Spoštovani !
Pred enim tednom se je zgodila pri bližnjih sosedih huda nesreča. Njihov sin, ki so ga pogrešali nekaj dni, je naredil samomor. Našli so ga v avtomobilu zadušenega od plina, ker je prižgal avtomobil in zaprl
izpušno cev.Ker sem fanta poznala in ga večkrat videla, sem bila prav šokirana.Čeprav nisem pogosto govorila z njimi, sem imela občutek, da se razumejo in da živijo dokaj normalno življenje.
Sedaj pa se tudi pri mojih fantih pojavlja vprašanje, kaj je ta fant delal, s čim se je ukvarjal. Vsi so si edini, da je imel hudo stisko, nihče pa ne ve kakšno. Dosti se govori o tem, da če te kaj prizadene je najboljše, da spustiš plin in umreš brez bolečin.
Dobesedno šokirana sem, ko to poslušam. Mar ni življenje največja vrednota, zakaj odrasli otroci okrog nas tako razmišljajo, kako, da jih niti ne poznamo. Kaj se dogaja v stanovanjskih hišah, ko se vrata zaprejo ? Mar ni družba dolžna poskrbeti, da bi vedeli in videli kaj ti mladi, odrasli delajo, če nimajo službe.
Kar tresem se, ko vidim, kaj se je zgodilo s fantom, za katerega bi prisegla, da je dober in odločen fant.
In ko pomislim, da bi tudi moj sin kaj takega naredil, me kar zmrazi in vem, da mi ne bo dalo več miru, ko ga ne bo doma in ko bo na telefonu nedosegljiv. Ta teden me vsako noč dajejo hude nočne more.

Žal ne vemo zakaj se je zgodila tragedija, ki jo opisujete. Sekirati se na zalogo se vam ne izplača, zato se pogovorite s sinom. Verjetno je bil vaš sin ob novici ravno tako pretresen kot vi. Predlagam, da se na pogovor vsaj malo pripravite. Vprašajte ga kako se počuti, povejte kako se počutite vi, da vam je mar zanj in da ga imate radi. Pogovarjajte se, ker včasih je že kratek pogovor dovolj, da se počutimo bolje.

Spoštovana gospa, predstavljam si vašo stisko. Tudi sama imam sina in verjetno bi se tudi sama vprašala kaj podobnega kot vi, če bi se v moji soseski zgodilo kaj podobnega kot se je pri vas. Verjetno bi se tudi v mene naselil nemir in strah. Vsaj za nekaj časa. Nato bi preverila, kako je z mojim sinom, preverila sama pri sebi, kakšno je njegovo življenje, ali je dejansko srečen, se pogovorila z njim…. Nikakor pa ga ne bi želela obremenjevati s svojimi strahovi, npr, ne bi ga ves čas klicala na telefon, če ga ne bi bilo doma. Ti bi bili moj problem in sama pri sebi bi si mogla najti ponovno notranje ravnotežje. Stalno preverjanje in obremenjevanje z lastnimi strahovi, samo oddaljuje od otroka.
Posebej nas prizade novica za ljudi, kateri so na videz delovali v redu, zadovoljni, močni…nato pa kar naenkrat samomor ali ločitev ali nasilje ali kaj podobnega.
Že več kot deset let delam v sociali. Zato malce drugače gledam na pojave v družbi in družini. Pogosto se srečujem z razliko v tem kako družina zgleda na zunaj in kaj se skriva za obzidjem. V naši družbi pogrešam, da šolski sistem poleg vsega znanja, ki ga posreduje, ne vsebuje znanja o učenju kakovostih medsebojnih odnosih, o konstruktivnem reševanju konfiktov, o ravnanju s čustvi, o načinu soočanja s težavi, o premagovanju notranjih stisk. V tem vidim tudi odgovornost družbe/države, katero tudi omenjate. Tako bi pomagali, da bi posamezniki zrasli v samostojne osebke, polne teoretičnega znanja pa tudi znanja o življenju.
Tudi to mi je znano,da ko nekdo stori samomor, se začne govoriti o tem, da je najlažja rešitev za hude težave storitev samomora. In kako prav imate z vprašanjem: “Mar in življenje največja vrednota?” Ja tako naj bi bilo. Pa vendar žal v naši družbi ne zgleda tako.
Ne moremo rešiti celega sveta, ne moremo preprečiti vseh tragedij, tudi ne more preprečiti, da našim otrokom ne bi bilo nikoli hudo. Kar lahko storimo je, da smo dober zgled kako skrbeti zase, kako se soočati s težavami, kako ceniti življenje. Otrokom lahko pokažemo, da jih imamo radi, jim damo vedeti, da ne glede na to kakšne težave bodo imeli, ne glede na to “kaj bodo zakuhali”; se lahko vedno obrnejo na nas. Če jim ne bomo mogli mi pomagati, jim bomo našli pomoč. To je najboljša preventiva. In s tem, ko skrbimo za svoje dobro počutje, ga tudi širimo v širšo skupnost.
Vsekakor pa se mi zdi nujno potrebno, da jasno sporočite svoji okolici, ki govori, da je samomor dobra rešitev, da vi ne mislite tako, da to ni res. Prav tako se lahko povežete z vašimi sosedami in jih povprašate, kako so ta dogodek doživele same. Mogoče doživljajo tako stisko kot jo vi in si boste lahko stale ob strani. Najbolj pomembno je, da se o tem govori, da se ne tlači vase bolečine in stiske. Klub vsej hudi tragediji, je mogoče to čas in priložnost, da se pogovori o tem, kaj je mogoče spremeniti v okolici, kako se lahko ljudje med seboj na novo povežejo, kako se lahko začne bolj ceniti življenje, ali obstajajo možnosti, da bi se družili in povezovali in s tem tudi razbremenjevali.
Nočne more naj bi izginile po nekaj dneh. Če pa ne bodo, se oglasite pri osebnem zdravniku in mu povejte kako in kaj je z vami.

Pozdravljam vas z željo, da čim prej ponovno najdete notranji mir in ravnotežje.