Pozdravljeni!

Sploh ne vem kakšen namen točno bo imela tale moja tema, ampak verjetno bi morala kar priznati, da skušam poiskati pomoč.
Stara sem 18 let. Približno leto dni nazaj, ko sem pri svojih 173 cm tehtala 63 kg, sem se odločila da bi rada izgubila kakšen kilogram ali dva. Predvsem zato ker me je motil moj trebušček.
No, tu se je moja zgodba začela. Spremenila sem način prehrane – kot sem prebirala na forumih, jedla sem večkrat in po malem, izogibala sem se sladkarijam, dvakrat tedensko sem obiskovala fitnes. Poleg tega sem se začela bati maščob, zato sem precej spremenila svoje prehranjevalne navade.
Danes sem več kot dosegla svoj cilj. Imam namreč 55kg, mojo glavo pa so obsedle misli o hrani. Ne morem več normalno s prijatelji jest, bojim se vsakega ”nezdravega” grižljaja… Če se po koščku peciva ali čokolade ne odpravim na sprehod me napade grozna slaba vest. V glavnem se ves moj svet vrti le še okoli hrane, načrtov o tem kaj bom jedla. Bojim se vseh praznikov, ko so na mizi same dobrote, jaz pa dobro vem da se jim ne morem upreti: najprej se bom dobro najedla, sledil bo trenutek zadovoljstva nato pa krivda.

Ne znam si več pomagati. Vsi pravijo, da bi morala pridobiti kakšen kilogram. Jaz pa se po vsakem nezdravem obroku sekiram in razmišljam kako MORAM na sprehod, ali pa se bom jutri spet zbudila z ogromnim trebuhom…

Pozivam vse, ki imajo podobne probleme in bi se radi znebili teh neprijetnih misli, da se javijo… Poleg tega pa prosim za nasvet, kaj storiti. Obstajajo kakšne skupine, kraji za pogovor?

Pozdravljena,

dobro je to, da se zavedaš kakšne so tvoje težave in posledice tvojega hranjenja. Očitno je, da se zavedaš, da je to postal problem že pred časom in dobro je, da iščeš pomoč. Kajti ta problem boš res težko rešila sama, česar se tudi zavedaš. Upam, da ti bo odpisal še kdo in opisal svojo izkušnjo. Vendar se pri tem zavedaj, da si ti edinstvena in ne glede na to, da boš našla osebo, ki ima podobna razmišljanja ali izkušnje, gre tu še vedno zate. Sama boš morala poiskati kaj ti odgovarja, kakšen način, kakšna oblika pomoči.
Torej seveda obstajajo skupine in tudi individualna svetovanja. Če si iz LJ. imaš več možnosti – Ženska svetovalnica, Muza, KOMZ, ali pa kakšna oblika psihoterapije – odvisno kaj te bolj privlači kot misel, da bi bilo dobro zate. Razmisli – skupinska pomoč ali individualna kjer si le ti in svetovalec, terapevt.
Če pa nisi iz Lj., pa se lahko pozanimaš malo v svojem domačem ZD, pri osebnem zdravniku, če vedo za kakšnega terapevta, skupine, pri psihiatru, ki deluje v ZD, ali pa pišeš sem in bomo skušali mi kaj najti. Lahko pobrskaš v temi Pomoč v različnih krajih po Sloveniji. Tam so navedena imena tistih za ketere vemo.
Vztrajaj in si poišči pomoč. S tem, ko boš začela delati na sebi, boš iskala načine kako ukrotiti misli, ki jih imaš okoli hrane in kako s tem ravnati, da ne boš več delala s seboj kot delaš sedaj.
Srečno,

Tatjana

Pozdravljeni!

