Res sem vam hvaležna, vsem, ki mi namenjate kakšno besedo ali dve. posebej pa tebi Primož. Ne morem opisati, kaj vse sem prenašala v teh letih. Bilo je tudi nekaj lepih trenutkov, a kaj ko so bili tako zelo redki. Če ne bi odkrila foruma, bi mogoče še danes tavala v temi. Tako pa začenjam živeti. Težko je, posebno takrat ko ostanem sama s svojimi mislimi. Ampak skušam ne misliti nanj. Takoj se vprašam zakaj sem šla od njega in si naštejem vsaj 10 razlogov. To me nekako potolaži, da sem na pravi poti. Ampak hudo je, ker nimam nikogar za pogovor. Sicer mi ljudje stojijo ob strani, vendar jih nočem obremenjevat s tem. Želim iti na svoje. Pa vem, da si stanovanja ne morem kupiti, najemnine pa so tako visoke. Ampak nekaj se bo našlo. Sigurno. Bivši me kliče. Z raznimi izgovori. Kje je to, kje ono, kaj delam…. In če mu nič nimam povedat. Potem pa začne o uživanju, kako mi bo lepo, da naj uživam, da naj grem kar v službo…. in take finte. Pred njim se naredim trda in mu povem nazaj ali pa odložim. Ampak potem me boli, ker še vedno misli da sem jaz tista. Nič mu nisem dala mislit, on še vedno živi v istem prepričanju. Sploh ne vem, če bo kdaj prišel k sebi. Rada bi čim prej pozabila in začela na novo. Ampak ne morem brati, hoditi okrog,… samo želim si prespati. In spati, spati. Nimam volje, da bi karkoli delala. Kako naj se končno začnem imeti rada in pustim preteklost za sabo?

Vera,

vesel sem, da smo lahko tukaj, da ti lahko zanikam tvojo trditev, da nimaš nikogar za pogovor 🙂 Kar pa se tiče obremenjevanja drugih, pa nikar ne bodi tako trda do sebe. če nanese prilika jim povej, zakaj bi to skrivala. Tako pač je, in prej ali slej se bo razvedelo, bolj kot skrivaš, bolj izkrivljena je resnica, saj če jo ljudje ne vedo, si jo pa sami naredijo, da postane resnica. Saj poznaš tisto, 3 x povedana laž kmalu postane resnica.

Kar se tiče bivšega, pa naj klicari. Izogibaj se ga in mu daj vedeti, da nočeš imeti več z njim ničesar. ne oglašaj se na telefon in ga ignoriraj. To seveda delaš toliko časa, dokler se on ne sprijazni s tem, da si šla na svoje. verjemi tudi on se bo umiril.

da pa se mu bi še bolj izognila in pozabila na vse skupaj. Vpiši se v kakšen fitnes klub, plačaj članarino in redno lepo hodi in naredi nekaj za svoje telo. Saj se boš veliko bolje počutila, pa še počela boš nekaj drugega, samo da ne bo izvedel kam hodiš. To naredi samo zaradi sebe, če pa je kakšna vadba pod strokovnim vodstvom, imaš pa še večji razlog, da boš redno hodila, tudi takrat ko se ti ne bo dalo. Potrudi se in si daj nalogo, boš videla kako se boš jeseni dobro počutila, če boš imela sedaj dva meseca aktivnosti. potem bo pa vse lažje.

verjemi in zaupaj vase.

Primož

Ne spat. Zivljenje je prekratko, malo pocitka je ok, prevec je pa zelo slabo.
Predvsem si naredi srednjerocni plan – ki se ga drzi kot klop, tudi ce je tezko.
Najdi sluzbo, sobico, naredi nekaj zase. Fitnes, joga, tai ci – vseeno, samo
da je aktivno.
In lepega dne se bos zalotila, da tvoji dnevi ne minevajo samo v cakanju ‘njegovega klica’ in upanju ‘da bo prisel k sebi’…ampak da uzivas v zivljenju in ti je vse kar ‘on’ misli ,ali rece lanski sneg.
Predvsem se zavedaj, da nisi edinstvena in edina – kar se trpljenja tice…VSAK ima svoj kriz, vse je odvisno samo od tega, kako spretno si ga zavithi na hrbet. Resnica je taka, kot jo hocemo videti.

Za zacetek pogruntaj, da si vredna pozornosti in pogovora s svojimi prijatelji – ne pa da se bojis koga obremenjevati s tem…Ce bi bil od njih kdo v tezavah, ti se na misel ne bi prislo, da mu ne bi pomagala…
Tule na forumu je pa tudi vedno kdo…..le pogum…

Vera, če ti je samo do spanja, si ga privošči kolikor ti paše. Ni utrujena samo tvoja duša, tudi telo potrebuje počitek. Predstavljaj si, da je tvoj ex tujek v tvojih možganih. Tujek, ki se je gnojil in gnojil in iz katerega se je cedilo in zaradi katerega je bilo vneto vse okrog njega. Zdaj si ta tujek potegnila ven. Nekaj časa bo še trajalo, da se iz rane izcedi ves gnoj, da mine oteklina, da se vse skupaj zaraste.

Brazgotina pa bo ostala. Ja. Vendar bodi ponosna nanjo. Naj te spominja, da si preživela. Da si ozdravela.

