Pozdravljeni!

Zanima me, v kolikšni meri lahko stres vpliva na telo?
Sem 3mesece po porodu. Že drugi dan po porodu sem bila “prepričana”, da bom dobila vnetje maternice in strah se je po prihodu domov le še stopnjeval. Jokala sem, ker sem “vedela”, da bom morala nazaj v porodnišnico in da bom spet ločena od starejšega otroka in moža. No, po poporodnem pregledu, ko je ginekologinja rekla, da je vse v redu so se začeli drugi strahovi oz. prepričanja. Ko me je malce stiskalo v prsih(verjetno zaradi nerodnega ležanja) sem bila prepričana da imam pljučno embolijo, potem zaradi ene krastice na znamenju sem bila prepričana, da imam kožnega raka in še bi se našlo kaj. Potem sem po telesu opazila neke rdče pikice(verjetno zaradi neravnovesja hormonov po porodu) in sem na internetu prebrala, da je to lahko znak raka žolčnika in kakšna je prognoza. Takoj nasljedni dan sem šla samoplačniško v laboratorij in vse je bilo v redu razen bilirubina. Seveda sem zagnala celo paniko, jokala sem cele dneve, ker sem bila prepričana v tega raka. Pojavile so se tudi bolečine na območju, kjer so jetra. Na UZ mi je zdravnik rekel, da so jetra in vsi ostali organi videti čisto v redu. Ampak še ni bilo dovolj. Še vedno sem jokala, ker bom umrla. Večkrat me je stiskalo v prsih, kot da mi nekdo sedi na prsnem košu in ne morem normalno dihati. Po dveh ultrazvokih in še enkrat odvzeto krvjo v laboratoriju sem se nekako sprijaznila s tem, da nimam tega raka. Kakšen teden nazaj pa se je moja panika spet slabšala in zato sem zopet odšla samoplačniško v laboratorij na odvzem krvi(jetrni testi), da bi videla normalne rezultate in bi bila zopet pomirjena. Ampak ker rezultati niso bili čisto normalni(S-AST:0,53(do0,52) in S-ALT:0,58(do0,56), direktni bilirubin je bil normalen, indirektni le še minimalno povišan-prej so mi na podlagi normalnih jetrnih testov in normalnega UZ postavili diagnozo Gilbertov sindrom) in tako sedaj spet paničarim, čeprav je zdravnica rekla, da odstopanja niso omembe vredna.
Zanima me, ali lahko stres(se pravi 3mesece stalnega paničarjenja in iskanja simptomov različnih zelo nevarnih bolezni) vpliva na vrednost jetrnih encimov? Sprašujem, ker ko sem to vprašala osebno zdravnico, mi ni tega niti potrdila, niti zanikala. In zdaj spet obupujem, panika je spet tu in jokanje vsaj 3x na dan. Še vedno me(kadar sem sama in prepuščena črnim mislim-v držbi ali med delom nikoli) boli na območju jeter, obsedeno iščem po telesu če se je pojavila kakšna nova rdeča pikica, kar naprej si gledam oči če imam slučajno rumene, in še in še. Telesno sem sicer v odlični kondiciji, lahko cel dan delam težja dela, pa zvečer nisem utrujena. Bolj sem utrujena od razmišljanja o raku.

Se opravičujem za takšen roman, ampak nisem znala pojasniti svojih težav v skrajšani verziji.

Lep pozdrav!

Pozdravljena,

danes stroka, biologi, zdravniki,biokemiki,… že dolgo vedo, da so stresni dejavniki krivec za sistemska obolenja. Tudi opažajo, da je vedno več sistemskih obolenj, kjer ni krivec samo genska zasnova, ampak predvsem okoliščine (stresni dejavniki!!!). V tujini, pa tudi pri nas se že govori o novi vedi, t.im. PSIHONEVROIMUNOLOGIJI, ki kompleksno obravnava biološke procese in ugotavlja, da se vse začne “v glavi”, da so psihološki dejavniki povod za začetek cel kup degenerativnih obolenj. GLAVNI TRIJE organi, ki upravljajo z našim telesom, z vso našo energijo so: možgani, hormoni in imunski sistem. Spodaj sem vam pripela strokovni članek (mogoče ste ga že prebrala v enem od ostalih odgovorov tega Foruma), kjer si lahko preberete, kako možgani potrebujejo največ energije, saj morajo sprejeti dražljaje, jih predelati v navodila ostalim organom. ta navodila potem različni stresni in drugi hormoni prenašajo po telesu do vseh organov. Imunski sistem pa se v tem času pripravlja na napad ali obrambo. Vsak dražljaj, ki ga telo sprejme je v bistvu stresna situacija, ki sproži tak proces.

Stres pa ni samo čustveno nasilje ali fizično-brutalno nasilje. Stres so tudi okolica s svojim onesnaženim zrakom in vodo, kozmičnim in zemeljskim ter sončnim sevanjem, temu se ne moremo izogniti. Stres so tudi nepravilna prehrana, nepravilen način življenja, velike spremembe, ki se nam v določenem času lahko zgodijo.

Stres so tudi biološke spremembe, ki se vsem nam dogajajo vse življenje, saj nam biološka ura začne teči ob rojstvu in omogoča, da rastemo, se razvijamo, dozorevamo in staramo. Prvi tak hud stres doživimo v času pubertete in mislimo, da ga ne bomo nikoli več. Pa ni res.

