Pozdravljeni

Pisem vam, ker imam mocne panicne napade na vsake tok casa, recimo vsak drugi ali tretji mesec. Stara sem 29 let, porocena. Napade imam ponoci do zdaj samo moz me je znal kontrolirati in me umirjati ampak po vcerjajsnem napadu, ki je bil zelo grozen zacel se je z jokom koncal se vpitjem in jokom se dihati nisem morala, niti nisem mogla odnehati z jokom se celjust nisem mogla dobro premikati na koncu od joka celo telo je popustilo in prisel Resilec sredi noci, ob prihodu ko so prisli, sem se malo pomirila vendar notri v sebi en glas klice “na pomoc” v bolniscnico so mi rekli lahko ostanem cez noc vendar ni potrebo, zato so mi dali samo pomirjevalo in odsla cez nękaj ur domov.

Za sabo imam zelo zalostno zgodbo, ki sem se morala odrekati vsemu od prijateljev do druzine, sorodnikov in morala sprejemati nekatere stvari kot so. Sem zelo radovedna oseba, dobrodusna, vesela, smesna, ampak veliko sem v družni prezivela kot otrok in so me zmeraj “zmerjali” z grdimi besedami kot so: konj neumnica, prasica..” ce sem povedala kaj smesnega so mi rekla “ne obnasaj se tako ni smesno” ce sem hotela nekaj vedeti “ni tvoja stvar” ali ne oblaci se tako “predebela si ne pristaja ti” ..”Ne druzi se z njo ni dobra družba zate” (ceprav sem bila samo 14-17let, in imela za svojo visino 157cm 52kg) za njih je bilo to veliko. Oddaljila sem se od vseh ceprav sorodnike vidim vendar ne zmeraj me je strah da mi ne bo nekdo kaj rekel “zgledas grda, zgledas tko pa tako”  Za njih nikoli nisem DOBRA.

Sedaj pri 29.letih se kar poslusam v svoji druzini “bullying” zato ker imam nekaj kg prevec (65kg) me zmeraj kritizirajo, kako izgledam, da nimam lepe lase, da ne zgledam lepo, da imam grdo telo, da se ne urejam lepo, da ne smem to oblacti ker meni ne pristaja nism visoka 173cm kot nekatere v druzini ……. Zal tista iskrica v oceh ki sem jo nekoc imela, da sem se pocutila samozavestno, dolgi lasje, lep make up ni je vec. puhh je pocila in odsla. Zal vsi v druzini so skoncentrirani da morajo biti zenske suhe, postavne, lepe laste …..tipi top.

Veste vceraj bi lahko dobesedno umrla od zalosti, to se godi zato ker na tem svetu ni vec dobre duse. Kdo bo skocil na pomoc ce mi bo slabo? kdo bo skocil na pomoc ce potrebujem nękaj? kdo bo skocil na pomoc ce padem nekje pa niche ne ve kje sem? Vceraj v bolnici sem sama bila nihce ni vedel kaj se je zgodilo kje sem? ali mi je dobro? Odgovor: nihce ni bil tam, nihce mi ne bo pomagal.

V Solzah vam pisem vse kar cutim in pocutim se prazno, nihce, ceprav imam Starse, sestro ampak ali verjamete da so se spremenili? Sestra me ima rada amapak nikoli mi ni tega rekla v zivljenju niti je nisem slisala niti nikoli me ni objela hkrati pa me zali (valda da bos nazaj kaj grdega rekla) Kljub temu ko se kregava sva v stiku. Z starsi se pogovarjam ampak nic posebnega oni so kot so jih ne morem spremeniti nekje so meje im me morajo razumeti.

Ta tem svetu lahko milijone psihoterapije naredim ampak kaj mi bo? Ko nimam vec ta “obcutek” kot sem ga nekoc imela. Zdi se mi bogi moj moz, sam on se ukvarja z mano v dobrih in slabih trenutkih je tocno tam ko ga potrebujes, tako dobra dusa je tok se imava rada, ampak tudi veliko se kregava kot da nisva moz in žena ampak dva prijatelja. Zdi se  mi takrat ko se dobro razumeva nekaj casa, kot da nekdo nama ne zeli dobro cez nekaj casa se kregava mocno in jaz dramaticno jokam on tudi kdaj ga skrbi.

