Sem zelo neodločna, strah me je ponovne bolečine in prizadetosti, a hkrati si zelo zelo močno želim družine. Imela sem eno vezo za katero sem mislila da bo uspela, zelo dobro sem ga poznala, imela neizmerno rada. Žal se ni izšlo, veliko tudi po moji krivdi. Želim iti naprej, zelo zelo dolgo sem prebolevala, že tri leta je od tega. Spoznala sem ogromno moških, kar precej vredu fantov sem že zapravila, ker žal je bilo še preveč misli na bivšega, zdaj pa res ni  več nobene izbire, zdi se mi da mi je vlak odpeljal. Mislite da je še kaj možnosti, da pri svojih 30 najdem partnerja s katerim bi si ustvarila družino pa seveda da nima otrok že od prej? Naj se oglasi kakšna taka ki je bila v podobni situaciji, ali pa je še kasneje našla partnerja, ali pa je v podobni situaciji kot jaz. Zelo sem slabe volje, potrta iz dneva v dan bolj in ne znam si pomagat. Kako ste se borile? Vam je uspelo? Mislite da imam še kaj možnosti?

Toliko pritiskov same nase se ne bo dobro končalo. Zakaj pa moraš spoznati in imeti moškega v idelani obliki? Zakaj je ta del tako potreben da slika štima?

Stara si 30 in sprašuješ stvari kot da si na smrtni postelji. Prepozno ni niti pri 99 letih da nekdo nekoga spozna brez sodb in pričakovanj. Ampak tvoja želja vsebuje elemente pravljice. Ti bi moškega ampak brez otrok od prej, moškega samo zase, moškega ampak ti bi malo imela bivšega v glavi. Ne bo šlo dragica. Nisi več 20, in cena ti je padla, tako kot vsakemu človeku. Če boš kaj hotela boš morala malo razmisliti o svojih standardih. Moški star 30 ni človek brez preteklosti kot kakšen palček Smuk iz pravljice.

Več kot očitno nekaj v vajini zvezi ni bilo v redu, če je trajalo 3 leta prebolevanja in sta se razšla. Prava ljubezen ni tako agresivna in kruta. Zakaj bo z drugim moškim drugače? Sploh veš kaj moški potrebuje? Sigurno ne sence bivših in nek obup pri 30.

Kaj pa če bi ti najprej sebe malo porihtala? Službo, avto, prijateljico kakšno? Hišnega ljubljenčka, krožek in društvo. Potem pa razmišljal o nekem moškem.

Imam prijateljice, družbo, hobije, torej svoje življenje. Uredila sem si tudi že del stanovanja zase, da ne boste mislili da nimam nobenega drugega življenja. Pač je moja življenjska želja imeti družino in se zavedam da nimam več veliko časa in me obdaja nek strah. Pač so to moje življenjske sanje in želje, ki bi si jih rada uresničila in si nekako ne predstavljam življenja brez tega. Vidim da je tukaj res takoj neko pametovanje in obsojanje ljudi, ki jih sploh v celoti ne poznate.

Gospodična.

Družino se gradi in ustvari in se dela na tem od mladosti do smrti. V čem je sedaj sploh problem? Imate kar ste ustvarili. Mogoce boste ustvarili še kaj novega in lepega. Ampak, saj že imate družino domnevam? Vsaj nekoga v 3 kolenu verjetno iz sosednje vasi če nič drugega. Saj vendar niste vesoljec. A vi govorite okrog da je nimate? Tak pogojevalni odnos ni v redu. Saj imate družinsko ime? Pojdite v svet in postanite to kar želite postati – mama, botra, družinska gospa. Organizirajte srečanje? Praznik? Kdo vam brani? Do sedaj tega niste izražali. Sedaj boste hoteli otroka, dobili boste otroka. Zakaj potem strah?

A je to da naredite otroka edina vloga v družini? Kaj pa biti sestrična, teta, sestra, hči, vnukinja? Ste te vloge sploh razvili? Ste svojim prednikom prižgali vsaj svečo vsa ta leta?

Vi se zaletavate v neko zelo konkretno idejo imeti biološkega otroka in nekega specifičnega moškega. in delate iz vsega skupaj obsesijo s katero zdravite svoj strah. Ni problema, boste našli nekoga da vam iz obupa naredi otroka in vam da tistih 5 lepih let in fotografij za instagram. Raje si dobite mačko ali psa najprej?

Bo problem ko bo treba prodati stanovanje in skupaj narediti hišo? Bo problem spremeniti priimek? Ali boste demaskulirali svojega moškega in mu pod nos nosili ime drugega moškega – svojega očeta? Bo problem imeti prstan na roki? Kako pa se bodo pisali vaši otroci?Bo problem deliti z drugim človekom vse kar ste ustvarili? Do katere mere verjeti v njegove zgodbice?