Ženske doživljamo drug tak hud stres v času nosečnosti, poroda in potem prvo leto otrokovoega življenja. Tretjič se nam zgodi menopavza, že spet huda prelomnica v našem življenju.
Pri vseh teh prelomnicah prihaja do hudega energetskega izčrpavanja, saj se telo sooča z eno velikansko spremembo. zato morajo možgani dajati cel kup navodil, hormoni “divjajo” sem in tja, imunski sistem je v “nizkem startu”,če bi bilo potrebno kaj ukrepati. No, in pride lahko do zmešnjave. Zato poznamo najstnike kot “težavne”, to obdobje vsi smatramo za problematično in vemo, da traja nekaj časa. ENAKO velja za obdobja nosečnosti, poroda in prvega leta življenja otročka. Samo da naša družba o tem ne govori prav veliko. Zadnja leta se govori malo več o nosečniški ali poporodni depresiji.Prav veliko osveščanja pa še ni. Večinoma jo v družbi omalovažujemo, se malo posmehujemo in zaničujemo žene, ki imajo hujše težave. Večkrat pravimo, da so razvajene, da imajo vsega preveč, da…. Ali ni tako?
PA NI RES! Te žene doživljajo popolnoma enake travme kot najstnik ob spolnem odraščanju.
Zato imajo žene pri 33.letih, pa potem ponovno enkrat pri 45.letih hud energetski manjko, ki se jim kaže kot depresija ali razdražljivost (to je vedno odvisno od vašega značaja. Ali ste bolj komunikativne, odprte narave, ali bolj tihi pasivne introvertirane narave).
OTOŽNOST, IZBRUHI JOKA, VELIKA ŽALOST, STRAH, STRAH, PANIKA, TESNOBNOST, TIŠČANJE V PRSIH, PLITKO DIHANJE, LOVLJENJE SAPE, PANIČNO ZBUJANJE PONOČI, …in potem ves čas razmišljanje kaj če imam…..To so vse samo KLICI NA POMOČ vašega organizma, da mu ponovno vzpostavite harmonijo, energetsko ravnovesje, uravnoteženo delovanje med vašimi možgani, hormoni in imunskim sistemom. KLICI na pomoč našega organizma se VEDNO kažejo na telesu (kot bolečine, vnetja, slabosti, vrtoglavice, nespečnost, utrujenost) in na počutju (otožnot, žalost, malodušje,….) in potem na obnašanju(razdražljivi, nervozni, preveč jemo ali premalo, začnemo več kaditi, piti, prevzemamo neke nenavadne in slabe navade,…). VSEM se ne kažejo enako, saj nimamo enake genetske zasnove. Zato pa imamo za iste stresne situacije (ali nasilje nad telesom) na vsakem posamezniku toliko različnih simptomov. Enim se bolj kažejo na telesu, drugim na počutju,tretjim na vedenju.

ZATO je vaše počutje nekaj normalnega in zato so tudi vaši testi popolnoma normalni. Da so jetrni testi nekoliko višji, tudi ni nič nenavadnega. Jetra so filter našega organizma in morajo v času tresnih dejvnikov veliko več “delati”. Ob stresu, ko telo troši ogromno energije, nastaja v celicah cela gora smeti, nerabnih metabolnih produktov. In te mora telo splakniti iz telesa. Glavno vlogo pri tem imajo jetra, zato so določeni parametri nekoliko višji.

Veliko si lahko sami pomagate, da te možganske cunamije umirjate. Umirjati jih je potrebno vsak dan, saj nastajajo vsak dan in se kopičijo, če jih ne odpravljamo. Za to niso potrebna zdravila, temveč za to obstaja cel kup tehnik od meditacij, avtogenega treninga, yoge, do čisto enostavnega 10 do 15-minutnega počasnega globokega dihanja. To je dobro opravljati zvečer, da se umirimo, sprostimo “cunamije” v glavi. Teh tehnik se moramo naučiti in naše telo jih mora sprejeti . To je tako kot smo se učili branja in pisanja. ZATO ne smete obupati že takoj po prvem tednu, kot češ:”ja, meni pa nič ne pomaga! Nič se ne dogaja!” VZTRAJNOST, POTRPEŽLJIVOST in REDOLJUBNOST sta potrebni, da se česa novega naučimo in da naš organizem to sprejme. Če boste redno vsak dan, zvečer izvajala vaje, boste čez nekaj mesecev ugotovila, da jih vaše telo potrebuje, da vas sproščajo in umirjajo. Vem, da je začeti zelo težko, da boste mogoče včasih malo omahovala, obupavala, še posebej, ker ste energetsko izčrpana (to da imate občutek, da imate veliko energije, je lahko zavajanje organizma). Tako kot smo se učili in naučili in nam je postalo SAMO PO SEBI UMEVNO, da se zjutraj in zvečer umijemo, operemo zobe, tako naj nam postane rutina – nujnost, da operemo možgane vsakodnevnih smeti -cunamijev. Ni dovolj 1-krat na mesec ali 1-krat na teden. Potrebno je vsak dan, tako kot se umivamo vsak dan. Pijte tudi veliko navadne vode, saj voda omogoča boljše “umivanje” vseh notranjih organov, vseh naših celic!! VSE SE ZAČNE V TISTI majhni celici, ki, če ne poskrbimo zanjo,nam lahko z leti povzroči hude težave./poglejte si dva intervjuja na MedOverNet-YouTube: Skrivnosti organizma in Posledice stresa na organizem/

Verjemite, vse mamice smo dajale takšna obdobja v svojem življenju skozi. Ene bolj burno, druge manj, ene z enimi simptomi bolj, druge z drugimi…..Ali bi poskusila z dodajanjem Cellfooda, da bi pomagal hitreje vzpostaviti porušeno ravnovesje?

Če boste imela še kakšno vprašanje, vedno vam bom na voljo. Dolžina vašega pisma pa sploh ni pomembna. Važno je, da napišete vse tisto, kar vas teži, lp m

priloženi članki:

OTRESIMO SE POSLEDIC STRESA!

Vsakodnevni STRESI so največji krivec za kronično pomanjkanje energije in nastajanje odvečnih prostih radikalov, za rušenje energetskega ravnovesja, homeostaze !

Ob stresu nastopi nam vsem tako znana
bolečina v želodcu, plitko dihanje, tesnoba v prsih, panika in nesposobnost spregovoriti prave besede, nezmožnost gibanja, otrplost. STRAH in negotovost!

NAUČIMO SE UPRAVLJATI STRES!
• S stresi živimo ves čas!
• Ne pozabimo na naše dedne zasnove, poglejmo kakšni so bili naši starši, stari starši!
• Naučimo se razbrati kakšne strese doživljamo, kako vplivajo na naše telo in počutje in ali jih znamo kontrolirati!

Ob stresu : naučimo se pravilno dihati (globoko zajeti sapo in mirno dihati). Vaje večkrat ponavljajmo skupaj s telesu primerno fizično rekreacijo (hoja, tek, kolo,plavanje,….), tako telo “naučimo”,da kasneje “zna samo” regulirati stres (tako imenovani Pavlov refleks).
• Pravilno se prehranjujmo: ne štejmo kalorij temveč katere snovi smo pojedli!
• Vzpostavimo bioritem hranjenja!

Moderno življenje nam je prineslo nove izzive in tako nove oblike stresov:

• že 10 minut gledanja večernih novic, ki nas obveščajo o političnih in gospodarskih krizah ,dnevnih požarih, poplavah, potresih, onesnaženosti okolja, težavah sosedov, znancev, nam dviguje raven stresa,
• vsakodnevne službene obveznosti – pravočasnega odgovarjanja na pošto, e-pošto, telefoniranja, sestankovanja, priprave na predstavitve, pomembne dogodke, ki morajo biti izpeljani v tako kratkih časovnih terminih,izsiljevanja,…
• izpitni roki, šolske obveznosti, tekmovanja za položaj med vrstniki, kolegi,
• vsakodnevne skrbi ob bolanih otrocih, starših, nas samih, kako najti najhitrejšo in najučinkovitejšo pot do rešitve.

