Pozdravljeni!

Žalostna in jezna sem, ker me starši skoraj nikoli ne pokličejo. Ponavadi moram vedno jaz njih, posebej mamo. Sem poročena in imam majhne otroke pa tudi ne kličejo, da bi vsaj povprašali kako je z otroci. Veliko bolje bi se počutila, če bi imela podporo s strani staršev. Starši so ločeni. Nikoli nismo živei skupaj. Mama je vedno igrala vlogo žrtve in očeta obrekovala pred nama s sestro. Zaradi tega sem bila v veliki stiski saj sem imela očeta vseeno rada. Sedaj so naši odnosi taki: mamo več ali manj kličem jaz, približno 1x na 3 tedne gremo na obisk, ona nima motivacije, da bi hodila k nam, niti ne pride na rojstne dneve od otrok, ko jo povabim. Všeč pa ji je če pridemo mi, takrat nas zasuje s hrano in je prav pocukrano prijazna. Poleti sem dala tudi otroke za par dni k njej. Ko sva midve sami nekaj časa mogoče zdrži v prijaznem tonu, nato pa se začnejo razne pripombe in kritike (zelo diplomatsko, med vrsticami). Ni šans, da bi me vprašala kako mi gre, ali sem zadovoljna, kako se počutim, itd. vedno je ona na dnevnem redu. Mogoče se šliši grdo, vendar se je prav bojim, sploh mi ni všeč in mi je zoprna, ker se mi zdi, da me sili v tako poniževalno vlogo, da moram vedno na kolenih prositi za njeno naklonjenost. Zaradi tega sem tudi depresivna. Če se nekaj časa ne slišiva, se počutim dosti bolj vesela. Ne vem, kako naj se obnašam, saj je vseeno moja mama.

Z očetom pa je tako, da se je vedno brigal samo zase, še preživnine ni plačeval. Videvali smo se ob koncih tedna. Sedaj se vidimo mogoče parkrat na leto, pa še takrat imam občutek, da si težko utrga čas. Včasih ga pokličem, tudi on noče priti, če ga povabim na rojstni dan od otrok, darila pa da in kam povabi. Ko smo skupaj me dostikrat kritizira, zafrkava, nikoli pa ne pohvali. Vsake toliko časa pokliče imam pa občutek da se dobivamo bolj zaradi tega, da drugi vidijo njegove vnučke, saj če ni zraven njegovih prijateljev, za srečanje ni zainteresiran.

Naj povem, da sem srečno poročena, da sem za moje pojme skoraj vse dosegla sama s svojimi sposobnosti, starši so mi le na začetku malo finančno pomagali. Ne vem, kako naj se obnašam do njih. Velikokrat si želim, da jih sploh nikoli ne bi več videla, saj vsako srečanje prinese s sabo boleče spomine, jaz pa živim sedaj bolj srečno življenje. Dosti imam vseh teh čustvenih travm v zvezi s starši, saj me nista nikoli čustveno podpirala.
Včasih imam občutek, da so mi zavistni. Posebej mi je hudo, kadar vidim kakšno srečo imajo nekateri s starši, kako jim na vseh področjih podpirajo in takrat se počutim še bolj prikrajšano.

Hvala za kakršnakoli mnenja in namige!

Moji straši so toliko drugačni od tvojih,da je razlika kot dan in noč.Ni teh lastnosti v njiju,kot jih ti opisuješ pri svoji mami in očetu.Nikoli ni bilo slabega zgleda na nas otroke.Vedno skrb in ljubezen za vsakega od nas.

Zato nisi ti nič kriva in bodi srečna,da imaš ti in tvoja družina lepo življenje.Ne oziraj se preveč nazaj,pusti zamere do njiju in bodi vesela,da ceniš to kar imaš.Preveč se ni treba naprezati,če vidiš,da gre za hinavščino in še ti se po teh srečanjih slabše počutiš.Bolj se osredotoči na svojo družino in manj na svojo preteklost.

Ne razumem pa ,kako so lahko starši zavistni tebi,če bi po moji logiki bilo prav,da bi morali biti ponosni nate,ker ti lepo uspeva.
Do njih se obnašaj normalno,tako kot čutiš in nič ponarejeno.Mene ta sladkobnost in ponarejenost,zelo odbija.
Lep dan ti želi-Kiara!