Ja Bullying v druzini obstaja na zalost. Ko hodim na obiske vidim kako se objemajo drug, drugega, hci pa oce, sestra pa sestra, mati, hci v nasi druzini NIKOLI tega ni bilo Ko si vstal in povedal kaj te muci “ma kaj pa ti ves, tiho bodi hodi v solo” Otroke ne poslusajo kaj si zeli.

Nevem ali je normalno da je clovek samo enkrat mlad 29 let, pa da mora to doziveti v nasi druzini /sorodniki je tudi “grda navada” Ona je stara tok pa se nima Otrok, sigurno ne more zanožiti,…. Cisto zmeraj imano nekaj za povedati. Ko jim postavim meje: Da to je moja stvar, ali Bova imela otroka ali kdaj se bova odlocila, kako lahko kritizirate ljudi brez da bi vedeli kaj se dogaja znjim v zivljenju .

Kaj pravite na vse to? Ce bi vam v zivo povedala vse to bi se zaceli jokati z mano. Pa polovica manjka moje srce je kot kamen res kaj vse sem prezivela psihicno pa se vedno sem tukaj.

Pozdravljeni,

Nevem ali sem poslala sporocilo kaj menite na to, mogoce kakšna tolazba, ali nasvet ki me bo pomirilo.

Hvala vam.

Lep pozdrav

Pozdravljeni!

vam odgovorim danes zvečer!

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni!

Z zamudo ampak vseeno.

Vas doživljam kako trpite v situaciji v kateri ste. Želite, da bi se vaši najbližji drugače obnašali do vas kot se – bolj podporno, razumevajoče in ljubeče. Kot sami ugotavljate niste nikoli dobili vsega tega. Hkrati težko držite mejo med vami in bližnjimi. Počutite se osamljeni in edino v vašem možu čutite dovolj podpore. Žal je tako, da drugih ljudi ne moremo spreminjati in jih prilagajati svojim željam.

Vas čutim, da težko preživite samo s svojo notranjo močjo. Hrepenite po ljubezni s strani staršev (in sestre). Sem pomislil, da je vaš mož kot mama, ki ste si jo želeli in je niste imeli. Morda tudi zato do njega težko začutite partnersko ljubezen. Kljub temu kar vam daje ne more biti nikoli dovolj, saj primankljajev, ki smo jih imeli v otroštvu ne moremo nikoli zapolniti. Zgolj v omejeni obliki lahko v primerni psihoterapiji (poglobljena – npr. psihoanalitična) predelamo nekatere deficite in sprejmemo, da vsega, kar si želimo nismo in tudi ne moremo dobiti.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni

Zivim v Avstriji

Rada bi se vam zahvalila za vaš čas, vendar me nekaj zanima:

Ali pri vas se da opravljati Online Terapijo? z Sms ali video?

In koliko pri vas stane terapija?

Žal ne opravljam online psihoterapije. Sem tudi zagovornik terapije v živo, če se le da. Cena za srečanje je 70 EUR.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Lily pozdravljena,

v tvoji objavi sem našla toliko sebe in svojega zivljenja. Vseskozi sem nekako premagovala ovire do trenutka, ko me je življenjska situacija  popolnoma sesula.

Odločila sem se za terapije pri psihoterapevtu dr. Urša Pogačnik . Sem zelo zadovoljna pa tudi cena za uro je 50 eur, kar je sprejemljivo. Predlagam ti terapije v živo- bo vsega smeha, joka…

Pa vendar na koncu se splača, tudi drugi so počasi začeli opažati spremembe.

Kar pogumno naprej in vse dobro ti želim.