Kako se telo odzove na stres
1/ Enostavno povedano telo se “postavi” v višjo prestavo. Tako kot avto, potrebuje več energije za hitrost, refleksnost, koncentracijo, poskočnost, da se ščiti , ali da “teče” kakor hitro zmore.

Ko se to zgodi, hipotalamus, majcena žleza v možganih pošlje ALARM skozi možganske živčne celice v vse organe tvojega telesa!

2/ Kombinacija živčnih in hormonskih signalov povzroči, da se v nadledvični žlezi sprosti cel niz hormonov, od katerih dobro poznamo adrenalin in kortizol.

• Adrenalin dvigne srčni utrip, poveča cirkulacijo krvi in s tem omogoči boljši pretok krvi (“prenašalka goriva”).
• Kortizol najpomembnejši stresni hormon, poveča količino sladkorja(glukoze) v krvi in posledično v možganih.Omogoča dostopnost niza snovi za obnovo celic in tkiv (ob stresu nastajajo celične poškodbe in s tem poškodbe tkiv). Kortizol tudi dvigne imunski sistem, pri tem zmanjša delovanje “manj potrebnih” organov, kot so prebavila, razmnoževalni organ in proces rasti.
• Sistemski alarm tudi komunicira z deli možganov, ki kontrolirajo naše gibanje, motivacijo in STRAH.

Naše telo se obnaša VEDNO zelo racionalno. Ob pomanjkanju energije racionalno izloči vse tiste funkcije, ki v tistem trenutku niso življenjsko pomembne.

Kratkotrajni in dolgotrajni stresi!
Takoj po stresu se zmanjša količina stresnih hormonov in omogoči, da se telo vrne v svoje normalno stanje delovanja. Srčni utrip se upočasni, ne dihamo več plitko, ni nas več strah, nismo paralizirani.
Kratkotrajna obramba telesa pred stresi je v tistem trenutku dobro došla.
Če si pa stresi sledijo eden za drugim, če so dolgotrajni, potem so takšni obrambni mehanizmi za naše telo in duha zelo škodljivi!
Dolgotrana aktivacija celega niza stresnih hormonov in živčevja potrebuje ogromne količine energije in ob tem nastaja veliko število prostih radikalov. Usklajeno delovanje vseh naših organov je ogroženo, prihaja do rušenja vitalnih metabolnih procesov.

Osnovna shema odzivanja telesa na dolgotrajni stres in posledice:

Organ Potek Posledica

Prebavila

Stresni hormoni upočasnijo sproščanje želodčne kisline in praznijo želodec in čreva.
Driska, bolečine v želodcu!

Povišanje apetita in stalni občutek lakote

Koža in dihala
Stresni hormoni povzročijo plitko dihanje, zmanjšano ali povečano količino krvi v kapilarnem sistemu (poznamo izraza: “bled-a kot zid “ali kri mu/ji je butnila v lica”).
Rdečice, srbečice, psoriaza, lupus, ekcemi, akne, prekomerno odpadanje las.

Kronične težave z dihanjem,
bronhitis, astmatični napadi

Imunski sistem

V stresni situaciji ima izločanje kortizola vedno prednost pred ostalimi imunskimi reakcijami!

To “preklapljanje” prednosti med hormonskim in imunskim sistemom ima velikokrat odločilno vlogo, da se nam imunski sistem začne nižati in tako postanemo manj odporni na infekcije, bolezni. Pri dolgotrajnem, nekajletnem stresnem dejavniku pa se kronično manjša odpornost velikokrat spremeni v eno od autoimunskih bolezni. Tako v obdobju stresa naše telo s svojim imunskim sistemom napade lastne celice našega telesa.

Danes nabolj pogoste oblike nastalih okvar imunskega sistema zaradi stresnega dejavnika so na koži, okostju, živčevju.

Večja podvrženost okužbam, alergije, lupus, psoriaza, prekomerno odpadanje las, revmatoidna obolenja, multipla skleroza, t.im.polinevropatije, polimiopatije.

Živčni sistem

Stranski produkti kortizola povzročajo utrujenost, zaspanost in s tem občutek depresivnosti.

Kronična depresivnost, zlovoljnost, anksioznost, občutek nemoči.
Težave s spanjem, izguba želje po seksu, apetitu!

Študije so pokazale, da stresni hormoni vplivajo na strukturo in delovanje možganskih živčnih celic, ki so ključne za delovanje spomina.

Lahko vodi tudi v hujše osebnostne težave!

Krvožilni sistem
Kortizol povzroči povišanje srčnega utripa, krvnega pretoka in s tem povišanje pretoka krvnih lipidov (holesteroli in trigliceridi).

Srčne okvare in kapi!

Kortizol vpliva tudi na akumulacijo trebušnih maščob, ki nekaterim ljudem da obliko “jabolka”.Ljudje z obliko “jabolka-trebuha” so podvrženi višji nevarnosti boleznim srca, diabetesa kot ljudje z obliko “hruška-trebuha”, kjer se maščobje nabira predvsem v predelu stegen in zadnjice.

Vir Klinika Mayo, September 2006

Ali slišite obupne KLICE NA POMOČ vašega organizma?
Otožnost, obupna žalost, nezadržen jok, panika, stiskanje v prsih, večna utrujenost
Novi in novi virusi, ki si sledijo eden za drugim, neugodno vreme, prehudi vročinski skoki in preveč sončnih in kozmičnih žarčenj, skupaj z daljšimi obdobji napetosti v službi, doma,…. Vse to so stresi ali NASILJE za naše telo in um!
Prav STRES (nasilje nad metabolizmom celice, izčrpavanje in onesnaževanje vsake celice!) je največji krivec našega OBČUTJA, POČUTJA in VEDENJA. Šele ko znamo prepoznati simptome stresa,takrat jih tudi lahko nadzorujemo. Lahko vplivamo na naš visok krvni pritisk, bolezni srca, delovanje možganov, psihično počutje, debelost, diabetes ali katerokoli drugo kronično obolenje.
Simptomi stresa lahko vplivajo na naše zdravje, pa čeprav se tega niti ne zavedamo. Največkrat menimo, da je neka bolezen vzrok za glavobol, pogosto nespečnost, zmanjšano produktivnost. A STRES je v resnici največji krivec za tovrstne tegobe.

