Lep pozdrav.Stara bom 19 let,visoka sem 169 cm in težka 52 kilogramov…Zrastla nisem že od prvega letnika srednje šole in verjetno tudi več ne bom…Zadnje mesece ugotavljam,da postajam fanatično obsedena s hrano,pa sploh ne vem zakaj….Nanjo ogromno mislim,razmišljam kaj in kako bom jedla,medtem ko sem prej jedla spontano-ko sem bila lačna.Že kaka 4 leta imam v glavi idealno težo-50 kg.V zadnjem letu sem se za 2 kg zredila,a to težo lepo držala do nedavnega,ko sem se enostavno začela bati da bi se zredila…Začela sem precej teči.Če že ne tečem v naravikurim kalorije z orbitrekom.Obvezno okrog 300 kalorij vsak večer….Na živce mi gre to boremenjevanje s hrano,to da ne jem več ko sem lačna,ampak sem svoje večerje,ki so bile do nedavnega vedno sestavljene iz enega kosa kruha in kakšnega namaza zamenjala z jabolkom ali paradižnikom.Včasih si pripravim sadno solato.največ pojem zjutraj,kar je menda tudi prav,ampak strah me je tega obremenjevanja s hrano…Nočem nekega dne stopiti na tehtnico in ugotoviti da sem se zredila…včasih se sploh nikoli nisem tehtala,bila sem zdrava,res pa je da se nisem praktično nič gibala…Uživam po 5 obrokov na dan…Mnenja sem,da je moje življenje mnogo preveč podrejeno štetju kalorij in kurjenju le teh…Iz jedilnika sem črtala vse mogoče…Nisem zadovoljna s svojo postavo-z boki in zadnjico.Ljudje mi govorijo da sem suha,da imam lepo postavo ampak včasih se mi zdi,da to govorijo kar tako zaradi lepšega….Podobno kot jaz,ko prijateljici, ki ima recimo par kilogramov res preveč,rečem da je čudovita in da iam lepo postavo.
Rada bi se znebila tega občutka,rada bi jedla ko sem lačna,rada bi da moje življenje ne bo podrejeno obremenjevanju s hrano,kot ni nikoli bilo.Res je da gibanja ne bom opustila ker je zdravo,samo želim si da bi enkrat jedla,brez da bi razmišljala koliko in kaj sem pojedla,koliko trebušnjakov moram narediti in koliko kalorij porabiti…Zelo rada jem,v hrani uživam….Rada bi tudi jedla bolj počasi,ker stvari dejansko vržem vase,ker so mi tako všeč.Tako da se sedaj še pri tem kontroliram…
Nočem zapasti v nek krog pekla,ki bo sestavljen iz neskončnega obremenjevanja s hrano in pomožnosti zapasti še v kakšno anoreksijo :\
Mislim da sem na meji.

LP