Pozdravljena

Rane iz otroštva so prisotne in treba jih je pozdravit,če želite bit v življenju srečni in zadovoljni .Staršev in sestre ne morete spremenit ,lahko le svoj odnos do njih .Kljub vsemu trpljenju katerega ste doživela bi v prvi vrsti na vašem mestu odpustila .Odpustila bi jim vso zmerjanje ,vse kar so mi slabega storili .Zakaj ? Preprosto iz razloga,da jaz lahko živim mirno naprej brez občutkov jeze ,zamere in žalosti .Od tega,da vedno znova podoživljate te dogotke ,kateri so ostali zakoreninjeni globoko v vas in vedno priplavajo na površje imate kaj ? Konflikte sami sabo posledično z okolico (možem) menim,da je vaš partner kot neko nadomestilo za vaše starše tak ventil …Treba se bo soočit sabo in predelat ustrezno vse kar je ostalo nakopičenega znotraj in ohromilo vašo samopodobo jo načelo do te mere ,da sebe dajete v nič.Potrudite se in najdite ljubezen v sebi,ker jo imate ,vaši starši so takšni kakršni so dali so vam to kar so poznali sami,če bi odraščali v drugih okoliščinah kjer bi bili deležni ljubezni in podpore bi sami ravnali enako ali podobno ,verjetno se tudi niso potrudili bit boljši kot njihovi starši ,ker vsak ni zmožen preseči svojih vzorcev primarne družine .Dobro je,da ste ozavestila stanje in si priznali,da potrebujete pomoč .Delo na sebi je nujno in edino,če želite rezultate ter preseči in ne ponavljati stvari svojih staršev naprej .Ozavestite sebe in pojdite naprej ne zadržujte se preveč v preteklosti na ta način,da vas omejuje in zavira vašo osebno rast .Pojdite naprej brez strahu in sebe samopomilovat ni dobro to so moje osebne izkušnje ,dobro se je ljubece postavit zase predvsem pa sebe imet rad to je največje in najmočnejše zdravilo.

Vse dobro zelim ♡

Pozdravljena @SONČICA Najlepsa hvala za odgovor, sele zdaj sem videla, in sem vesela zate, da si tako pogumna in premagas ovire.

@ Jassy441

Hvala za Odgovor,

Razmišljam o tem to, kar si napisala glede, da oprostiš da lahko mirno ziviš. Veš kaj je najbolj tezko na tem svetu?  Oprostitev. točno to, ti jim oprostiš za vse kar so ti naredili ampak še vedno ti isto stvar delajo, še vedno te ponizujejo, še vedno ti naredijo tisto česar ti ne moreš prenašati, in ti poskušaš ziveti naprej pozabiti kar si dozivela, vendar se ti isto dogaja sedaj danes, jutri…Preprosto “jih” ne moreš premagati, ker imajo takšen odnos, karakter, nevem kako naj povem zmeraj ti dajo vedeti, da se počutiš malo vredna, da si nihče, da nisi popolna, jaz vem, kako je to, in točno to kar oni “zelijo” da jim oprostim, ne bodo dobili od mene, ker to mi da moč.. kadar bodo naredili napako, jaz jim nazaj vračam, in jim povem, to kar jih najbolj zaboli in to je tisto česar oni ne sprejemajo dobro, ampak ko jim povem resnico čeprav vedo da imam prav ne popuščajo, ne bomb sprejemali resnice nikoli. Zelo lahko je ko mene zbadajo, mi govorijo kakšna sem, da ne morem to narediti, da nisem suha itd…..

Do danes se nisem počutila dobro, še 1 mesec ni do tistega napada, ki sem jo imela, se vedno znova poberem, Jokam ampak jokam tako travmatično, od znotri čutim zalost, negotovost pri sebi, osamljena, pogrešam nekaj še sama nevem kaj.

Zelo ampak res zelo malo stikov imam z vsemi v družni, prijateljev tukaj še nimam v Avstriji komaj sem spoznala mesto, stvari kako grejo, hodim na sprehode, shopping, nakupovanje , vse sama delam bolje se počutim ko sem sama, ko si v druzbi čisto zmeraj nekaj govorijo, opravljajo nekoga, in tega slabo prenašam potem me še mene malo zbadajo…Tudi take ljudi ne rabim v mojem zivljenju imam moza, mogoče še v prihodostni bom imela veliko otrok in to bo moje “novo” zivljenje. Imam samo 1 prijateljico iz Srednje Šole, z njo sem v stiku na vsake toliko časa in to mi zadostuje.