Simptomi stresa: kako vplivajo na telo, počutje in vedenje
Običajni učinki stresa …
… Na naše telo
• glavobol
• mišični krči, bolečine
• bolečina v prsih
• utrujenost
• manjši libido
• slabost
• nespečnost

… na naše počutje
• tesnoba
• nemir, strah
• slabša motivacija, zbranost
• jeza, razdražljivost
• žalost, depresija

... na naše obnašanje
• prenajedanje ali anoreksija
• izbruhi jeze
• odvisnost od drog, alkohola
• nikotina
• odsotnost, apatija, malodušje
Vir: American Psychological Association’s “Stress in America” report, 2010

Simptome stresa lahko uspešno nadzorujemo, ko v svoj bioritem uvedemo vsakodnevno redno:
• Fizično aktivnost
• Tehnike sprostitve, ali meditacijo, ali yogo, ali tai chi
• Pravo dozo spanja in počitka vsak dan ob približno istih urah
• In seveda zdravo raznovrstno prehrano večkrat na dan a v MAJHNIH KOLIČINAH. Naučimo se uživati hrano tako, kot da bi »stradali« hrano.

Joj, najlepša vam hvala za tako hiter in izčrpen odgovor! Ne veste, koliko mi to pomeni!
Danes sem naročena na terapijo pri psihologu(mislim, da pri psihologu), bomo videli kako bo. Me pa zanima še nekaj, sem brala en članek, kako preprečiti oziroma omiliti panični napad, ko začutimo, da prihaja. Tam je pisalo, da lahko štejemo stvari v prostoru, pojemo pesem…
Ali ni štetje stvari znak, da je z našo psiho nekaj narobe? Jaz namreč že dolga leta štejem različne stvari. Npr. ko se peljemo štejem količke ob cesti(ponavadi od križišča do tam, kjer se potem spet nehajo-vas,drugo križišče,gozd..) in vedno moram našteti sodo število, po možnosti, da je deljivo s štiri. Če jih naštejem npr. 16(sodo in deljivo s 4) sem zadovoljna in se čutim nekako pomirjeno. Če pa jih naštejem liho število(npr. 15), pa postanem slabe volje, kakor da to pomeni nekaj slabega. Štejem tudi druge stvari: stopnice, drevesa v drevoredu, cvetove na rožah..
Živimo v hiši, v prvem nadstropju. Do tja vodi 15 stopnic. Kadar spomnem na to, me postane skoraj strah(zakaj jih je ravno 15(se pravi liho število, ker to pomeni nekaj slabega?-po moji podzavesti). Nikoli se nisem zavestno ukvarjala s števili, numerologijo ali čimerkoli, da bi lahko zdaj tako razmišljala o številih.
Kaj to pomeni? Zakaj štetje teh stvari? In zakaj pričakovanje sodih števil? Ne vem pa, kaj je bila tista prelomnica, ko sem začela s štetjem saj to že res dolgo delam(vsaj 10let).
Glede otroštva lahko rečem, da je bilo kar lepo, doma je bilo čudovito edino v šoli so me včasih “trpinčili”-zajebavali, porivali, govorili da smrdim..imela sem le eno prijateljico(če ima to kakšno povezavo). Imam pa še zdaj občutek, da se me sramujejo(npr. če me mož ne predstavi enemu kolegu ko ga sreča(pa čeprav sem jaz 100m stran) sem prepričana, da se me sramuje, da nisem dovolj dobra zanj.

Glede štetja sem že večkrat razmišljala, kaj bi lahko to pomenilo vendar nisem prišla do nobenih ugotovitev. Me pa moti, ker lahko npr. pojem pesem in podzavestno štejem zraven. Včasih mi gre to že pošteno na živce. Mogoče vi kaj veste o tem?

Še enkrat hvala za odgovor!

Pozdravljena,

SUPER, da greste k psihologu! K psihologu bi morali vsi večkrat malo na pogovor. Žal, pri nas omalovažujemo vlogo in pomen psihologije. Preveč jo enačimo s psihiatrijo, norišnico in norimi ljudmi. PA TO SPLOH NI! OSEBNO sem prepričana, da bi ljudje, tako kot hodimo na redne preglede k zdravniku in zobozdravniku, morali vsake toliko k psihologu. Da nam pomaga razjasniti cel kup neznank, ki se nam kopičijo v glavah. A veste, da psihiatri in psihologi morajo kar nekajkrat na takšne seanse h kolegu, preden začnejo s svojo prakso – zato, da si pomagajo razjasniti lastne čustvene travme. VSI MI si pridelamo čustvene travme in jih nosimo s seboj vse življenje. In te travme nam meglijo pogled na realno sliko NAS v NEKEM OKOLJU.
In to kar ste vi opisala, je točno ena taka “pridelana” čustvena travma, ki vas spremlja že dolga leta.

Sem biolog po izobrazbi a imam tudi certifikat TA- terapevta, in rada rečem, da smo mi ljudje tako kot stroj, ki ga upravljajo možgani- naš računalnik. In vsa ta mašinerija(telo + možgani) vsakega posameznika je omejena z genetsko zasnovo. Tistimi sposobnostmi, ki smo jih podedovali.
Ko se rodimo s tem svojim strojem in možgani/računalnikom, začne na nas vplivati okolica, družina, družba, kulturno okolje(vrtci, šole, prijatelji),….in nam izoblikuje naš vedenjski vzorec – a vedno vsakemu posebej, saj ima vsak posameznik svoj potencial v svojem računalniku (možganih). Tako se ljudem, ki so bolj introvertirani (vase zaprti) drugače pokažejo vplivi okolja (družine, šole, prijateljev..) kot sestri ali bratu, ki pa je ekstrovertiran(odprte narave, zelo komunikativen). Ravno tako smo podedovali en del možganov bolj razvit od drugega dela (najbrž veste, da je leva stran možganov določena za logično, racionalno razmišljanje; desna pa za emocionalne, čustvene odzive). Pri nekaterih je izrazita razlika med levo in desno stranjo (tako se rodijo genialci matematiki, fiziki, znanstveniki in genialci umetniki, filozofi,bohemi), drugi pa imamo približno enako razvite obe polovici. Tako dobimo celo paleto različnih ljudi z različnim vedenjskim vzorcem. IN VI IMATE TUDI ENEGA OD….

Da se podcenjujete, imate slabo mnenje o sebi – to je tipična lastnost velike večine Slovencev. Očitno imamo Slovenci tako dedno zasnovo in glede na naše kulturno okolje (da smo majhni, da premalo znamo in se učimo, da moramo vedeti več kot drugi, da ni nikoli nič dovolj dobro narejeno, da ne znamo ničesar najprej pohvaliti in šele potem pograjati, da….) je normalna posledica, da veliko nas izoblikuje v sebi ta manjvrednostni kompleks. Tudi vi ste ga očitno razvila (tisto malo kar ste napisala o svojem odraščanju, že govori o tem. S psihologom se bosta pogovorila in lahko bo marsikaj izbrskal iz vaše “pozabljene” preteklosti, tudi tisto kar menite da sploh ni važno, pa je v resnici zelo pomembno.), saj imate tolikokrat občutek, da se vas mož sramuje. Pa se vas očitno NE. Samo vaš vzorec v glavi vam to govori…. SPREMENITI GA BO TREBA, a se to ne naredi čez noč. Tudi tukaj je potrebna nekajletna vaja kot pri učenju pisanja, branja…..