Bohve kje je ta moski star 30+ bil zadnjih 17 let. Bohve kje vse se je gonil in blodil in kakšno zgodbo bo natvezil samo zato da boste rodili njemu dete in pobozali njegov ego z potomcem.

Bo problem ko bo v vašem življenju pravi moški in vam bo dal določene omejitve? Ali bo magično vse po vaše? Nič več trapanja po FB in imeti skupen avto? A vi mislite da bodo prijateljice vesele za vas? Ali vas bodo mogoce prepričevale nasproti vasemu moskemu. Komu boste takrat verjeli? Večina poročenih ljudi izgubi svoje samske prijatelje. Zato ste sedaj tudi tako osamljeni in vam je jasno vse.

Amapk vi bi roza Twingota on pa rabi agresivnega Mercedesa za svoje komplekse? Kako bo pa to šlo? Verjetno ločitev in sodišče kajne?

A se vi zavedate kaj sploh govorite? Mogoče bo bolje biti samohranilka in zanositi z norveško spermo iz interneta in obdržati kontrolo.

Ampak to kar si vi predstavljate kako bosta z odraslim moškim jedla sladoled in kako bo poslušal vaše hvale o službi pri teh letih in vaše hvale o seksu na grški plaži, mislim da ne bo šlo. To so ideali iz najstništva in maskulinost je pač krhka. Upam da ste vsaj iz večjega mesta ker na vasi bo vajina preteklost lahko hud problem.

Kako pa to da pri 15 letih niste o tem razmišljali? Pri 25? Kako pa to da ste se zapletali z moškimi ki niso -družinski- tip? Zakaj pa anonimni forum? Vas je doma kdo svaril? Oče ni opravil naloge ampak vi bi obdržali njegov priimek?

Za svoj strah pa morate sprejeti odgovornost ker je to prva stvar ki jo boste svojemu moškemu morali razložiti ko boste začeli razlagati da pa službe ne boste menjali da pa stanovanja ne boste prodajali in tako dalje. Pa srečno.

Tako močna želja na okolico pomeni velik pritisk. Z željo ni nič narobe, z ustvarjanjem pritiska na kogarkoli pa ne boste prišli daleč. Eden izmed predhodnikov vam je zelo lepo napisal, le slišati ne želite: ko se boste prepustili toku, ugotovili, da je ravno v tem trenutku vse ok in ravno tako kot mora biti – takrat se vam bodo stvari v življenju začele postavljati na pravo mesto. Prav tako je smiselno sprejeti, da bodo pri teh letih ljudje pač imeli preteklost.

Kar se tiče strahu, ga pač čutite. Je pa ravno ta povezan s pritiskom na ostale. Ljudem, ki jih je strah težko zaupamo, saj jih vodijo napačni impulzi.

In nazadnje: zakaj pišete na forum, če ne želite naših mnenj? Nekateri pač nismo tukaj zato, da podpiramo vašo cono udobja in se strinjam z vašim pristopom. To sicer ne pomeni,, da je naš pristop pravi, lahko je vaš, lahko tudi ni. Problem pa je, ker ne želite slišati drugačnih mnenj in vaš zapis daje občutek, da vas le – ta ogrožajo.

Srečno.

Poskusi naredit par korakov nazaj in poglej celostno sliko in iz nje izloči vse tvoje pretekle izkušnje. Zdaj se pa vprašaj a imaš SEBE rada? Se počutiš samozavestno? Si zadovoljna vsaj večino časa? Če je odgovor da, potem si že pol poti naredila. Tvoji dvomi in nesigurnost ter skupaj s slabimi izkušnjami vlečeta samo navzdol.

Ni prepozno, boš pa mogla z bodočim partnerjem v prvih par mesecih obvezno razčistit vse kar se tiče pričakovanj, odnosov ipd.

Spet nihče nič ne razume in dajete nasvete za hipije in moške.

Kar se ona boji je, da je začutila (verjetno sploh prvič v zivljenju) potrebo telesa in genetike po razmnoževanju. Telesu je popolnoma vseeno kdo je oče. Še najmanj pa kakšno službo ali kako mu je ime.

Telo ji je dalo jasno vedeti da bo ukrepalo in zanosilo s prvim ki bo prišel mimo če ne bo sama začela hitro razmišljati. Strah jo je izgube totalne 100% kontrole nad svojim življenjem ki ga nagon lahko ustvari.

Ali bo postala še večji tiran in mazohist / karierist / zatrla sama sebe ali bo postala končno ženska nekemu moškemu? Kdo ve. Je pa končno to ozavestila kaj sama sebi počne.