V življenskih situacijah kot je naprimer slab partner ,ki se sam boji zavezanosti in predanosti ne morem dokončati odločitve da ta človek ni zame in oditi stran . Imam zelo trmastega in sebičnega partnerja . Pravila veljajo za druge on jih očitno ne rabi . Zvesti so lahko drugi , njemu ni treba biti , da je čim manj sitnosti doma pa rajši kaj prekrije in tako dalje ….
Mene pa nekaj ovira na tej poti zapustitve tako problematičnega moškega .
Moja odločitev o tem pravzaprav ostaja nedokončana . Žal pri meni ne deluje samo spoznanje da se z njim osrečila pač ne bom in oditi stran . Mogoče kdo s tem nima bistvenih težav sama pa imam ogromne .
Kako naj pridem do dokončne odločitve in kje je vozel ? In prosim ne me pošiljati kam na pogovor nimam ne časa ne denarja .

Spoštovani,

vozel je v psihološki logiki, ki stoji v ozadju vašega zastoja. Zastoj rečemo takrat, kadar sta dve sili notranjega konflikta približno enako močni in oseba obstoji na mestu. Kot bi bila non stop na natezalnici, ne more pa ne levo ne desno. To oseba doživlja kot zelo neprijetno. Ta problem se reši tako, da se razišče psihološko logiko notranjih sil, s katerimi se oseba drži na mestu. Potem veliko lažje sprejme odločitev. Včasih ugotovimo recimo, da oseba nezavedno doživlja prekinitev veze kot tako velik osebni poraz, da raje vztraja z neustreznim partnerjem. Ali pa recimo, da se oseba globoko v sebi počuti nevredno boljšega partnerja in jo je strah, da bo ostala sama, če prekine s trenutnim partnerjem. Skratka, lahko je marsikaj. Če ne bi napisali zadnjega stavka, bi vam vsekakor svetoval, da se pogovorite s strokovnjakom. Kako lahko oseba sama reši notranji konflikt sem opisal pri vprašajnu zelo podobnem vašemu. Povezava: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11102693

Iz vašega zapisa je videti kot, da od sebe pričakujete, da bi morali z lahkoto sprejeti odločitev za prekinitev zveze. Normalno je, da imate s tem ogromne težave. Gre za eno najtežjih odločitev, ki jih ljudje sprejemamo v življenju. Vrašanje pa je koliko časa že traja ta vaš zastoj in ali imate težave tudi pri sprejemanju na videz enostavnejših odločitev in to moti kvaliteto vašega življenja.

Če boste imeli dodatna vprašanja, kar napišite in bom odgovoril.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Hvala ker ste odgovorili . Ne načeloma nimam težav z odločanjem na drugih področjih . Z ostalimi ljudmi ki mi ne nudijo skoraj nič in z površnimi ljudmi kot naprimer slabo prijateljstvo hitro opravim . Na te ljudi se ne navezujem pretirano oziroma v mejah normalo , tako da me njihova odsotnost ne naredi potrto . Težave imam v ljubezni in z njo povezano navezanost . To pa je že nekaj kar bi lahko opisala kot veliko zanimanje, predanost …. vendar se tudi tu ne navezujem kar tako na vsakega ampak samo na določene moške ki pa so nezreli in nesposobni ali ne znajo biti dobri partnerji . Na srečo jih ne menjavam pogosto ampak se ubadam z enim več let in nikamor ne pridem .

Lp! Stara sem 34 let, porocena, s 6let starim sinom. Problem nastane, ker jaz zelim se enega otroka, moz pa ne. Pogovarjala sma se o tem in vse, a on niti razmislit noce o se enem otroku. Ta prvi je bil precej naporen dojenckem, in zaradi tega noce vec niti razmisljati. Jaz pa vsaki dan jocem in se smilim sama sebi, kricim, grozim, da se bom odselila, ker imam tako custveno stisko, ko nevem kaj naj z njo. vsi trpimo pri tem. Ne spim, ne jem. Odznotraj me ubija.
Kaj naj naredim? Odselit se ne morem, ker financno nisem sposobna, naj se sprijaznim (sam kako)