Psihologi so izoblikovali kar nekaj metod, kako bi ljudem pomagali, da preusmerijo svojo pozornost na nekaj drugega. Tudi štetje ovac, ali…. je ena od teh.
ENAKO je tudi tista, ki sem vam jo predlagala: počasno globoko dihanje – A PRI TEM MISLITE SAMO NA DIHANJE. VES ČAS DIHANJA SI GOVORITE: vdihujem, izdihujem, vdihujem, izdihujem,…. ZAPRITE OČI in SE “GLEJTE” KAKO DIHATE! To je način, da vi prisilite možgane, da začnejo misliti samo na ta proces dihanja. Tako možgani “pozabijo” misliti o ostalih “možganskih cunamijih”(to so vse te vaše frustracije) in se začnejo umirjati-sproščati. A to se je tudi treba naučiti, tako kot brati in pisati.
Da ste vi izoblikovala to vaše preštevanje ni nič nenavadnega. Najbrž ste v nekem svojem obdobju “bežala, se skrila” pred nekimi stresnimi situacijami iz okolja, v ta svet preštevanj. Da so vam bolj všečne sode številke od lihih; mogoče to prihaja iz “unega tradicionalnega preštevanja lističev na marjetici”? Meni osebno se zdi, da so lihe številke dobre številke. Zelo rada imam številke 7, 9, 13, …..in verjamem, da so srečne…. A ko realno pomislim, vem, da to sploh ni pomembno; a moj emocionalni del mi vedno prišepetava……. IN TO NI NIČ NAROBE, VSI TAKO REAGIRAMO. NA EMOCIONALNI DEL se bolj opirajo, ali bolj zmaguje pri tistih ljudeh, ki ga imajo bolj razvitega od levega racionalnega dela možganov.
/ Mi smo samo ena zelo komplicirana mašina, ki se pač odziva na okolje. Z leti pa iz posameznih reakcij na okolje izoblikujemo vedenjski vzorec (v naših možganih obstaja nevronska mreža, ki nam omogoča nebroj možnosti reagiranja in odzivanja. A ker vse v naravi teži k poenostavitvi, tudi naši možgani v tej nevronski mreži poiščejo tiste poti (/povezave), ki so že bile uporabljene. Večkrat ko jih uporabijo, bolj postajajo utrjene, rutina. In tako imamo v glavi cel kup povezav, ki so utečene, in OGROMNO popolnoma neuporabljenih možnosti takšnih povezav (to je zelo poenostavljeno primerljivo s cestnim omrežjem, kjer uporabljamo predvsem avtoceste in glavne ceste. A obstajajo še stranske poti, gozdne poti,…ki jih zelo slabo ali nikoli ne uporabljamo). In ravno na teh neuporabljenih možganskih povezavah (nevronskih omrežjih) je tista velika možnost, da spremenimo utečene slabe, nam škodljive navade. In to vam pomagajo psihologi./

Želim vam dober in odkrit pogovor s psihologom, pa se še bereva,če se vam bo zdelo potrebno,

lp m

pozdravljeni!

pocasi se ‘pobiram’..zacela sem piti veliko vode, vsak dan kolesarim, si vzamem cas zase…
ampak se vedno pa me nekaj muci..ste prepricani, da se lahko jetrni testi povisajo zaradi stresa? nekateri mi to potrdijo, drugi(bolj redki) pa to popolnoma ovrzejo tako da ne vem vec kaj si naj mislim.

hvala za vaso prijaznost!

Pozdravljena,

Dva tedna je šele minilo od vašega prvega pisma in zato se vam ne more stanje zelo spremeniti. Naš organizem počasi reagira in potrebuje svoj čas in mu je popolnoma vseeno kaj bi mi radi ali kako hitro bi se radi rešili težav. Biološka ura tik-taka svoj tempo pri vsakem človeku malo drugače.
Da se počasi pobirate je ODLIČNO. Zares se boste začela pobirati, oziroma res bolje, bolj mirno, pozitivno počutiti šele čez 1,5 meseca. Da boste res bolj stabilna, boste potrebovala vsaj 3 do 5 mesecev. Tako namreč potekajo biološki procesi.
/Saj poznate: Ko se vrežete v prst, najprej nekaj časa teče kri, potem nastane sokrvica in pod njo nastaja hrastica. Vse okrog vreznine je vneto in zato rahlo oteklo, rdečkasto in boleče. MI si želimo, da bi se ta vreznina zacelila takoj, čez nekaj ur, a proces poteka kar nekaj tednov. Ali ni tako? NIČ NE MOREMO POSPEŠITI. /
Glede jetrnih testov: enim osebkom posamezni testi zelo nihajo, drugim sploh nič. Zato tudi jetrni testi pri nekaterih zelo zanihajo, medtem ko so pri drugih ves čas bp. To ne pomeni, da je nekdo bolj zdrav in drug bolj bolan. To pomeni samo, da imamo eni ljudje ene organe bolj občutljive kot drugi. IN TO JE NORMALNO.

Najbrž ste že bila pri psihologu in ste začela s pogovor-i. Prepričana sem, da bosta skupaj ugotovila kje so vaše “šibke točke”, vaše otroške frustracije, ki se vam sedaj zaradi stresnih okoliščin še posebej izražajo v vašem vedenju in počutju. In ne pozabite kar sem vam že napisala: ničesar se ne naučimo takoj, v enem dnevu, z enim pogovorom. Vedno potrebujemo vajo in vajo, da se naše telo in naš um nauči in privzame (postane rutina) nov vzorec obnašanja in s tem tudi počutja. Prepričana sem, če boste redno hodila k psihologu, da vam bo pokazal, kje ste šibka, zakaj ste tako nezaupljiva in nesamozavestna. In ko boste to ugotovila, bosta tudi lahko poiskala metode, kako vas naučiti biti bolj samozavestna, bolj samostojna v svojih odločitvah in ne več tako preplašena in otožna.

