hude skrbi
Pozdravljeni !
Vse, ki pišete na forumu zelo občudujem, predvsem tiste, ki ste zboleli in se borite z boleznijo, skratka zame ste veliki heroji.
Moj problm morda ni za na ta forum, pa vseeno, trenutno sem v veliki stiski in sicer odkar mi je umrla mami in kar nekaj sorodnikov za malignimi obolenji sem jaz dobesedno psihično obsedena z mislijo na raka. Ne upam si iti niti na pregled h ginekologu, na smučanju sem se letos pri padcu udarla v prsa, kar me je bolelo vsaj teden dni, ob tem se mi je skoraj zmešalo od stiske in črnih misli, skratka s tem ne morem več živeti, ker me dobesedno razjeda in uničuje življenje. Živim z dvema osnovnošolskima hčerama in najbolj me skrbi, kaj bi bilo z njima, če se meni kaj zgodi. Včasih si želim, da bi umrla, ker bremena, ki ga nosim v sebi ne morem nikomur povedati, zato sem se odločila da težavo izlijem na forum.
Prosim vse za nasvet in hvala.
Pozdravljeni!
Tudi mene samo včasih skrbi, če je kaj narobe. Tudi moj dedek je umrl za rakom na ledvicah, sedaj ima raka tudi moj bratec, pa tudi nekateri daljni sorodniki so mi umrli za rakom! Razumem Vas, da vas skrbi, vendar vam vseeno svetujem, da se s tem ne obremenjujete preveč. Če imate dvome, pojdite takoj k zdravniku-v primeru, da je preplah lažen, boste pomirjeni, v primeru da se kaj odkrije-bodite hvaležni, da so to odkrili kmalu-ne zavlačujte, ker kakor vem, se rak lažje pozdravi v zgodnji fazi, kot kasneje.
Vaši hčerki sta osnovnošolki in prehajata v obdobje pubrtete, ki se mi zdi v osnovni šoli najhujše. Ne dajte jima vedeti kako zelo vas skrbi, da se ne bosta obremenjevali s poodobnimi stvarmi še sami. Poleg tega pa nikar ne razmišljajte o smrti! Življenje je polno presenečenj, polno slabih in dobrih trenutkov-in vse moramo preživeti. Forest Gump je dejal “Življenje je kot bonbonjera, nikoli ne veš kaj boš dobil” Poleg tega pa pomislite tudi na to, da Vas vaši hčerki potrebujeta, zato vas naprošam-odmislite misel na smrt.
Ta forum se mi zdi pohvale vreden-meni so ti ljudje vlili toliko optimizma, da sem popolnoma prepričana, da se bo moj bratec pozdravil. Na žalost so ostali v družini bolj skeptični in črnogledi, pa vendar jih poskušam prepričati v nasprotno. Na tem forumu lahko veliko izveste o raku-preberite izkušnje ljudi, njihova opažanja…tako da boste bolj informirani o rakavih obolenjih.
Spoštovana gospa Mojca, upam da sem vam s tem odgovorom vsaj malce pomagala. Še enkrat vam rečem-ni vse tko črno in grozno kot se zdi! Upam da Vam bo uspelo odpraviti vaš strah.
Lep pozdrav,
Tina
Pozdravljeni!
Vaše pismo me je kar malec spomnilo name! Potem, ko so raka diagnosticirali pri moji mami in ko so ji povedali, da je gensko pogojen (prisotnost gena…hm… sedaj pa zopet ne vem, katerega ze!), sem bila tudi sama malce zmedena! Takrat namreč smo se šele zavedali, da je pretežni del maminih sorodnikov umrl za rakom! Tudi sama sem se ubadala s podobnimi strahovi…..
Toda nekega dne sem si rekla: “Čakaj, punca, tako to ne gre! Boš sedaj živela v večnem strahu, da te bo pobasal rak in bo življenje spolzelo mimo tebe, od raka pa ne bo nič? Ali pa te morda jutri povozi avtobus in zopet adijo življenje?” In sama pri sebi sem se odločila, da misel na bolezen odložim nekam v omaro, kot staro šaro, in se bom z njo ukvarjala, ko in če me bo doletela!
Do tedaj pa, uživam življenje s polno žlico! In o raku se pogovarjam kot o bolezni, ki je, tukaj in zdaj in ki me, morda, nekoč in če lahko doleti… Verjetnost je po moje približno enaka verjetnosti, da me na poti iz službe zbije avto, pa zato nisem nehala hoditi v službo! :-)))
Moj pok. deda je rad dejal, da je od nečesa treba umreti… in veste, rak ima v bistvu eno prednost… Ne izgineš od danes na jutri…kot če te povozi avtobus!
Pa še v veliki meri se ga da ozdraviti, če je le pravočasno odkrit in če nimaš ravno te sreče, da te je napadla kaka ekstra hibridna sorta! :-)))
Zato se nehajte ukvarjati s to mislijo in uživajte življenje, ki vam je dano…. z misiljo o bolezni se boste že še ukvarjali, ko in če vas bo doletela! In takrat boste reševali problem, kaj bo z vašima hčerkama! Otroci pravzaprav prenesemo ogromno… in preživimo… tudi vi ste preživeli izgubo svoje mame…
Škoda časa in energije, ki jo porabljate za mračne misli, lepe stvari pa vam uhajajo… Z malec humorja, pa čeprav je ta včasih na meji črnega, poglejte na stvar, pa bo! Življenje je v končni fazi v takih barvah, kot ga pobarvamo sami!
Sončen pozdrav!
N.