Bojim se, da do staršev ne gojim preveč lepih čustev. Do obeh sigurno jezo, strah pred njunim obnašanjem do mene, do mame občasno usmiljenje, simpatije sigurno ne, sva kot noč in dan, edino do očeta občasno čutim neko naklonjenost, simpatijo, mogoče celo ljubezen, kar je prav smešno, ker nismo nikoli živeli skupaj, vsekakor pa gojim do njega toplejša čustva kot do mame, mogoče zato, ker sva si bolj podobna. Ali naj potem mame sploh ne kličem več, očeta pokličem občasno ali pa še to ne? Ali naj jima povem o svojih čustvih do njiju?

Svetujem ti, da si prebereš knjigo življenje je tvoje od Louise Hay. Lp

Nikar na silo ne prosi za njuno naklonjenost. Verjetno jima je tuje srečno družinsko in partnersko življenje, ki ga ti živiš. Vaša trenutna stanja so različna in onadva nista sposobna, da bi bila s srcem pri stvari, saj sta kljub letom nezrela stara starša. Pusti času čas, bosta že sama prišla do tebe. Ne primerjaj se z nikomer, temveč si sama ustvari svoje lastno lepo življenje in vzemi starše anekdotno, z rezervo in malo za hec. Nekoč je Erica Johnson Debeljak v intervjuju razlagala svoje otroštvo in ni razumela, da Slovenci skrivamo odnose in dejstva staršev, ker se bojimo, da nas bodo drugi merili po tem. Veliko jih zares meri, toda pameten človek zna pravilno oceniti sočloveka in ne sklepa po rekla,kazala.

Jaz dodajam še knjigo:Clarissa Pinkola Estes:Ženske, ki tečejo z volkovi.

Tisti, ki imajo to, pa česa drugega nimajo. Nihče nima vse.Srečno!

Zanimivo je, kako kot uspešni odrasli ljudje z lastno družino še vedno hrepenimo po starševski potrditvi. Tudi sama sem bila dolgo v podobni situaciji kot ti in sem se na vse kriplje trudila, da bi čustveno hladne starše pripravila do tega, da bi mi pokazali naklonjenost in dali občutek sprejetosti. Pa ni šlo. Vsakdo lahko spremeni le sebe. Ko sem to resnico zares doumela, sem mamo in očeta končno sprejela takšne, kot sta, jima odpustila in se nehala obremenjevati. Vso pobudo za stike sem prepustila njima in ne vodim več evidence, kolikokrat sta me poklicala, kdaj smo se nazadnje videli in ali sta se spomnila na vnukinjin rojstni dan. Ne ponujam se jima več, ne mučita me ne občutek dolžnosti ne slaba vest. Če in ko me bosta potrebovala, me bosta že poklicala.
Morda lahko v moji zgodbi najdeš tudi nekaj zase.

Pozdravljena saša,

tudi sama sem zaradi odnosov s svojimi starši in odnosov med njima preživela mnogo čustvenih travm. Odnose prekinila in seveda še vedno trpela.
Po naključju sem šla junija letos na predstavitev FENOMENOLOŠKE PSIHOTERAPIJE po metodi Berta Hellingerja Postavitev družine in potem na delavnico. Izkušnja s postavitve je zelo močna, pozitivna in v bistvu težko opisljiva z besedami. In… led med nami se sedaj počasi tali.

Draga Saša,

kar podrobno ste opisali svoje odnose z mamo in očetom. Glavni vtis, ki sem ga dobil ob prebiranju, je, da se v vas oglaša psihološki mehanizem, ki mu pravimo notranji otrok in ni dobil dovolj ljubezni, pozornosti, občutka sprejetosti, varnosti. Vsak otrok si želi, da bi ga njegovi starši imeli radi in mu izkazovali ljubezen in sprejemanje. Žal so naši odnosi na takšni stopnji razvoja, da je tega vse premalo. Tudi zato, ker starši sami niso bili vzgajani tako, niso dobili dovolj ljubezni in s tem manjkom vzgajajo svoje otroke. Razumem, da ni preprosto, če vas starši niso nikoli podpirali, vendar vedite, da niste edini, zato se čim manj primerjajte z drugimi. Nekateri imajo večjo srečo s starši, drugi manjšo. Pravijo pa, da dobimo takšne starše, kot si jih zaslužimo in ki so za nas življenjski izziv. Če vas zanima tudi duhovna plat odnosov, vam priporočam knjigo Zakaj jaz, zakaj to, zakaj zdaj.