VERJEMITE MI, da 2 tedna ne pomenita še čisto nič, čeprav se vi že bolje počutite – to je dober znak, da ste odzivna in da boste resnično odpravila vse svoje težave. A času morate dati čas, morate biti potrpežljiva in vztrajna in verjemite, da bo v jeseni pa res že bolje. Zelo dobro pa bo v naslednjem letu. Tako hitro (počasi?!) namreč potekajo biološki procesi in s tem potem tudi spremembe v našem počutju in vedenju.

Lepo bodite, in če se vam kadarkoli zazdi, da bi želela nekaj napisati, mi lahko napišete.
lp m

Pozdravljeni!
Ponovno se vam oglašam tokrat z malo drugačnimi težavami.
Moje počutje(psihično) se mi zdi, da je boljše. Oz. sem prišla v neko “obdobje” ko sem prepričana, da z mano psihično ni nič narobe. Čeprav mi vsi,zlasti moja mama, govorijo, da moja psiha še zdaleč ni v redu, Da se mi nič ne ljubi delat, da zelo malo govorim(sem od nekdaj bolj tiha-psihiatrinja je v izvidu napisala, da sem introventirana oseba), sploh ne poslušam in ne dojemam kar mi nekdo govori…
Tako da verjetno res ni moja psiha ravno na “vrhuncu zdravja” ampak jaz tega nekako ne verjamem. Jaz sem pač prepričana, da sem bolana.
V glavnem: začele so se mi pojavljati bolečine v mišicah, sklepih, rahlo se mi vrti v glavi oz. imam bolj občutek podoben tistemu, ko si tako zaspan, da komaj zdržiš da ne zapreš oči in zaspiš(ampak jaz nisem zaspana, samo tako težke oči imam, da se mi zdi, da sploh ne dojemajo in sprejemajo”slik” iz okolice). Imam povečane bezgavke(no..ne vem če so povečane-velikost fižola) in ni sem prehlajena. Skratka..počutim se, kot bi me povozil vlak, kot da moje telo razpada na tisoče koščkov. In to me zelo ovira-psihično in ne fizično. Ampak občasno vse bolečine izginejo, in se počutim popolnoma prerojeno. Ampak to na žalost tako kratko traja..recimo kakšnih 15minut.

Resnično ne vem, kaj se dogaja z mano. Res ne vem več, ali je kriva psiha ali je res nekaj narobe z mojim telesom. Osebna zdravnica me niti ne jemlje več resno…ne vem več kako naprej…

Pozdravljena,

prebrala sem še enkrat kaj vse sva si že pisali, zato da vidim ali je kaj bolje ali ne.
Prvič ste mi pisala v juniju, torej točno 5 mesecev je tega! Vašemu otročku bo sedaj cca 8 mesecev, ali ne? Ali ga še vedno dojite?

Napisala ste mi, da se vam stanje nekoliko izboljšuje, da niste več psihično “tako na psu”, a da se pojavljajo drugi znaki, predvsem bolečine, izgorelost,….. V začetku ste mi tudi napisala, da boste šla k psihologu. Nič niste napisala, kaj ste se dogovorila s psihologom (samo to, da ste introvertirana oseba, najbrž nista govorila). Tudi niste zapisala, ali sta dogovorjena, da ga še kdaj obiščete, oziroma ali vam je predpisal kakšne vaje, terapijo,….., nič niste napisala kaj vse uživate, jemljete od junija pa do danes…

Ženam, ki so po porodu (in to ne velja samo za prvi mesec, temveč se to poporodno stanje lahko vleče tja do otrokovega prvega rojstnega dne in še dlje) v podobnem stanju kot vi (poporodna depresija, anksioznost, paranoja, strah,žalost, …), je potrebno kar nekaj časa, da se povrnejo v normalno stanje.
Odvisno je od njenega značaja, genetike in od okolja.
Okolje pa je: razumevanje in podpora družine
težavnost novorojenčka (priden, zahteven, jokajoč, bolehen,…)
preobremenjenost ( še nega, skrb za starejše otroke, gospodinjska dela, dodatno delo za službo…)
nestabilnost finančna, varnost , negotovost glede službe
vpliv fizičnih aktivnosti (če jih sploh kaj izvajate), rekreacija
vpliv nepravilne prehrane in PREMALO PITJA VODE
prenajedanje posameznih snovi v obliki ali prehranskih dopolnil ali pomirjeval ali poživil ali analgetikov ali…..
vpliv podnebja

IN ZAVEDANJA, da se je potrebno spremembe lotiti sistematično.
VERJEMITE mi, ko boste sebi naredila eno tabelo in vanjo začela vpisovati (redno, ne samo sebe goljufati!)
1-kaj vsak dan pojeste?
2-KOLIKO VODE popijete?
3-ali se tedensko vsaj 2-3 krat rekreirate?
4-kdaj greste spat in koliko spite?
5-ali se vsak dan globoko nadihate vsaj 15 minut pred spanjem ?(to je zelo pomembno, da si očistite možganske celice vseh čustvenih viharjev, ki so se tekom dneva nakopičile)

in to vpisovanje izvajala vsaj 3 tedne(ker se tako lahko statistično potrdi kaj delate prav in kaj ne), potem boste videla, da ste zelo neredna. IN TO JE prvi grdi znak, da se vam stanje tako počasi popravlja in da se vam še vedno kažejo tipični znaki stresnega organizma. Vi ste še vedno v kroničnem stresnem primežu.

Ali si resnično želite pomagati? Če da, ali ste za to, da mi pripravite najprej odgovore na zgornja vprašanja:
– kako stabilno je vaše okolje (na vsako alinejo odgovorite, pa bova videli v kako rizičnem okolju živite)
– pripravite tabelo v Excellu. Tabela naj vsebuje 7 dni (P T S Č P S N). V tabelo v prvo levo kolumno vnesite Zjutraj Dopoldan Popoldan Zvečer Ponoči. In potem si pripravite vsaj 2 tabeli.
Ena naj bo za prehrano in vsa zdravila, dopolnila in VODO, ki jo pijete tekom dneva in kdaj!!!
Druga tabela naj bo za fizične aktivnosti, delo z otroki, sproščanja, spanje,….
Koliko in kdaj pijete vodo je ZELO ZELO POMEMBNO!!

In če mi boste pripravila vse te odgovore, vam povem, da bova našli rešitev. Ste za to?

Lp m

Pozdravljeni!
Najprej hvala za tako hiter odgovor.
Kar lahko bom kar zdaj odgovorila, tabelo pa bom začela jutri pisati, in vam jo bom naknadno “poslala”.

