Imam punco v 8. razredu; ima začetek motenj v prehranjevanju, kar si pri njej izraža tako, da si pripravi hrano le takrat, ko nas ni (uprla se je in noče jest z nami, ker ji gremo blazno na živce, najraje je na skrivaj, ko gremo ven – tedaj zmanjka tudi cela čokolada), nato vrti sobno kolo cele ure;
Poskušam se z njo veliko pogovarjati, kar je osnovni nasvet pri teh problemih, a se začne dret na mano, da me ne prenaša in da ji je edini cilj biti sama, ko bo 18. let;
To me vsakič zelo potre in se sprašujem, kje sem naredila napako;
Možen odgovor je nedoslednost v vzgoji (jaz sem bila bolj stroga, v moji odsotnosti je mož vse dovolil, ker se mu ne da kregati z otroci; tedaj sem mislila, vsak ima pač svoj način vzgoje in se nisem vpletala v njegovo popustljivost, sedaj pa vidim v tem glavni izvor problemov s hčerko );
Punca je že od malega precej zaprta, v otroštvu ni doživela nobenih travm, bila je naša princesa, veliko sem se ukvarjala z njo, zato je možno tudi, da je enostavno malce preveč razvajena (simptomi njenega karakterja soupadajo s tistimi, ki so bile opisane v knjigi Razvajenost -rak sodobne vzgoje);
Po videzu še ni podhranjena, zaenkrat tudi ne bruha, ampak gre takoj po jedi na kolo; dela samo še kolo, računalnik, TV, kljub temu ima zaenkrat še solidne ocene; do sedaj je bila odlična in je zelo sposobna; sedaj se kregamo, ker je odločena, da bo šla po liniji najmanjšega odpora v poklicno šolo, da bo čimprej imela poklic in da se nas bo tako rešila z 18. leti; v šoli ji je bila seveda svetovana gimnazija;
V torek sem gledala oddajo o anoreksiji in bulimiji, ne vem ali bi jo dala tudi njej za pogledat; oddaja je sicer zelo poučna, ampak se bojim, da bo ona dobila v njej le idejo o bruhanju;
Z možem sva že predčasno bila svetovana, da se obrneva na dr. Srnec na posvet, vendar žal nikoli ni bila dosegljiva ne po telefonu ne tako;
Čisto sem ohromela od strahu; rada bi šla najprej na posvet skupaj z možem, saj pogovori z hčerko nič ne pomagajo, še bolj je trmoglava; prestrašena sem, ker so razgovori z mamami problematičnih najstnikov pokazali, da niso pomagali niti psihologi niti psihiatri, ampak izključno otrok sam s svojo odločitvijo, ki pa je lahko tudi prepozna…

Poizkusite se obrniti še s katerim od drugih strokovnjakov. Poskusite se lahko obrniti na dr. Reljič (privat amb. na Nazorjevi 1, lj), ki se veliko ukvarja z otroki in mladostniki .Res je pomembno, da starša dajeta otroku isto sporočilo, ker daje to mlademu človeku večji občutek varnosti in mu tako pomaga pri odločitvah. Poskusiti velja s skupnimi pogovori, včasih morda tudi z osebnim pismom, če je to lažje. Včasih kljub vsem naporom ne pride do dialoga, tudi v teh primerih je pomembno vztrajati z jasnimi stališči in včasih tudi zahtevami, posebej kadar gre kot v vašem primeru za mladoletnega otroka.

M Brecelj Anderluh