se pa smilijo vsi vpleteni v to nesrečno zgodbo in verjemi, da zagotovo nimajo duševnega miru in dvomim, da se človek sploh kdaj notranje pomiri po takšni izkušnji.
Pojdi enkrat dopoldne nenapovedano v kakšen vrtec pogledat in boš videla, da se to lahko res zgodi skoraj povsod, pa se hvala bogu ne.
Ma ne govorim o sebi, niti o cesti niti o norcih….pozabite vse skupaj.
Mislila sem na “strokovnjake” ki vsak dan odločajo o naših življenjih oz. o življenjih naših otrok…
Ampak prosim res da ignorirate zadevo, ker nisem nevrotična prezaščitniška in na smrt preplašena mama ali voznica. Samo dan je tak, da sem se soočila s parimi stvarmi pri katerih nobenemu normalnemu staršu ne bi bilo vseeno.
lahko se tudi tebi zgodi v tisti sekundi…ravno tako kto vzgojiteljici v vrtcu. A ker je strokovni delavec pa teh napak ne more naredit? Sej smo samo ljudje…če se s tem ne obremenjuješ jih potem ni.
Mogoče je pa vaša vzgojiteljica najbolj previdna od vseh…pa bodo šli otroci na izlet in bo šofer avtobusa naredil napako.
Na te stvari ne moreš vplivati. Če ti je tko usojeno, ti pač je. Nimaš kej.
ja, verjamem, da imaš predsodke in da te je strah. Po mojem mnenju bo sedaj ta vzgojiteljica dala 200% od sebe,bila maksimalno previdna, se mi pa reva zelo smili, saj bo breme nosila do konca svojega življenja.
O ginekologu pa nimam besed…po vsem, kar sem videla in slišala, bi lahko bil konec poroda čisto drugačen, pa je zaradi (po mojem mnjenju) malomarnosti bil pač takšen kot je.
Ja, res je, nesreče se dogajajo, na vsakem koraku jih je žal polno, samo ljudje, ki imajo opravka z ljudmi, otroki, pa morajo resnično dati na delovnem mestu vse od sebe, da do hudih svari zaradi malomarnosti ne pride.
V tujini obstajajo statistike o zdravniških napakah – npr. povprečen kardiolog naredi 5 napak letno (podatek je popolnoma izmišljen). Pri nas takih statistik ni, ker še vedno verjamemo, da so zdravniki popolni in nezmotljivi.
Žal niso. A še vedno je veliko manj možnosti, da se otroku kaj zgodi, če je poleg porodničar kot če ga ni.
Noben strokovnjak ne mora odločati o življenju in ne življenju. Jaz mislim, da ni zdravnika ali vzgojiteljice, ki bi rekel/kla, ajd, danes pa enga fentam kar tko. Mal zamižim, mal roke v žep.
Dejstvo je, da če ne zaupaš nobenemu, moraš pač sama za vse poskrbet.
Pa še nekaj, “lažje” je živet, če veš, da se lahko kaj stori, da smo umrljivi. Ko sem bla noseča, sem vedno upala, da ja ne bi splavila, da bi se le otroček rodil. Potem sem pa razmišljala, ja, potem je pa možnost nenadne smrti v postelji. Ko ne moreš NIČ! Potem začne otrok hodit, pa ti lahko steče pred avto, kje pade. Kje pobere bolezen. Dejstvo je, da ne moreš nič. Lahko se vsak dan sekiraš in se samo sprašuješ, kje je kakšna nevarnost, lahko pa mal zaupaš in se prepustiš. Situacij je za en miljon, vseh odpravit ne moreš. Torej, sprejeti dejstvo, da ne vemo, kdaj se komu zemeljska pot konča.
Eno je nesreča, ki se lahko pripeti komur koli, druga je malomarnost, ki se zgodi tistim, ki jim ni mar, ki niso dovolj podkovani, ki niso zbrani, ali kaj drugega.
Razlika je velika in tudi kazen bi morala biti različna. Tistemu ginekologu, ki je povzorčil smrt in malomarnosti, bi prisodila precej strožjo kazen, ni nujno ravno zapor, da bi bil v poduk tudi ostalim zdravnikom, ki mislijo, da vejo vse in čutijo, da so nedotakljivi.