Hrepenim po pozornosti

Že vseskozi imam problem, da hrepenim po pozornosti drugih in imam občutek, da je dobim premalo. Ne znam dobro opisati, kako se počutim, ampak bom vseeno poskusila. Od tod izhaja občutek, da nisem zanimiva oseba. Sem sicer odprta, da sprejmem ljudi, ki se želijo pogovarjati z mano in tudi sem kot neko zatočišče tistim, ki jih drugi v družbi ne sprejmejo ali pa ljudem, ki imajo probleme oz bolj ko imajo probleme. In to me vedno bolj moti, da se mi pogosto dogaja, da se jih veliko pogovarja z mano takrat, ko imajo probleme, moji problemi pa jih ne zanimajo. Bolj enostransko se mi zdi. In veliko energije tudi sama vlagam v vzdrževanje odnosov z ljudmi, ki jih bolj poredko vidim zaradi različnih poti v življenju. Bojim se, da bi sicer ostala sama in da jim ne pomenim veliko. Zelo slabo recimo name deluje, da mi nekdo niti ne odgovori na sms ali da ne dobim povratne informacije. To me že tako utruja, da mi dostikrat skoraj vse že pade dol. In potem svojo energijo vlagam v analizo svojih odnosov z drugimi, namesto, da bi študirala. Povsod berem, da moramo imeti najprej sebe radi, sebe spoštovati in sprejeti take kot smo, ampak to je zame velika naloga, ki se je ne znam lotit.

Mislim ,da je v tebi vzorec, da moraš pomagati drugim ljudem in če boš pomagala, bodo potem tudi drugi tebi.
Saj s tem privlačiš ljudi, ki izgledajo kot, da rabijo pomoč ali le pogovor. Takšni ljudje, pa seveda niso v stanju pomagati ali se ukvarjati z drugimi, saj imajo s sabo dovolj dela.Če hočeš prijatelja, išči prijatelja, ne pacienta. Ne trudi se ga analizirati ali svetovati.

Tudi, če drugim pomagaš, še to ne pomeni, da se nimaš rada. Imaš le takšen vzorec razmišljanja, da, če boš ti pomagala drugemu, bo on tebi. Kar pa, kot vidiš v praksi ne deluje.
Da nisi zanimiva, ni ravno res, saj vidiš, da se ti ljudje zaupajo, v tebi najdejo neko uteho, vendar, kot sem omenil, ne pričakuj več od takšnih ljudi.

Dragi it,

zahvaljujem se ti za odgovor. Ja,verjetno bo kar držalo, da imam v glavi vzorec, da če vidim nekoga, da trpi, da mu ponudim ramo, kjer se bo malo spočil. Je pa tudi res, da če nekoga sprejmem kot prijatelja, me potem tak enostranski odnos izčrpava. Sej počasi spoznavam, kdo je moj pravi prijatelj in tisti, ki to so (sicer bolj malo, a vseeno), tudi meni ponudijo ramo. Okoli mene se nikoli ni gnetlo veliko ljudi, vedno sem bolje funkcionirala v odnosu ena na ena. Tudi to vem, da moram biti sama sebi najboljša družba in tudi postajam vedno bolj taka, pa vseeno mi optimizem pade, ko pridem v skupino ljudi, pa se kdaj nihče ne zmeni zame. Ampak optimizem velja 😉

Res je najprej pomemben odnos do sebe.

Verjetno imamo vsi v sebi željo, da smo prepoznavni, da nas imajo radi…Vendar, ljudje smo različni. Mislim, da ni bistven trud, ampak, v osnovi to, kakšna osebnost smo, v kakšnem okolju smo rasli, naš videz…vse to vpliva, kako se drugi obnašajo do nas.
Nekateri pač najdejo ugodje in prijatelje v veseli družbi, drugi v bolj mirnih okoljih in srečanjih.
Mislim ,da bi bilo dobro zate, če bi se vključila v kakšno skupino, kjer si ljudje med sabo pomagajo in tam bo veliko več možnosti, da se tvoje hrepenenje po pozornosti zadovolji.

frnikula, sicer imam tudi tak problem, kakor ga opisuješ sama plus tega, da želim na vse narediti nek dober vtis. kakšen krat grem tako tudi “mimo” sebe, ne naredim najbolj tako, kakor čutim, želim ustrežt,
sploh se hočem v dobri luči naredit npr. pri ljudeh, ki jih ne poznam ali npr. pri fantovih starših. ne predstavljam si, da bi si o meni kdo kaj slabega mislil, to me straši.
Pa ne, da sem najboljša, najlepša, najpametnejša, naj naj.., daleč od tega, a rada bi bila. In to utruja.

To je priučen vzorec iz otroštva, ki nam govori, da je pomembno kaj drugi mislijo o meni.
Namen učenja tega je bil dober, saj so iz tega potem izhajali dobri odnosi.
Je pa res to naporno, saj od nas zahteva, da igramo neke vloge in ne moremo biti to, kar v resnici smo.
Tukaj lahko partner veliko pamaga, saj, če mu zaupamo, potem smo lahko pred njim takšni, kakršni smo, brez maske.
In to je potem sproščujoče…