Mogoče v prihodosti ko bom v 40letih, mogoče jim bom oprostila za vse kar so mi storili, Ampak do takrat sem lepo oddaljena od njih, edino to, da imam tezave z paničnimi napadi, jokanjem, slabo počutje mi ne da miru in takat se pocutim zgubljeno, nima smisla še ziveti, ampak ko vstanem in je nov dan si rečem, obstaja razlog zakaj še zivim in se poberem bog hoče nekaj od mene, vstani in poveri se, tudi če bom znova padla tako globoko, da bo moral rešilec znovna prišel se bom spet pobrala.

Terapijo se bom udelezila vendar zivim tukaj v Avstriji in je vse predrago nama z mozem ne gre dobro finančno. Upam ko nama bo šlo bolje, zberem pogum in grem na terapijo, jemljam tudi tablete imenujejo se Lasea in veste kar dobro mi pomagajo “ostati” mirna

Lep pozdrav

Lilly

Drage duše, vse ima svoje meje. Ljudem lahko oproscate vsako minuto celo življenje, vsak dan znova in znova. Odločite se, da oprostite vsem samo enkrat (za večno), to se odločite zaradi sebe, da vas zamere ne bolijo. Tudi sebi morate v enaku meri oprostiti. V nedogled s takimi odnosi pa ne bo šlo, ker če je pod vprašajem vaše zdravje, sreče, kvaliteta življenja, naredite odločitev in vztrajajte pri svoji odločitvi-odmaknite se od teh ljudi, ni važno, ali so to starši, sorodniki ali znanci. Nihče nima pravice tako postopati, ne čakajte, da se bodo spremenili ali vas bodo opazili, ljubili, spoštovali, ker ne boste tega dočakali. Resnica je zelo preprosta- ljubezen in vse, kar spada zraven se ne da kupiti. Ne morete pričakovati od ljudi ljubezni, če je nimajo. Pa četudi jim razložite ali narisete, ne bodo razumeli, kako se vi počutite. Prazni so in prazni ostanejo. Pa četudi se postavite na trepalnice, vas ne bodo niti opazili, kaj še ljubili. Tudi prej vas niso, v čem je tokrat razlika? Ljubezen ni stvar pogajanja, ni nekaj, kar se kupit da. Stvar je preprosta, ali vas ima rad ali nima, ni tretje variante. Tretja varianta je samo pri njih delna laž in delna laž je spet laž. Dokončno odidite, za vaše dobro in ne rabite nobenih zdravil, psihiatrov, psihoanalitikov in kdo ve kaj še, ne pustite se, da drugi služijo na vaš račun, pa četudi vam samo perejo možgane in pobirajo solde. Zato imaste svojo pamet in ne dajte se nekomu prepričati, da ste težava VI, ker niste. Bolani potrebujejo zdravnika in ne zdravi. Bolje boste živeli in ne boste živi mrtveci. Za to vam Bog ni dal življenja, če vas Bog hoče žive in ne napol mrtve. Ne bodite mlaki, ker vas hitro lahko izpljune. Življenja na tej zemlji nimate, da ugajate drugim, ampak samo sebi in vedno v svoje dobro. Kaj si bo kdo mislil ali o vas govoril-sploh se ne obremenjujte, itak vam ne bodo pomagali, ne odmagali, po domače povedano, niso vam ne v blagoslov, ne v prekletstvo, pa še vaših položnic vam ne plačajo. Se vam sploh še splača pomisliti, kaj si ta človek o vas misli? Samo kup smeti na svojem pragu boste več imeli, medtem ste pa vse lepo počistili. In zdaj, da vas ne vidim njihov prag pucati, imajo na pretek časa, pustite jim malo dela, da jim res ne bo dolgčas in da ne boste vedno takim ista dosadna tema. Naučite jih kozjih molitvic, naj vedo, da jim čas izteka. Pravila si vedno vaša in naj ne delajo stokrat enega in istega izpita, ko ste vi že zdavnaj šolanje zaključili. Drage duše, držite se tega pravila sproti, da vedno imate psa na vrvici. Vaše zdravje in življenje nima cene in naj se vam denarja niti ne upajo ponujati. Niste trgovina, ne bordel, ste oseba zdravega razuma in čustvi-živo bitje in ne stvar trga ponudbe in povpraševanja.