Skušajte na družinsko situacijo pogledati še v drugačni luči. Lahko je to za vas izziv, da postanete notranje močnejši in čustveno bolj stabilni in neodvisni od mnenja drugih. Lahko je to priložnost za razvijanje sprejemanja, odpuščanja in prave ljubezni. Zavedajte se, da kar je bilo, je bilo, preteklosti ni možno spremeniti, lahko pa se iz nje kaj naučite. Poizkusite na starše sedaj gledati kot na dve odrasli osebi in prav tako ste odrasli tudi vi. Ali lahko vidite v svoji mami še kaj drugega kot le vašo mamo in tisto, kar bi vam morala dati, pa vam ni? V vas je tudi psihološki mehanizem notranjega starša in poizkusite z njim potolažiti svojega notranjega otroka. Torej da daste sami sebi tisto, kar vam niso dali starši. To gre seveda lažje s pomočjo kakšne delavnice ali programa za osebno rast.

Poizkusite spustiti svoja pričakovanja in prizadevanja po tem, da bi vas starši sprejeli, bili prijazni z vami in vas spoštovali. Zavedajte se, da vam ljubezni, po kateri hrepenite, očitno niso sposobni dati. Sprejmite jih takšne, kot so, in ne preštevajte, kolikokrat jih pokličete. Pravite, da se počutite dosti bolje, če se nekaj časa ne slišite z mamo. Ali mislite, da morate imeti stike z njo samo zato, ker je vaša mama? Imate pravico, da v odnosih s starši postavite takšno mejo, kot se vam zdi primerna. Če se vam ne zdi pomembno, da bi imeli pogoste stike z njimi, vam jih ni treba imeti. Ni se vam treba za vsako ceno truditi in imeti odnose samo zato, ker so vaši starši, sploh če z njihove strani ni nobene pripravljenosti. Preprosto jih pustite. A najprej morate to razčistiti v sebi.

Delajte na svoji čustveni stabilnosti in notranjem miru! Ni vam treba na kolenih prositi za mamino naklonjenost, kot pišete. Ali to naklonjenost res tako rabite? Se vam ne zdi, da ste preveč odvisni od odzivov in vedenja svoje mame?

Priporočam vam sistematično delo na sebi, na primer po knjigi Pomlad duše, pa tudi obisk delavnice, ki jo omenja Tigra (Družinska postavitev).

Srečno!

Hvala vsem za ohrabrujoče besede in nasvete. Ne razumem pa, kaj pomeni, da dobimo takšne starše, kakršne si zaslužimo? Zdi se mi malo nelogično.

Draga Saša,

hvala, da ste se oglasili.

Razumem vas, da sem vam stavek “Pravijo, da dobimo takšne starše, kot si jih zaslužimo in ki so za nas življenjski izziv.” zdi nelogičen. Tudi je, če ne upoštevamo duhovnih zakonov življenja in medsebojnih odnosov in če gledamo na vse življenjske dogodke in osebe samo kot na srečo ali nesrečo oz. z omejenega zornega kota. V takšnem načinu gledanja je lahko marsikaj v življenju brez smislna, nelogično in nepošteno, nepravično (npr. nekdo se ves čas trudi, pa mu ne uspeva, zboli, ima nesrečo …, nekdo drug manipulira in živi nepošteno, pa mu gre kot po maslu).

Če pa svoje dojemanje življenja in odnosov razširimo – v smislu tega, da je človek nekaj več kot zgolj fizično bitje, da je zavest človeka neumrljiva in se razvija skozi več življenj (da v resnici obstajata duhovna zakona reinkarnacije in karme), potem dobimo kar naenkrat drugačno sliko. Potem lahko vse, kar se nam dogaja, vključno s starši, ki smo jih dobili, ima globlji pomen in smisel. Potem lahko šele zares razumemo ljudska reka: “Kakor boš sejal, tako boš žel. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.”

Običajno je tako, da imamo s svojimi starši kakšne nerazrešene stvari iz preteklih življenj, lahko smo bili tudi v obrnjenih vlogah, pa smo se sedaj zopet srečali – v drugih okoliščinah, ne da bi kaj vedeli o naši preteklosti, ki pa vseeno ima vpliv na nas. Kot sem že napisal, če vas duhovna (ne le čustvena) tematika zanima, lahko preberete knjigo Zakaj jaz, zakaj to, zakaj zdaj, pa tudi knjigo učiteljev Duhovne univerze Ali živimo le enkrat.