Spoštovani,

z možem sta se znašla v resnem konfliktu. Kar vama manjka, je veščina reševanja konflikta na odrasel način. Jok, smiljenje sama sebi, kričanje in grožnje so bolj otroški način. Ko nekdo v konfliktu nastopa na tak način, je velika verjetnost, da ga drugi ne bo jemal resno. Tudi ta vaš stavek: “Odselit se ne morem, ker financno nisem sposobna” nakazuje na otroško pozicijo. Če niste težko bolna ali invalidna osebna, potem ta stavek ne drži. Izziv za vas je, da poiščete odraslo pozicijo v sebi. Vprašajte se na kak način bi odrasla 34 let stara ženska sporočila svoje želje možu. Mož ima pravico ne imeti še enaga otroka. In še vedno ne bi želel otroka, vas čakajo težke odločitve. Ali ostati z možem in enim otrokom ali poiskati drugega partnerja in imeti več otrok? Katera od teh dveh možnosti je za vas manj slaba? Odraslo je izbrati potem tisto, ki je za vas manj slaba, čeprav je zelo težko.

Če imata možnost, vama predlagam partnersko svetovanje. Tam bosta lahko raziskala, kaj vse je v ozadju vajine zgodbe in lažje sprejela odločitve. Občutek imam, da zgodba ni tako enostavna, kot ste tukaj zapisali.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Mama mia, kako bi se vam pa finančno izšlo?
Mož je očitno finančno odgovoren za vse tri, tudi zate, a misliš, da to ni velika odgovornost, da ne razmišlja, kaj bo, če bi izgubil službo ali bi mu znižali plačo, kaj šele, če se mu kaj zgodi in bi bili finančno odvisni od tebe.
In ti, namesto da bi mu bila v oporo pri tej njegovi veliki odgovornosti, ga samo še dodatno obremenjuješ in se sploh ne obnašaš kot zrela partnerka, ampak kot en trmast otrok. Kar poznam moških, da niso želeli še enega otroka, jim lahko v njihovem razmišljanju dam samo prav. Imajo res tehtne razloge in tisti, pri katerih je ženi uspelo izsiliti še otroka, dva, tri, so izjemno nesrečni in hudo obremenjeni.
Vsak dan se zahvali za to, kar imaš, ker imaš vse.

Spostovani,

Tudi jaz imam tezave z odlocitvami in partnerskim odnosom, zato se bom priklopila tej temi, da ne odpiram nove.

S partnerjem sva skupaj malo vec kot 10 let. Po znacaju sva si razlicna, on bolj flegmatik in mnenja, da bo ze kako. Jaz pa malo bolj kompliciram in imam raje obcutek vsaj neke varnosti pri pomembnih stvareh in odlocitvah. Na zacetku so mi bile prav te razlike vsec, saj sem se z njim na drugacen nacin sprostila, ampak kasneje se je izkazalo, da njegov nacin spopadanja s pomembnimi odlocitvami in zivljenjskimi situacijami pri meni vzbuja nemir in obcutek ne-varnosti.

Drugi problem pa je ta, da nimava neke sorazmernosti, koliko se kdo trudi v najinem razmerju. Njemu so pomembne druge, zunanje stvari in vedno se nekako pocutim odrinjena na stranski tir. Vedno sem jaz tista, ki moram pocakat, da se njemu poklopi se ta in ta stvar. In teh stvari kar ne zmanjka.

Ce prevrtim malo naprej… zdaj so se njemu koncno poklopile stvari in vedno bolj govori o poroki, otrocih. Pri meni pa je ravno obratno, vsa ta leta na stranskem tiru so pripeljala do tega, da se ne pocutim tako povezana z njim, da bi se porocila in si ustvarila druzino. Enostavno me nekaj bremza in ne znam povedat, kaj in zakaj.

Vse to je pri meni pripeljalo do neke inventure, razmisljanj in analiziranj, saj sem do sedaj nekako plavala s tokom, se izgubljala v vsakdanjih stvareh in ne razmisljala o tezavah. In zdaj ne vem, kako naprej.