Tvoj bivši pa naj kot bolezen napada kogarkoli hoče. To ni tvoj problem in tudi nikoli ni bil. Ti nisi njegova mama. Poskušala si biti njegova partnerka, vendar on tega ne bo dojel nikoli. In ne misli, da bo s kako drugo žensko srečen. Tega preprosto ne zna, ne zmore in noče. Njegovi klici so poskus rešitve lastnega ega. Zapustila ga je ženska. Torej je izgubil, ti pa zmagala. Lahko se ti samo smili, lahko pa si tudi upravičeno jezna, ker še vedno želi ohraniti nek nadzor nad tabo. Pazi, nadzor. Ne zamenjuj tega s kakim drugim čustvom, kot npr. kesanje, žalost itd. Mene je tudi moj ex klical in nadlegoval dokler mu nisem napisala zelo jeznega pisma, v katerem sem mu naštela vse živali za katere ga imam. Na koncu pa jasen stavek. Od zdaj naprej me pusti pri miru. Ne kliči, ne piši, ne hodi mi pred oči, ne pošiljaj pozdravov. To je zaleglo.

Čustva umirajo počasi. Tudi negativna. Zato ne zahtevaj preveč sama od sebe. Meni se še po dveh letih sanja kako mlatim po bivšem kot po slami, pa sem že srečno poročena z drugim. In ves šok je v valovih butal vame že dolgo potem, ko so vsi okrog mene mislili, da sem že v redu.

Zavedaj se, da bo kletka še dolgo dolgo hodila okrog ptice, ki si je znala poiskati pot v svobodo in jo poskušala ujeti nazaj. Take so pač kletke. To je v njihovi naturi. V naturi ptice pa je, da je svobodna, da leti, da živi.

Ne boj se prihodnosti, draga moja svobodna ptičica.

Vera pojdi z nami drug vikend na morje. Gremo tri punce in iščemo še eno. Piši na mail, če si zainteresirana.

Živjo Vera

Nekaj podobnega sem, ne tako dolgo tega, dala tudi sama skozi. Imela sem odlične sogovornike preden sem odšla, potem pa so poniknili in sem več ali manj ostala sama. Nisem imela stanovanja, službe, denarja. Zdaj se je že veliko rešilo. Če ti bo v pomoč mi lahko pustiš elektronski naslov da ti pomagam prebroditi ta čas.

lp neli

Vem, da nočeš obremenjevati drugih, ampak bi ti sedaj vsaj en dober odnos prišel prav. Druženje z drugimi ti bo koristilo. Pa tudi fino je, da nam pišeš na forum, tu nas lahko mile volje “obremenjuješ”, saj zato pa smo tukaj. Pogum, punca!

Pridružujem se vsem koristnim nasvetom mojih predhodnikov. Vedno znova me preseneča, koliko modrosti se skriva v ljudeh in kakšna pripravljenost za pomoč!
Tudi sama sem šla čez podobno zgodbo in poleg vsega povedanega bi dodala samo malenkost, ki pa je bila zame ena od bistvenih stvari – po moji sedanji oceni, ko je že dve leti, odkar sem ‘ozdravljena’, sicer pa še vedno sama, a veliko bolj zadovoljna s svojim življenjem kot kdaj koli prej.
To so moji občasni obiski pri bioenergetiku. V času, ko mi je bilo najtežje (in je trajalo kakšno leto zelo intenzivno, pa še po tistem nekaj mesecev), sem hodila k nekemu preprostemu možakarju, ki mi je za mali denar povedal, kako energetsko stojim, potem pa mi je pomagal z energijo. K njemu sem prihajala čisto na tleh, v črnih mislih in z nič energije, a trdno odločena, da se ne dam. Od njega pa sem odhajala napolnjena, predvsem pa veliko svetlejših misli. Predvsem me je presenetilo to zadnje: kako nivo energije zelo vpliva na moje misli. Poleg tega mi je svetoval še to in ono o mojem zdravju. Med drugim mi je ves čas konstantno primanjkovalo železa v krvi. Svetoval mi je, naj pijem železovo vino – in glej ga zlomka, spet bolj pozitivne misli, po železovem vinu!
Kar nekaj mesecev sem k njemu prihajala popolnoma brez energije, potem pa sem počasi počasi kdaj prišla tudi z boljšim izhodiščnim ‘rezultatom’. Zdaj (ko sem bila pri njem po enem letu, tako rekoč ‘na tehničnem pregledu’) sem že prišla z visokim nivojem energije (on namreč to izmeri v številkah, ima pač svoj način). Na to sem zelo ponosna, saj to pomeni, da zdaj ne potrebujem več bioenergetika, da me rešuje, temveč znam sama vzdrževati svojo dobro voljo in pozitivno energijo.
Da ne bo pomote: ne delam reklame za alternativno medicino, samo povem, kako je bilo to pomembno zame. V tistem času bi naredila vse, samo da bi našla pot iz depresije in apatije. K sreči sem imela nekajmesečnega dojenčka, sicer bi tudi jaz vse dneve samo spala.
Glede spanja se strinjam s Kunigundo. Tudi jaz sem imela vsaj dve leti izjemno potrebo po spanju. Že takrat sem si dala odvezo: ne bom si očitala. K sreči je moj dojenček dolgo časa spal tudi čez dan – in mama z njim! Meni je to zelo pomagalo. Nisem se obremenjevala s sodbami, da je to v bistvu beg pred realnostjo – pa naj bo, samo da jaz preživim!
Zdaj spanja ne potrebujem več toliko (še vedno rada spim) in ugotavljam, da je potreba po spanju premo sorazmerna s količino stresa v mojem življenju: poleti, med dopustom, lahko preživim tudi s 4-5 urami spanja, medtem ko mi je bilo v časih krize še 10 ur komaj dovolj!
Pa lep pozdrav in srečno, Vera!