Hitra jeza
Zdravo 🙂
Ne vem več kam se naj obrnem, tako da se kar obračam na Vas.
Že od čisto majhnega sem izredno hitre jeze, razjezi me vsaka stvar ki mi jo nekdo reče in se mi ne zdi “ok”, napačni gibi, vse možno. S tem sem se zelo izolirala od ljudi, oni so šli na živce meni, jaz pa verjetno njim. Pa v redu, brez prijateljev sem tako lahko vedno bila. Problem sedaj nastane tukaj:
Imam partnerja, s katerim imava res lepo zvezo. Sicer sva oba zelo eksplozivna, tudi ljubosumna, ampak jaz očitno precej bolj kot on (naj omenim, da sem se pred to zvezo razšla z partnerjem, s katerim sva skupaj bila malo manj kot 2 leti, in mi je zdajšnji pomagal prebroditi tisto obdobje – prvo kot prijatelj, potem pa kot partner. Ker je bilo v prejšnji zvezi dosti nasilja (psihičnega in fizičnega) ne prenesem niti določenih besednih zvez, ki bi morda samo malo spominjale na tisto obdobje – čeprav so čisto nedolžne in rečene v šali (tako z moje kot z njegove strani)). No, v glavnem .. kot sem omenila me moti vse kar ni po moje, če se razjezim pa je v meni tako huda jeza da me boli v prsih, glava me začne bolet in se začnem jokat. Vem, da to ni pošteno do partnerja saj je z mano izredno potrpežljiv (ne glede na to da je nasploh impulziven), vedno se poskuša pogovoriti z mano, mi pomaga in je res tisti partner ki sem ga iskala in bi z lahkoto lahko preživela z njim ostanek življenja, tudi zaročena sva. Pravi, da ga moja jeza ne moti, se je že navadil da izbruhnem, ampak se čez 10 minut že pomirim. Želim se spremeniti, pa pravi, da on tega ne želi, naj bom kar sem.
Ob misli da bi ga morda zaradi moje jeze izgubila mi gre kar na jok, sama s sabo bijem bitke, obljubljam si da se bom popravila, potem pa pride do nekakšne situacije, ki me morda razjezi (reče, da pride ob 2, pa pride ob 3 – čeprav mi sporoči), in spet naredim cel kraval, jokam, se ne želim pogovarjati, ko bi se rad pogovoril z mano ga odrivam stran in sem hladna do njega. Spovem mu tudi marsikaj, kar drugače ne mislim, in ga s tem prizadenem. Večkrat tudi kar tako postanem hladna, zaprta v sebe in se sploh ne želim pogovarjati, čeprav je do takrat pogovor normalno tekel (ravno včeraj sva se pogovarjala, in mi je omenil, da gre danes k sestrični – ki je sicer ne prenašam najbolje (poznava se že več kot desetletje) – in njenim staršem na obisk z svojimi starši (ne živima še skupaj, čez leto in pol se seliva v najemniško stanovanje). Pred tem sva se super pogovarjala, komunikacijo imava res ponavadi na ravni, nato pa je mi vse “padlo dol”, razjezila sem se in je potreboval vsaj pol ure da me je spet spravil do pogovora)
Res ga ljubim in s tem ko sem takšna prizadenem samo sebe. Ampak ne morem se spremeniti, čeprav se res trudim.
Naj mu verjamem, da se je navadil in ga ne moti? Da ne bo nekega dne samo spakiral, rekel da tako več ne more in ga bom izgubila.
Se opravičujem za dolg post, ampak krajše skoraj ne bi mogla napisati – v bistvu bi morala preceeeej daljše.
lp, malat
Gre za preprost vzorec, ki se proži ob določenih pogojih in nezavedno določa tvoje ravnanje; nezavedno zato, ker, ko se ga zaveš, že adrenalinsko tuliš. :-).
Vsak človekov Ego je skupek vseh lastnosti, ki so pri nekaterih izražene bolj, pri drugih manj, v odvisnosti od marsičesa, tudi od samovzgoje in dela na sebi. Vsaka lastnost je v določenih okoliščinah dobra, če ni moteča ali navita do kraja, tudi jeza. Predstavljaj si človekov Ego kot en tak tep mikser teh lastnosti, recimo 100 kanalni mikser lastnosti. :-), pri čemer ravno prav uglašena zadeva zveni nadvse ubrano in tak človek je res enkraten. 🙂 Če pa nekaj tolče čez, dovolj je ena lastnost privita preveč na glas, pokvari celotno zvočno sliko. 🙂 Torej, privij jezljivost v svojem Egu s pomočjo spodaj opisane rešitve do mere, ko ne bo šla na živce tebi in vsem okrog tebe. 🙂
Rešitev je preprosta; vzorec prepoznati (to si že naredila s temle pisanjem), ga ozavestiti, nato poiskati izvor, vzrok (če je mogoče), ga nato s pomočjo zavedanja vsakič prepoznati v pojavu, ga obvladati in vztrajno odpravljati, ter – odpraviti. Ko greš skozi vse faze, vzorec izgubi postopno moč, povzave v možganih, ki ga omogočajo, oslabijo in postopno si svobodna nezavednega odreagiranja v smislu besnila. 🙂 Temu se reče delo na sebi, ki lahko potraja, dokler človek živi, tudi 100 let.
