Najdi forum

Pozdravljeni.

Pozdravljeni. star sem 28 let in imam že odkar pomnim več težav s psiho. Naj povem svojo zgodbo…
Že kot otrok nisem imel veliko dobrih prijateljev, sošolcev ali vsaj stalne družbe s katero bi se lahko poistovetil oziroma opravljal kakšne skupne aktivnosti zato sem večino otroštva in tudi adolescence preživel sam doma na kavču pred tv, računalnikom in podobno. Če sem že šel kam na kak koncert, v park ali nasplošno med ljudi sem se vedno počutil nekako odveč družbi saj se nihče ni preveč ukvarjal z mano in se pogovarjal, če že sem bil pa tarča posmeha večkrat tudi brez razloga – efekt črne ovce. Karakterno nisem razvil pravega samospoštovanja, discipline, samopodobe, samozavesti in nekakšnega cilja v življenju.

Kasneje sem dobil diagnozo depresije in nihanje razpoloženja in se zaradi tega zdravil v bolnišnici.

Šola mi v tem času ni šla ravno najbolje zato sem jo pustil in se zaposlil. Tu je nastala nova era v življenju, ki ni nič bolj svetlejša.

Tudi v službi se nihče noče ravno meniti z menoj sem zopet črna ovca. Sem tarča, čeprav sem bil vesten in deloven z obilico zanosa. Začeli so me izkoriščati, poniževati in posmeh je še danes precej aktualen. To je sprva nekaj časa šlo vendar mi je počasi prihajalo do živega in me še danes živega razžira to v duši kar se lahko razbere z mojega obraza in pogleda ker sem postal precej črnogled na življenje nasploh in razočaran sem nad dejanji nekaterih ljudi.

Konstantno sem pod hudim stresom in tesnoben saj sem razvil strah pred ljudmi. Pred domačimi in bližnjimi prijatelji pa ne. Tudi če je v službi tisti dan mirno sem pod pritiskom ker kar čakam kdaj se bo spet obrnilo meni v nekorist. To me razžira od znotraj in imam občutek, da bom klonil pod pritiskom in na licu mesta umrl. Psiha je naredila svoje in zbolel sem na želodcu in še na drugih organih. Zdravnik je to med pogovorom z menoj potrdil in dejal da so moje težave psihosomatskega izvora. Velikokrat se jočem in si govorim, da bo še vse dobro in se samobodrim vendar zaman, ker je zopet po vikendu ponededeljek kjer se začne vse znova. Med vikendom se težko sprostim- se pa. Velikokrat ne morem spati saj ponoči premlevam stvari in ne pridem nikamor. Ugotovil sem , da težava ni v meni ampak v drugih ljudeh, ki mi ne želijo dobro. Drugače sem čisto uredu fant – normalen s problemi, ki jih ima vsak človek. Večkrat sem se obrnil tudi na nadrejene nadrejenih a sem situacijo le še poslabšal. Ko pridem domov sem psihično izčrpan in ne morem drugače kot da grem spat, da pozabim dan.

Kaj menite kaj še lahko storim? Da ne bo pomote in strahu naj povem pa da nisem samomorilen ali nagnjen k samopoškodovanju.

Hvala za strokoven respond

Pozdravljeni,

slišim, da se vam podobni občutki ponavljajo že od otroštva. Pred težavami ste se umikali tako, da ste ostajali doma. V družbi ste se vedno počutili odveč, saj se ni nihče ukvarjal z vami in se pogovarjal, ali pa ste bili tarča posmeha. Posledično niste razvili pravega samospoštovanja, discipline, samopodobe, samozavesti in nekakšnega cilja v življenju.

Zdaj, ko ste v službi se vam dogajajo podobne stvari, hkrati pa vam te stvari počasi prihajajo do živega in vas te stvari razžirajo v duši. Težave so se vam zdaj začenjale poznati tudi na telesu (psihosomatika). Ko pridete domov ste psihično izčrpani in ne morete drugače, kot da greste spat in tako pozabite dan.

Kot vidite do sedaj nisem povedal nič drugega kot to, kar ste zapisali vi. Tisto, kar mi je zelo odzvenelo in se mi zdi jedro problema in rešitve hkrati, so naslednji vaši stavki (moji komentarji so v oklepajih):

… saj se nihče ni preveč ukvarjal z mano in se pogovarjal ...”
(Ali pričakujete, da se bodo ljudje pristopili do vas in se z vami ukvarjali? Da bodo oni aktivni, vi pa pasivni v tej interakciji? Ste kdaj poizkusili stopiti ven iz te vloge in zavzeti aktivno vlogo? Čeprav takšno izpostavljanje vedno pomeni tveganje (zavrnitev), vam pa lahko to prinese tudi dobro socialno interakcijo (sprejetje). Ste pripravljeni tvegati?)

“... in razočaran sem nad dejanji nekaterih ljudi
(Nikoli se ne bo zgodilo, da ne bi srečevali takšnih ljudi, s katerimi dejanji se mi ne strinjamo. Vedno bodo okrog nas, je pa vprašanje ali lahko to prenesemo in se s tem soočimo in to predelamo na način, da si ne škodujemo. S tem postavimo mejo med njimi in nami, razvijemo sposobnost, ki nas ščiti pred takšnimi ljudmi)

Konstantno sem pod hudim stresom in tesnoben saj sem razvil strah pred ljudmi. Pred domačimi in bližnjimi prijatelji pa ne.
(Vaša osebnostna konstitucija, slabe izkušnje in umik v varni svet (dom, domači, prijatelji) so povzročili, da se bojite socialne interakcije, saj se trenutno težko soočate s stresom, ki ga taka situacija prinese.)

Tudi če je v službi tisti dan mirno sem pod pritiskom ker kar čakam kdaj se bo spet obrnilo meni v nekorist.”
(Ali lahko takšna naravnanost kar “sama” pomaga prinesti zopet isti dogodek – dogodek, katerega se bojite?)

Ugotovil sem , da težava ni v meni ampak v drugih ljudeh, ki mi ne želijo dobro.”
(Ta del se mi zdi najbolj pomemben pri spremembi vašega stanja. Videnje drugih ljudi kot razlog za vaše težave vas postavlja v izredno pasivno vlogo. Ali lahko vplivate na to, da bodo ljudje, ki jih srečavate bolj prijazni, vam želeli več dobrega? Meni se zdi, da to ni možno, saj ne moremo vedno vplivati na to kdo nam pride na pot. Kar lahko storite je to, da izstopite iz pasivne v aktivno vlogo in življenje primete v svoje roke ter ne pustite, da z njim upravljajo drugi.)

Razmislite ali bi se odločili za psihoterapijo. Ta vam lahko nudi varno okolje za razrešitev vaših stisk, težav in notranje spremembe. Opozarjam vas le na to, da boste tukaj primorani zavzeti aktivno vlogo, saj je uspeh psihoterapije v veliki meri odvisen od vas in ne psihoterapevta. Kolikor se boste vi trudili, toliko več boste pridobili.

Če imate še kakšen komentar ali vprašanje, ga kar zapišite.

Lep pozdrav,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close