Danes spet jokam.Pa ne zaradi sebe.Jokam,ker je prijateljica spet splavila.Tako sem se veselila,ko je povedala,da je spet noseča.Ima punčko,staro 9 let.Od takrat se močno trudi za vsaj še enega otroka.Tudi na umetne oploditve je hodila,pa nič.Sedaj je drugič zanosila po naravni poti.Lani sva imeli isti termin poroda.Meni je uspelo,njej ne.Sedaj podoživlja vse znova.Sama imam štiri otroke,ki jih ima ona kot za svoje.Še bolj mi je hudo,ko se vrnejo spomini na četrti letnik srednje šole,ko sem zanosila in se kljub prepričevanju takratnega fanta odločila za splav.Letos bi bil moj otrok star 18 let.Toda preteklosti ne morem spremeniti.Popoldan bom šla po prijateljico v bolnišnico.Zdaj pa grem objet svoji dve mali punčki,ki sta še doma in se zahvalit Njemu,da nama je z možem dal štiri sončke.

Čudna so res Njegova pota… in kako smo nemočni ob vsem tem. Kaj vse bi spremenili, dali za to, da bi se nam/nam ljubim rodil zdrav otrok, pa ne moremo nič. 🙁

Ima pa tvoja prijateljica najboljšo oporo, kar jih lahko ima v tej težki situaciji – razumevanje je tisto, kar mnogi pri izgubi otroka v nosečnosti ne premorejo. Verjetno pa je tvoj splav še toliko bolj prispeval k tvojemu razumevanju kako težak boj bije tvoja prijateljica…

Veliko moči želim obema ((( ))).

Ko bi le jaz imela tako prijateljico! V zadnjih petih mesecih imam za sabo 2 splava v 11. tednu. Nimam pa nikogar, da bi mi stal ob strani, le partner, kateri dolčenih stvrai ne razume najbolj.