Če vam duhovna razlaga življenja in odnosov ni blizu, nanjo lahko mirno pozabite. V tem primeru preprosto skušajte sprejeti svoje starše takšne, kot so in se ne preveč obremenjevati z njihovim vedenjem.

Vse dobro vam želim!

Zelo lepo napisano g.Boštjan Trtnik.
Na te stvari vedno pomislim,ko ni prave razlage:zakaj jaz,zakaj glih to…in se vedno bolj zavedam,da je še nekje resnica,ki pa nam ostaja večna uganka zaradi zabrisanega spomina.S trenutnim življejem se je pač potrebno spopasti,ker ni druge možnosti.

Draga Saša,

skoraj kot bi brala svojo zgodbo. Kako te razumem! Tudi jaz sem se celo svoje življenje trudila za mamino naklonjenost in zelo trpela. V mojem primeru je še bolj boleče to, da ima mama do mojega brata (z njim in njegovo družino živi v skupnem gospodinjstvu) popolnoma drugačen odnos – on ji pomeni ves svet, še posebej po očetovi smrti. Tudi pri nas gre za neke vrste zavist, saj je brat (po lastni krivdi) precej slabše situiran kot mi in je zato na nek način na nas jezna.

Lahko rečem, da ne ve, da sploh živim, nikoli me ne pokliče ( mogoče enkrat letno, pa še takrat le zato, ker kaj potrebuje), jaz jo kličem redno, jo obiskujem in sem do nje zelo pozorna. Morda celo preveč, kupujem ji darila, mogoče se ji celo vsiljujem, seveda brez uspeha. Letos je celo pozabila na moj rojstni dan.

Moram povedati, da je sicer moja mama krasen človek, polna lepih lastnosti in visokih moralnih norm. Mene pač nima rada, vsaj ne tako, kot bi jaz potrebovala. Oče me je imel zelo rad in morda je bila na nek način name celo malo ljubosumna.

Vendar ti moram povedati, da sem v zadnjih letih glede mame le napredovala. Razumsko sem si dopovedala, da me ima prav gotovo rada, a na nek svoj način in pač le toliko, kolikor zmore. Zaradi tega je več ne obsojam, saj nikogar, niti lastne matere, ne moremo prisiliti, da nas ima rad.
S tem se enostavno moraš sprijazniti in potem vedno manj boli.
Tudi jaz imam urejeno družino in srečen zakon in to mi največ pomeni.
Ne moledujem več za njeno pozornost, do nje sem prijazna in ljubeča, a brez pričakovanj. Tudi tebi želim, da ti to uspe.
Lepo te pozdravljam.

Nihce ni popoln.
Najbolje je da se sprijaznis ,da ima tvoja mama svoj karakter ti pa svojega.
Moj primer je malce drugacen.
Od 20 leta zivim in se prezivljam sama,ker je bilo to za mojo mamo najbolje,ker se je ona odlocila da se ne razumemo dobro in je bolse da se odselim,stanovanje mi je posodila ona,to je super.
Vendar pa od takrat naprej nisem dobila niti tolarja od nje.Mene osebno ziveti sama niti slucajno ni mikalo,ker sem hodila na faks.
In kaj se je zgodilo,pustila sem faks,ker sem morala financno skrbeti zase in
ker mi oboje res ni zneslo.
Mama pa se kar naprej vtika v moje zivljene s tem ces kdaj bom naredila solo izpit za avto jadaja..ampak ne pomisli da se z faksom matram ze 5 let in da ne zmorem vsega.
Da bi pa pomagala financno vsaj malo ah to pa ne.
Tako da si lahko vesela da so ti starsi pac vsaj malo pomagali.
Moja mati ni slaba zenska po naravi,vendar pa ima neko blazno samostojnost v sebi in kar misli da drugi zelimo tudi to,mislim jaz si ne znam drugace razloziti da pusti hcerko lacno.
Ampak sprijaznila sem se taksna pac je.Imam 25 let in je cas da neham jokcat kaksna je mami itd.

Tko da tudi kup pogovoro ne zaleze verjemi.Lahko na dolgo in siroko razlagas mami kaj potrebujes,nekako te bo poskusala razumeti,ker je mama,samo dejansko ne bo razumela nikoli.
To so pac prepadi med generacijami