Spoštovani,

Zelo lepo ste opisali proces poglabljanja zavedanja. Ta občutek da oseba plava s tokom oz. živi po avtomatizmu, dejansko pomeni, da odločitve v večji meri prepušča svojim nezavednim psihološkim procesom. Ko se v življenju nekaj zgodi (recimo pogosteje čuti neprijetna čustva), se začne spraševat: »Čakaj malo, kaj zdaj ne štima, kam jaz grem?« To je po eni strani dobro, ker pomeni, da odrašča in postaja svobodnejša, po drugi pa je naporno, ker mora zdaj stvari tehtati in sprejemati težke odločitve. Svoboda je zahtevna.

No, ena stvar, ki jo lahko naredite, je, da ocenite ustreznost čustev, ki so sprožila vaše dvome. Pravite: »pri meni vzbuja nemir in občutek ne-varnosti«. Zdaj nas pa zanima ali so ta čustva ustrezna/odrasla ali neustrezna/otroško obarvana. Vprašajte se naslednje. Če bi vaš položaj opisali 100 tujim odraslim ljudem. Koliko od njih bi čutilo podobno kot vi? Vaša čustva bi jaz ocenil kot ustrezna, če bi partner kazal znake, da ne bo opravil osnovnih odraslih funkcij:
– Recimo bi zapravljal denar in finančno ne poskrbel za družino. Ali ne služil denarja.
– Bil močno zasvojen s čimerkoli.
– Bi bil psihično ali telesno nasilen.
– Ne bo soustvaril lastnega doma in ne želi otrok.
– Bi varal z drugimi ženskami …
Čisto druga zgodba je pa, če so vaša čustva posledica recimo tega, da partner ne govori dovolj izrazito vašega jezika ljubezni (posvečen čas, dotiki, usluge, darila, pohvale) ali recimo jemlje partnerstvo nekoliko bolj za samoumevno kot vi ali ima več samo svojih projektov in se vi počutite nekoliko na drugem tiru.

In zdaj na podlagi takega razumevanja lasnih čustev oseba lažje sprejme odločitev. V tem drugem scenariju je bolj racionalno, kot prekiniti vezo, nekoliko bolj raziskati lastno zgodbo in se opremiti z orodji za uveljavitev svojih interesov. Se pravi, da ne rečete: »joj, se počutim na drugim tiru«, ampak rečete: »ok, kaj jaz zdaj hočem in kako bom to dosegla«. Je pa vaša dilema v vsakem primeru zahtevna in neprijetna. Če je še dolgo ne bi razrešili, vam lahko pomaga to doseči pogovor s svetovalcem.

Lepo pozdrav,
Uroš Drčić

Spostovani g. Drčić,

Najlepsa hvala, ker ste si vzeli cas in mi odgovorili. Postavljate vprasanje, zakaj imam do partnerja taka custva, zakaj se ne pocutim varna ob njem in zakaj zapostavljena. Naj vam malo bolj predstavim situacijo.

Ne gre za to, da bi se pocutila zapostavljena, kadar se ukvarja s svojimi projekti in hobiji. Zame je problem to, ker ne prezivljava nekega kvalitetnega casa skupaj, se ne pogovarjava drugega kot vsakdanje stvari. Po drugi strani pa skoraj ves prosti cas prezivi za racunalnikom, se pogovarja z ljudmi, ki pripadajo isti interesni skupini in jih niti ne pozna drugace kot prek internetnih debat. Pa tukaj ne gre za druge punce, to je izkljucno moska druzba. In to je potem povezano s kupovanjem in prodajanjem zbirateljskih zadev, kar je spet drug problem. Predvsem gre za kupovanje stvari in zbiranje. Kar zasluzi s prodajo, porabi za nakup novih. Ker se vedno najde nekaj novega. Ko je dobil malo vecjo vsoto denarja, je slo vse naprej za nakup nekih stvari, ki sedaj stojijo doma. In ne npr. za korak k nakupu stanovanja, ker ziviva v najemniskem stanovanju. To je razlog, da se ne pocutim varna. Res je, da se vedno najde denar za stroske in kar rabiva, ampak tudi ko je bil brez sluzbe, je se vedno kupoval stvari. In da ne bo pomote, sem financno neodvisna, imam sluzbo, svoj denar. Ampak vse to mi povzroca nek notranji nemir, nesigurnost. Pa sva ze imela pogovore o tem. Ampak njemu se to ne zdi tak problem. In vedno rece, da bova ze nekako. Ampak ko imas enkrat druzino, ne mores reci, da bo ze nekako. In ne mores zapravljat denarja za neke stvari, ki ti zadovoljijo trenutno zeljo, da bi nekaj imel, potem se pa nabirajo doma. Pa tudi ko so otroci, si vzames cas zanje in ne prezivljas vsega prostega casa na internetu. Zdi se mi, da je malo nagnjen k zasvojenosti in ne vem, ali me po nepotrebnem skrbijo te stvari ze v naprej.

