hudo mi je ob nosečnicah
Hvala, da poslušate, glavno, da se izpovem.
Muči me to, ker je moja zelo dobra dobra sestrična (sicer ne blizu mene doma, kar je v tem primeru v redu) trenutno noseča in veliko mi piše (moja mama in njena mama sta sestri), čujeta se po telefonu dosti, stalno tista vprašanja: kako se počuti, ali čuti že gibe, koliko že ima otroške opreme in oblačil, saj veste, standardna vprašanja, ob katerih pa gre meni na bruhanje. Namreč, po dveh spontanih splavih, dosti ginek. posegov, izvenmaternične…, (imam eno punčko, ki mi pomeni VSE na svetu in za kar sem neizmerno hvaležna), pa ne prenašam nosečnic, niti tem o nosečnicah, niti tem o dojenčkih, ko se to kje začne, se raje umaknem in se počutim kot največja budala, češ, le kako te ni sram, one se tako veselo o tem pogovarjajo, jaz pa tako… Zdaj pa še “nabiram” razne stvari za to mojo sestrično, da ji bom oddala, ker škoda, da se pri meni na tem nabira prah, in že ko to delam, sem solzna in se napram moji mami npr. delam korajžno in o vsem “normalno” govorim, znotraj pa me “trga na koščke”. Ne razumite me narobe, želim ji seveda vso srečo iz srca, samo ne prenesem govorjenja o tem, ker mi postane kar slabo. A sem normalna?! Tudi drugje sem opazila, zadnjič je prišla nova soseda z novorojenčkom mimo, da vidim otročka, tako mi je bilo hudo, tako sem se morala kontrolirati, da se ne pričnem jokati, hotela sem spremeniti temo, kar pa ni prav, saj mlada mamica se o dojenčku najraje in največ pogovarja (kar je tudi prav)… ne vem, morala sem se izpovedati, ni potrebno, da mi kdo kaj odpiše. Večkrat prebiram vaše izkušnje, redko kaj napišem, večkrat se pa zjočem in vem, da ste pretrpele dosti več kot jaz in ta moj problem v primerjavi z vašimi ni nič, pa venda sem morala napisati.
Želim vam veliko (razmišljam, kaj naj napišem) korajže in čustvene moči, da prebrodete težke trenutke, mesece, leta…
Maja
POZDRAVLJENA,MAJA!
Vse kar pišeš se dogaja tudi meni,če prav tega ne bi želela.Vedno ko izvem,da je katera noseča ali da je rodila,me stisne pri srcu in pomislim na mojo Tino,ki je odšla med zvezdice.Pred Tino pa sem imela 4 spontane splave.Sprašujem se zakaj tak stisk pri srcu,ko izvem za nosečnico,kako sem sploh lahko taka,vendar zaenkrat ne znam tega spremeniti.Tudi kadar srečujem mamice z vozički,mi srce pospešeno bije.Če mamico poznam,spregovorim nekaj besed,pogledam otročka in ko zrem vanj mislim na Tino.Potem pa mi je strašansko hudo,kar jokala bi in včasih ko prdem domov to tudi naredim.Nihče ne ve,kaj v takih tenutkih doživljam,kako moje srce tiho joče,kako moja duša kriči,nihče ne ve,kako ranjeno je moje srce.Upam in močno si želim,da bo prišel dan,ko bo vse to bolj vzdržno,da me ne bo več tako zelo prizadelo,saj ne želim nobeni nosečnici nič slabega,le meni je ob njej tako hudo.
Lep pozdrav
ANDREJA
Draga Maja,
o kako je to normalno kar opisuješ. NIč ni narobe s tabo. Veš, zelo veliko nas je, ki smo morale tudi skozi takšna obdobja. Vem, da boli, vem, da si žalostna… vem pa tudi, da sestrični želiš vse dobro, zdravega otročička … vendar ob tvojih izkušnjah, ob tvojih izgubah je zelo normalno, da te nosečnosti, novorojenčki spomnijo na tisti boleči del. In potem odreagiraš tako kot ti narekuje srce.
Maja, zakaj ne bi tvoji mami povedala kako se počutiš, mogoče napisala pismo sestrični ? … ne vem, v kakšnih odnosih ste ali jim želiš zaupati svoje občutke itd…
Veš, pred dvema letoma sem tako jaz nabirala Brinine stvari za mojo sestro. Kaj sem doživljala, kaj vse se mi je porajalo v glavi in kako sem se bala trenutkov, ko bom dojenčka videla v njenih stvareh…. brrrrr
Pa veš kaj se je potem zgodilo? NIČ. 🙂 Ni mi bilo hudo, pravzaprav sem doživela nek notranji mir.
veš, tudi to obdobje bo pri tebi minilo. Da pa se obremenjuješ s tem kako izgleda tvoje obnašanje itd. je pa tudi normalno in naj te tukaj potolažimo, da nisi nič drugačna kot večina nas in da je prav, da prisluhneš sebi in odreagiraš tako kot čutiš. In takrat je tisto najbolj prav. Bodi ti in verjemi, da boš tudi to oviro na poti premagala.
In veš kaj ? Tukaj ne merimo problemov. Vsak problem je za vsako največji in zate tvoj problem predstavlja oviro in težavo. In je eden izmed težkih izzivov s katerimi se srečujemo po naših izgubah.
Draga Maja, tudi tebi veliko korajže in toplih sončnih žarkov.
Draga Maja!
Kot da bi brala sebe! In najbolj mi je dragoceno, ko berem, da ti je lahko tako neizmerno hudo ob pogledu na nosečnice četudi že imaš kakšnega otroka doma.
Jaz žal nimam nobenega in me vsak pogovor o otrocih, srečanje nosečnic močne prizadene. Kot nalašč je okrog mene tudi kar nekaj nosečnic in otrok toliko starih kot Anika. Ko izvem, da katera rodi je to zame kot smrtna obsodba. Drugi tako veseli, jaz pa kot da bi me kdo pravkar ubil.
Vse je še kar, ko ni otrok okrog mene. Na morju sem se lahko izogibala otrokom, pač pogledaš vstran. Bila sem tudi na pokopališču, križu na vrhu hriba. Ko sem v cerkvici zagledala Marijo (nisem verna) z sulicami v srcu, sem se tako razjokala. Točno tako sem se počutila. Najtežje je, da je “
že” pol leta od smrti Anike, jaz pa še vedno tako močno trpim, tako boli, da tega ne bi nikomur privoščila. Drugi živijo dalje in tega ne vidijo. In včasih ne vem ali je bolje to bolečino skrivati (tudi pred starši) ali pač na glas jokati in povedati svoje občutke!? Mislim, da me je ednio strah zadržuje, da drugi ne bi razumeli in bi me lahko še bolj prizadeli.
Stvari, ki sem jih imela pripravljene za svoje otroke, pa nameravam nekoč, nekdaj pokloniti komu ob zares posebni priložnosti. Morda, ko bom starka?! kdo ve?
Maja, želim ti moči, saj bomo vzdržale. Na stara leta bo to le še boleč spomin.