No punčka je stara 8mesecev, njena sestrica pa 3,5let. Dojim samo še zvečer in še to ne vsak dan.
Do psihologa nisem prišla(zdravnica noče napisati napotnice, za samoplačniško pa žal nimam dovolj denarja). Hodim samo k psihiatru, prej vsaka 2tedna zdaj pa vsake 4tedne. Na začetku sem dobila Asentro100mg, ki je zaradi stranskih učinkov žal nisem mogla jemati, tako da vmes sm jela Dominor. Sem pa prejšnji teden dobila Cipralex10mg. Psihiater predvideva, da sem psihične težave imela že prej, ki so zdaj dokončno izbruhnile. Predpostavlja, da je krivo to, ko sem iz danes na jutri preklopila iz dijaškega življenja v družinsko življenje(prvič sem zanosila konec tretjega letnika-takrat sem bila stara 17let in potem nisem več hodila v šolo, ampak sem letnik opravila po izpitih).

Grem na drugo temo: OKOLJE:
-družina me razumeva in se mi trudijo pomagati, ampak vidim, da jim grem včasih že na živce in takrat dobim občutek, da me nihče ne razume(kar me dejanskko ne more)

– še nekaj glede družine: v isti hiši živimo: stari starši, moji starši, in mi:moj mož, in dve hčerki. To je včasih težko, ker je tako, da velikokrat pride do kakšnega konflikta med nama z možem in mojimi starši ponavadi zaradi: vtikanja ostalih v najin način vzgajanja otrok, zaradi tega ker naju učijo kako mora izgledati zakon(mislim, da morava to sama ugotoviti), zaradi pomoči na kmetiji(mož hodi v službo, jaz imam dva majhna otroka ampak še vseeno pričakujejo da bova veliko delala na kmetiji in tako zmanjka časa za naju-ampak da ne bo pomote-to delo me sprošča, ne želim pa, da bi bilo moja oz. najina obveznost-če me razumete kaj želim povedati), še najbolj me pa jezi ker vedno vsi bolje vedo kaj in kdaj moji hčerki kaj potrebujeta, kdaj ju zebe, kdaj jima je vroče, kaj morata jesti, kdaj sta zaspani…

– dojenčica je za svojo starost pridna, se lepo igra in ni zahteven otrok, je pa drugačna zgodba pri starejši hčerki: ona želi veliko pozornosti, non-stop nekaj govori in sprašuje, je trmasta in se veliko joka oz. zelo nadležno(prisiljeno) dere

– gospodinjsko delo me ne obremenjuje, ampak me na nek način sprošča, ker imamo doma kmetijo tudi delam na kmetiji, kar mi je v veselje

– glede rekreacije: dva-krat na teden jaham to je pa tudi vse, niti na sprehod ne grem vsak dan ali pa je le-ta zanemarljivo kratek

– pri hrani je pa takole: ne jem hitre prehrane, je pa tudi res, da ne jem zelenjave(razen krompirja in kakšne druge zelenjave, ki se uporablja kot dodatek drugim jedem- npr.korenček,paprika, čebula) prav tako pa pojem zelo malo sadja-recimo 3sadeže na teden. Pa tudi pri vodi sem zelo neredna: včasih na dan popijem samo kakšen kozarec,včasih malo več ampak 2l na dan pa zelo redko

– prenajedam se ne(včasih malo pretiravam s kakšno čokolado ampak zelo redko)

To so ti odgovori, tabelo pa kot že rečeno dobite naknadno. Me pa zanima, ali v tabelo tudi pišem kaj jem in ob kateri uri. A za vodo tudi pišem koliko popijem in ob kateri uri? ali se omejim samo na dopoldne, popoldne in večer oz. noč in točne ure niso pomembne?

Pozdravljena,

hvala vam za izrečeno zaupanje. Zelo odkrito ste napisala/odgovorila na vsa moja vprašanja. Vse sem prebrala in SPLOH NI ČUDNO, da imate toliko težav.

Sedaj vam bom zelo na kratko odgovorila, kasneje, ko bova pogledali kaj in kako jeste in PIJETE, bova pa še kaj dorekli. Velja?

Ja, psihiater je imel zelo prav, ko vam je rekel, da so se težave začele zaradi prehitrega skoka iz še skoraj otroštva/mladostništva v odraslo, zelo odgovorno družinsko življenje. Tudi skupno življenje s starimi starši in starši ni ravno najbolje za vas. Oba z možem imata sigurno veliko željo in odgovornost, da skrbita za svoja otroka/družino. Ravno tako to hočeta delati vsak dan, vsako uro, vidva ! a starši menijo, da se morajo vključevati v vzgojo in skrb za vas in vaše otroke. Tako so bili vzgajani in v takem okolju so živeli vaši stari starši in vaši starši (saj se verjetno spomnite svojega ranega otroštva?!). IN TO JE VZOREC, KI GA EDINEGA POZNAJO in so PREPRIČANI, DA IMAJO PRAV. Tako to je in tega ne morete spremeniti. Tudi obtoževati ni smiselno, tudi ni pošteno, saj drugega nikoli niso poznali. Spreminjate lahko samo sebe in svojo družinico. Zato pa rabite veliko časa, potrpljenja in razumevanja.
Najbrž okolja ne morete spremeniti, saj boste nadaljevali delo na kmetiji. In če sem prav razumela, vam je to tudi všeč in TAKO JE TUDI PRAV. Upam, da vaš mož razume in sprejema takšen odnos med starimi starši, starši in med vami kot čisto mlado družinico. To je za vas in vaše počutje ZELO POMEMBNO!
Sedaj sta punčki še zelo majhni in zahtevata ogromno pozornosti, časa, energije (še posebej prvorojenka. Kar je tako zelo normalno v vsaki družini!!!) prav od vas. In vam že tako primanjkuje energije. A vendar je dobro, da bi začela skrbeti za vas in za vašo družinico. Mislim na to, da si morate teden (dneve) organizirati tako, da boste imeli nekaj časa samo zase in nekaj časa samo za otroke in moža. NAUČITI SE MORATE, da si izborite čas, na katerega boste vplivala samo vi in vaša družinica. To pomeni, da bo ta čas rezerviran za vas in brez vmešavanja vaših staršev ali starih staršev. Ali mislite, da bi to šlo? To bo prvi mali korak, ko boste pokazala svoji mami, da niste lena, da ste odgovorna, skrbna in ODRASLA zrela mamica in žena. Ta korak lahko naredite zelo nežno, tako da ne bo nihče prizadet. Tak korak je:
– sprehod s hčerama in možem, igra na travniku ali hlevu ali obisk trgovine – a samo z otrokoma in z možem. To bi bilo zelo pomembno, da uvedete. Vsaj na začetku, da začnete kazati svojo samostojnost, odločnost. Kasneje bi (spomladi, ko bodo lepi dnevi; mogoče že pozimi, ko bo sneg zapadel) pa en dan v tednu moral biti vaš in vaše družinice, mogoče je to sobota, nedelja…

Ker vem, da to sploh ni tako enostavno in ker vem, da boste za ta korak, da bo postal rutina- samo po sebi umevno za vse člane družine, potrebovali kar nekaj let!!!! VAM PREDLAGAM, da si ponovno pripravite eno od tabel in si vanjo vpišite kdaj vam je uspelo imeti te urice s svojo družino zase. V roku enega, dveh mesecev lahko poigledava ali vam uspeva to narediti enkrat na teden, ali mogoče celo dvakrat na teden, ali pa vse skupaj delati zelo stihijsko. TO BO ZELO POMEMBNO, da vidite kaj vam uspeva, ker to vpliva tudi na vaše počutje, samozavest, zadovoljstvo,….