Zapostavljena se pocutim tudi zato, ker mi npr. pripravi presenecenje za rojstni dan, kar je lepo in cenim, da si je vzel cas, splaniral vse skupaj, ampak potem takoj hiti razlagat sosedom in beznim znancem, kaj mi je pripravil, kam me je peljal… kot da je najbolj pomembno to, da drugi vedo. Pa ne recem za druzinske clane in prijatelje, ampak res povrsinske znance. In zaradi tega imam obcutek kot da to ni vec moje presenecenje, ampak za druge. Kot vidite me moti to, da veliko njegove energije, casa in truda odteka za ljudi, ki jih niti ne pozna. To me ne bi toliko motilo, ce bi bila midva v redu. Ce bi bilo neko ravnotezje, kako izkorosti svoj cas. Tako pa sva cisto odtujena.

Moja krivda pri tem je vsekakor, da sem prevec popustljiva, razumevajoca, potrpezljiva, tolerantna in samo vsake toliko casa povem, kaj bi rada, kaj me moti. Ne udarim pa po mizi, ce se tega ne spostuje, ne uposteva, ne trudi popravit. Prevec se osredotocam na druge, da jim ne jemljem njihove svobode, ampak pri tem puscam, da oni premikajo moje meje.

In zdaj vse to razmisljanje o druzini, poroki. To je pri meni povzrocilo nelagodje, obcutke tesnobe, namesto veselja in pricakovanja. In ne znam razbrati, ali je to moj notranji glas, ki me svari, da to ni v redu zame. Ali sem samo zmedena, ker je zame dober partnerski odnos nekaj drugega, kot imava midva trenutno.

Se enkrat hvala za vaso pomoc in lep pozdrav.

Spoštovani,

če boste utegnili, bi vas prosila za kratek odgovor tudi na moj prejšnji post. Po ustreznosti čustev se mi namreč zdi, da sem ravno nekje vmes med možnostima, ki ste jih navedli.

Najlepša hvala in lp.

Spoštovani,

jaz bi ocenil enako kot vi, da je vaša situacija nekje vmes in da so vaša čustva glede na partnerjevo vedenje vsaj v enem delu ustrezna. V drugem delu pa sami pravite, da bi vam prišla prav dodatna orodja za uveljavljanje lastnih interesov in sklepanje odraslih dogovorov s partnerjem.

Sprašujete: “Ali sem samo zmedena, ker je zame dober partnerski odnos nekaj drugega, kot imava midva trenutno?” Jaz bi rekel, da ste utemljeno zmedeni. Vprašanje je, kaj zdaj? To, kar počnemo v svetovanju je, da klientu svetujemo pri rešitvi tega notranjega konflikta. Raziščemo:
– Ali ima klient realističe ali idealistične predstave o partnerstvu?
– Do katere točke je kompromis še sprejemljiv, od kje naprej pa ne?
– Koliko je ‘kvalitetnejših’ moških prostih na ‘trgu’?
– Ali je klient opremljen za kvalitetno partnerstvo, ki vedno vključuje tudi konflikte, borbo za svoje interese, kompromise, razočaranja …?

In potem oseba lažje sprejme ali eno ali drugo odločitev.

Če bi želeli podrobneje raziskati svojo situacijo, ste kadarkoli dobrodošli na pogovor.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić