Že drugič sem šel v zdravstveni dom Domžale k osebni zdravnici zaradi iste težave: bolečina trebušne prepone, vročina 39, glavobol. Prvič me je osebna zdravnica neprijazno odslovila, češ kaj tu iščem in naj si kupim lekadol. Drugič le ta zdravnica ni delala, saj je 3/4 njenega delavnega časa na dopustu. Šel sem v ambulanto v urgenco, kjer me niso hoteli sprejeti, kljub temu, da je bila moja zdravnica na dopustu. Ker že sam vem da v ZD niso sposobni za bolezni ki niso gripa ali angina, sem zahteval naj mi dajo napotnico za klinični center. Tega seveda niso odobrili in tako so mi opravili krvno preiskavo in dobil sem napotnico za slikanje konec septembra v ZD Kamnik in recept za Naklofen. Zravstveno zavarovanje plačujem, a odnos do bolnikov je porazen, zdravniki so leni, saj so čakalne vrste nad 3 ure, in ko osebje ne vej kaj je z pacientom narobe, ignorirajo njegov problem. In na koga se naj sedaj obrnem? Kaj če je moja bolezen bolj resna saj se mi bo verjetno ponovila?

Sam svoj plačnik – NE PRETIRAVAJTE!!!!!

Mislim, da ima avtor prispevka pravico do svojega mnenja. Marsikje slišim, da se nekateri zdravniki obnašajo kot da so več od pacientov in ostalih sodelavcev, ki pač niso hodili na medicinsko fakulteto. Marsikatera strokovna organizacija bi se morala zamisliti glede svoje podobe v javnosti in ugotoviti razloge in odpraviti posledice.

Moja mama je imela bolečine v trebuhu, ni znala točno opredelit kje.
Zdravnik je smatral, da se je malo pretegnila pri delu, pa je predpisal Lekadol. In je pomagal – za kakšna dva meseca je bilo kar dobro.
Ko so se bolečine ponovile – spet Lekadol. Pa je bilo spet dva meseca kar znosno. Potem pa spet zdravnik in takrat jo je dal na pregled krvi,
izvid normalen. Še malo kasneje (ker so se bolečine stopnjevale) na ultrazvok. Izvid normalen. Pa je mama še kar vstrajala, zato je dobila napotnico za gastroskopijo. Čakali naj bi tri mesece, da bi prišla na vrsto.

Ker so bile njene bolečine že kar hude (pa ni bila tip, ki bi jamral za vsako malenkost), sem poiskala bolnico, ki bi jo bila pripravljenavzeti prej na gastroskopijo. In sem jo našla.

Točno pol leta po prvem obisku končno izvemo diagnozo: Rak v zadnji fazi.

To je to.

Mislim, da smo sami premalo osveščeni sploh o sestavi in funkciji telesa.

Valenska pravite, da je mati tožila za bolečinami v trebuhu. Ali je jedla normalno in koliko. Katera hrana ji je mogoče ” pomagala ” pri bolečinah.
Je hujšala?……………….

In na žalost če ste rekli, da je bil rak v napredovalem stadiju, pol leta ne igra nobene vloge. Žal kruto, ampak resnično.

Da ne boste mislili da samo govorim – imam doma mamo, ki to preživlja – pa ne krivim zdravstva, zdravnikov in še koga – pač ni šla pravočasno do zdravnika z izgovorom ” saj bo bolše “.

Ne boste verjeli, ampak so ljudje ki so v amdulanti pri zdravniku vsakih 14 dni. Se vam zdi normalno da se naročiš tedensko k zdravniku enako kot k frizerju?

Razmišljala sem o tem, da bi iskala krivca, pa sem to misel opustila.
Mame ni več in nobena stvar je ne more vrniti.

Mi pa sigurno ni vseeno, da je mama kar precej časa obiskovala zdravnika,
pa je ni poslal na nobeno konkretno preiskavo.

Če ženska, ki do svojega sedemdesetega leta ni obiskovala drugega kot
okulista in ginekologa, potem pa pride in toži za bolečinami,
bi moral zdravnik že po tem vedeti, da to ni penzijonistka, ki prileti
k njemu, če jo malo zvije ali pa če je kak dan zaprta.

Mogoče bi bilo res prepozno zanjo, tudi če bi bila takoj napotena na preiskave, ki bi vzrok bolečin odkrile. Mogoče.

Ampak v meni in vseh njenih bo vedno ostala tista misel, da bi jo lahko rešili, pa je očitno niso jemali resno.

Pozdravljeni.
Tudi jaz imam problem z mojim zdravnikom. Pridem tja in mu natančno opišem svojo poškodbo-hrbtenica. Povem mu tudi da se včasih komaj premikam, ali pa težko hodim. Pa ni rekel ničesar samo da naj jemljem tablete.
Odšla sem domov.
Čez en teden sem se vrnila, ker se je stanje še poslabšalo. Rekla sem mu da je stanje slabše, ter da bi želela imeti napotnico za slikanje in pregled pri ortopedu– a on o te ni želel slišati niti besede.

Potem sem enkrat sredi mesta padla po tleh, ker nisem več čutila nog. Peljali so me na urgenco. Tam so opravili pregled in ugotovili, da imam tako močno poškodovano hrbtenico, da brez operacije ne bom dočakala 20- ega leta na nogah. Stara sem namreč 16 let.

Po tistem sem odšla nazaj k svojemu zdravniku ter mu vse to povedala. Rekla pa sem mu tudi, da bi se želela pogovoriti z njim. Pa se ni želel. Grozno sem znorela, nato pa odšla brez besed.
Do danes me še ni bilo tja, tako da ne vem kako in kaj je.

Hočem povedati to, da če imamo zdravnike zato, da nam bodo pomagali in da jim bomo lahko zaupali, morajo to tudi biti. Ne morejo se nekaj delati da so resnično nekakšni “bogovi”.

To je bila moja zgodba. Upam le da jo bo prebral kateri zdravnik in se iz tega kaj naučil.

Ostalim pa lep dan še naprej.

MaceniX

ja imajo se za bogove …včsih na žalost.. Moja prijateljica je imela že dobri 2 leti težave z menstruacijami in bolečinami v jajčniku. Njena ginekologinja, ji je seveda delal številne ultrazvoke in spremljala kaj se dogaja a razen, da ima odebeljen jajčnik sploh ni nič drugega.

Sedaj pa so ji pred 3 tedni odstranili jajčnik zaradi raka , ne mi rečt da se tega ne bi dalo videt prej….je morala zgubiti zakaj ???? in to pri 26 letih …Zame je to sramota oprostite ..namesto da bi bili pozorni na anomalije v telesu in ob spremembah poslali ljudi na preiskave se bojijo za preveliko število izdanih napotnic …

Često se to dogaja, sama imam iskušnje s tem izpred par let. Če pa kaj ugovarjaš ali zahtevaš, zelo hitro zakjučijo diagnozo in ti predpišejo analgetik pa pomirjevalo.
Pomaga, ves zadrogiran od tega, resnično čutiš manj, če ne drugega, greš na pol priseben, nezaskrbljen na oni svet.

Vsekakor ne velja za celotno zdravstvo. Še obstajajo zdravniki, kateri se zavedajo hipokratove zaprisege, a na žalost jih je vse manj, pa še sistem takih ne podpira.

LP