SEDAJ PA ČAS, ki je NAMENJEN SAMO VAM: tudi to je za vas obvezno!! napisala ste, da 2-krat tedensko jahate. ODLIČNO!! To kar počnite vse svoje življenje in res pojdite jahat 2-krat tedensko. Poleg tega pa sedaj, ko so otroci še tako majhni in rabijo veliko vašega časa in vas, bi vam predlagala, da samo zjutraj, ko se zbudite in potem ponovno zvečer, preden zaspite, ali pa v kopalnici… se vsedete ali samo sproščeno ležite, ZAPRETE OČI in začnete POČASI GLOBOKO DIHATI . Pri tem MISLITE, POSLUŠAJTE, GLEDAJTE to svoje dihanje. Dihajte vsaj 10 minut, ali pa štejte vsaj 20 vdihov in 20 izdihov. In to bo za prvih 6 mesecev, da se tega naučite, da to postane za vas rutina, čisto dovolj.

Glede prehrane:
doma morate imeti dovolj zelenjave in tudi domačega sadja. Vi imate neprecenljivo bogastvo, pa ga ne izkoriščate. Mestni ljudje tako bogastvo zelo drago plačujejo, da ga lahko imajo. Začnite uživati vsak dan zelenjavo, presne zelene solate, prikuhe iz kolerabe, cvetače, zelje,…. to je NUJNO POTREBNO za stabilnost vaših možganskih celic. Ravno tako sadje – vsak dan bi morala pojesti 3 sadeže jabolka, ali hruške, pa slive, pa…. IN VODA: če ne boste pila dovolj vode (cca 1,5l do 2l) in to NAVADNE VODE IZ PIPE!!, se bo organizem zelo težko popravljal. Voda je tista snov v organizmu, ki omogoča pretok dražljajev in vseh snovi med celicami in potem po vsem telesu. Več ko je vode in bolj ko je čista voda, boljše opravlja to nalogo. Zato vam vsa mogoča zdravila ne bodo nič pomagala, saj se informacija-dražljaj, ki bi ga taka učinkovina morala sprožiti, ne morejo optimalno sprožiti- če ni molekul vode, ki to prenašajo. Predlagam vam:
2,5dl vode zjutraj na tešče
2,5dl vode takoj po zajtrku
2,5dl vode enkrat dopoldne
2,5dl vode pred kosilom
2,5dl vode po kosilu
2,5dl vode popoldan
2,5dl vode zvečer
Tik pred spanjem popijte še 7 dolgih požirkov vode in potem oddihajte in pojdite v posteljo.

Mislite, da bo prehudo?
Sedaj pa čakam na vašo tabelco prehranjevanja, velja?

Ljudje smo sami gospodarji svojega telesa. In nič ni naključje, ali da mi je pač tako usojeno. SAMI si zavestno in podzavestno (zaradi vzgoje, družine, socialnega okolja) krojimo, ustvarjamo pogoje za dobro počutje ali slabo počutje. In to potem tudi pogojuje, je vzrok vsemogočim telesnim težavam. VEDNO! In prevečkrat hočemo nekaj doseči takoj in prevečkrat smo prehitro razočarani in obupamo. Stara ste ok.22let, še zelo mlada, a pridelala ste si težave predvsem v zadnjih 4-ih letih. Da jih boste imela pod kontrolo in da se boste bolje počutila, boste potrebovala ravno tako nekaj let. Verjemite mi, da je tako. In lahko jih odpravite do naslednjega poletja kar nekaj. lahko bi se še bolje počutila kot se danes.

Se slišiva/bereva

lp m

Pozdravljeni!

Pravkar sem vse prebrala o težavah z loly3 in vse vaše nasvete gospa Miša… Ker imam tudi sama en velik kup težav, ki pa so se pričela odražati z napadi panike….hitro bitje srca, nenadzorovano tresenje celega telesa. Zato me zanima, ali se vama lahko pridružim z tabelam? Namreč bi mi ta ocena zelo pomagala, hkrati pa me spodbudila, da naredim nekaj zase. Res verjamem, da sami naredimo veliko škode na psihičnem in čustvenem področju… Potrebujem pa malo več časa, če vam želim napisati vso svojo zgodbo… Vendar si ga bom vzela, saj je čas da nekaj naredim zase, če ne me bodo stresne situacije popapcale.

LP,

Pozdravljena,

seveda mi lahko napišete, saj bom zelo vesela, počaščena, da mi zaupate in verjamete. In potrudila se bom, da vas ne bom razočarala.

Ja, vse vaše tegobe so samo opozorila vašega organizma (možganov), da ne zmorejo več delovati normalno. Da boste morala nekaj spremeniti v vašem vsakodnevnem ritmu življenja, sicer se boste “prekurila” in posledice o lahko grda degenerativn obolenja. Čim mlajša ste, bolje in hitreje boste lahko odpravila te tegobe.

Preden mi karkoli napišete, si lahko spodaj ogledate intervju za MedOverNet, ki je bil namenjen predvsem vsem 30+, saj takrat nam začne telo prvič resno kazati opozorila. Možgani nam sporočajo, in ti skrivnostni simptomi so lahko zelo različni in hkrati se jih več pojavlja:
– na telesu kot raznorazne bolečine v prsih, glavi, sklepih, mišicah,…, vnetja, alergije, aritmija srca, plitko dihanje., raztresenost, izguba spomina, utrujenost…
– na psihi kot tesnoba, panika, strah, malodušje, apatija, razdražljivost,.globoka žalost..
– in počasi preide v vedenjski vzorec kot prekomerno spanje, žuranje, kajenje, uživanje poživil, mamil, prenajedanje ali obratno popolna izguba apetita,.. izbruhi besa, komunikativni izpadi….

Kar napišite mi, takrat, ko si boste najbolj želeli, imeli to potrebo, željo.

lp m
http://www.youtube.com/watch?v=GqnhhNabgC4&feature=relmfu