Stara sem 16 let in imam kar podobno težavo. Moja zgodba:
Začelo se je pred kakim letom in pol. Pri 166cm sem tehtala 58kg, nisem bila ravno debela, vendar sem si vseeno želela shujšati kakšne 4 kg in postati bolj športna. Tako sem začela teči (to sem od nekdaj rada počela) in pa seveda manj jesti. Letos poleti je bilo najbolj kritično, ko sem pri 160cm tehtala 50kg. Nikoli nisem verjela, da potem ko začneš hujšati se ne moreš ustaviti in da se v ogledalu dobesedno vidiš še vedno debelo. Danes dobro vem, kako res je to. Po tem sem se zredila, tako da danes pri 169cm tehtam 55kg, kar je normalno. Dobro vem, da sem ujeta v začaran krog, v katerega prej nisem verjela da sploh obstaja. Še vedno se obremenjujem s svojo postavo, neprestano mislim kaj bom pojedla. Če pa se kdaj preveč najem imam pa takoj zatem ogromno slabe vesti. Že neštetokrat sem si rekla, da bom normalono jedla in se nehala obremenjevati s telesom, ampak ne gre.

Poleg tega mi je med hujšanjem zaostala menstruacija, kar me je zelo skrbelo. Potem se je pojavila (ko sem malo pridobila na teži), zdaj pa mi spet zamuja.

In še poleg tega, imam še zelo majhne prsi (v bistvu jih sploh nimam), kar me zelo skrbi glede na moja leta. Ali je to zaradi hujšanja ali kaj?

v glavnem, še vedno se obremenjujem s hrano, postavo, gibanjem (če se par dni ne ukvarjam s športom dobim takoj slabo vest). Use to me uničuje in res ne vem kako naprej. Zdi se mi, kot da sem le še senca same sebe. Spet si želim shujšati za kakšno kilo, pa vem, da bom spet postala presuha.

Tudi mami me neprestano opozarja naj več jem, jaz pa itak jem normalno, glede na mojo težo. Ne vem kaj naj! Prosim, pomogajte.

Draga Ruby,

si zelo zrelo, bistro mlado dekle. Do sebe si izredno iskrena, kar mnogi v tvoji koži ne zmorejo biti. Zavedaš se težave in to je ogromno. Res je kot praviš, da potrebuješ pomoč, da boš lahko zopet jedla brez občutkov krivde in se videla takšno kot dejansko si – da se boš imela rada.
Svetujem ti, da si v knjižnici sposodiš knjigo Prehrana od Anite Naik. V njej opisuje predvsem kaj so razlogi, da naše telo izgleda kot izgleda in kaj lahko pričakuješ še v obdobju razvoja.
Sprašuješ glede razvoja svojih prsi. Nekatera dekleta imajo majhna prsa, nekatera večja. Na to veliko vplivajo geni. Dejansko se še razvijaš in v tem trenutku težko zagotovo rečemo katero pot bo izbralo tvoje telo. Razvoj poteka vse tja do 18 leta zagotovo, mogoče še malo naprej. V tem času se lahko spremeni še marsikaj, tudi zrasteš še lahko in dobiš obline – boke, prsi, rit; telo se pač spreminja. V knjigi, ki ti jo predlagam je to dobro razloženo. Res ti svetujem, da si jo prebereš. Lahko, da je razlog tudi hujšanje. Telo za razvoj potrebuje maščobe in če hujšaš ko se razvijaš, nima telo od kje črpati surovin. Tako lahko razvoj telesa zaostane in marsikatera ženska izgleda kot majhna punčka s svojim telesom, brez oblin. Ne vem pa če je to razlog zagotovo. Največ kar lahko narediš zase je, da se vključiš v svetovanje ali terapijo. Da raziščeš kaj te žene, da ravnaš s seboj kot ravnaš. Lahko poskusiš v kakšnem od zdravstvenih domov v tvojem kraju, ali preveriš, če poteka kje psihoterapija.
Zagotovo bo potreben čas, da se telo navadi na prehrano. Potrebni so pa tudi redni obroki. In potrpežljivost do sebe.
Velik korak si naredila že s tem, ko si si priznala, da imaš težave. Če si poiščeš pomoč jih boš lažje premagala, se naučila imeti rada sebe. Želim ti, da bi našla svoje sonce zase.

Z najlepšimi pozdravi,

Tatjana