Kako se to naredi, piše natančneje v raznih temah na Monu ali Googlu. Preberi tudi knjigo Temna stran iskalcev svetlobe. To lahko narediš sama, lahko pa si privoščiš terapevta za 60 do 80 evrov na uro z DDV, podobno, kot se ljudje odvajajo kajenja ob strrokovnem vodstvu :-), kajenja, ki je tudi mašilo za nekaj, namesto da bi vsako jutro en teden sami za zajtrk pojedli tri škatlice cigater Ibar ali Morava ali Zeta zraven kave :-), šli nato 7x bruhat in kajenje bi bilo pase kon trava je, ker bi ob misli na cigareto avtomatsko – bruhali. 🙂 To je recimo grob opis odpravljanja vzorca v lastni režiji, npr. kajenja. 🙂 Poišči še kako svojo lastnost, ki je premalo naglašena in še kakšno, ki je morda tudi preveč tuleča in jo navij ali privij 🙂
Torej, če nimaš hujšiš težav od zgornje, zna biti, da boš živela vsaj …100 let. 🙂 Prostanek preživi brez besne jezljivosti. Uživaj v delu na sebi. 🙂
Lep pozdrav
marinec
Mogoče moraš partnerja izgubiti. Človek se mora včasih na nek način zlomiti pod težo lastnih napak zato, da potem začne bolj ceniti tisto, kar mu je drago.
Deluješ mi tako, kot da so te doma kot otroka popolnoma razvajali in so ti v vsem dali prav, se ti veliko preveč prilagajali (namesto obratno), s čemer si osvojila kup škodljivih vzorcev vedenja v smislu, da se nisi naučila spoštovati drugih.
Na kratko povedano, osvojila si občutek, da mora biti vedno po tvoje, ker če ni, potem imaš občutek, da nisi spoštovana, sprejeta ali ljubljena. V tej fazi pa imaš občutek, da imaš nasproti sebe sovražnika, zato ga tudi napadeš.
V glavnem, čaka te veliko dolgotrajnega dela, da se vsaj večino teh vzorcev znebiš, če pa ne bo šlo tako, pa bo morda šlo po poti, ki sem jo najprej omenil.
Glej, mogoče ti ne pride na misel, ampak nisi edina in edinstvena na svetu s tem problemom.
Obstaja veliko strokovne literature, obstajajo strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, obstajajo delavnice,
članki, navodila, skupine….
Prvi korak – priznanje, da imaš problem in želja, da to spremeniš – si že naredila.
Zdaj si pa poišči pomoč. Sama boš težko rešila nekaj, kar je tako zelo vgrajeno vate, da reagiraš
s telesno reakcijo (glavobol, tiščanje, bolečine)
Očitno te določeni dražljaji spravijo v stisko, ki je ne znaš ali nisi zmožna razumsko predelati, zato
reagiraš z nemočnim besom….to je naravna reakcija, samo da je v tvojem primeru prepogosta in
se jo da prav gotovo omejiti.
Torej veselo na delo.
Najprej – preberi vse, kar lahko dobiš v knjižnici in na netu glede obvladovanja jeze in predelave čiustev.
Potem – začni iskati strokovno pomoč, ki je voljo v tvoji okolici… (jaz te scene žal ne poznam, ampak
recimo Društvo za nenasilno komunikacijo bi te gotovo znalo napotiti v pravo smer)
Potem pa delaj. Ne misli, da bo vse rešeno v 14 dneh…tudi problem ni nastal tako hitro, ampak bo vsak
dan bolje, boš videla.
Držim pesti.
Mislim, da ne bi bilo dobro zaupati, da partnerja tvoji izbruhi v bodoče ne bodo motili.V nekem trenutku, ko boš postavila vajin odnos že petdesetič na kocko zaradi nepomembne neumnosti, lahko prekipi tudi njemu in si bosta rekla adijo.
Četudi se bosta vrnila, bo v vajinem razmerju zevala čedalje večja rana in praznina.
Ta tvoja jeza, ki je ne obvladuješ ima zate zelo velik smisel, pomen in korist. Mislim, da si se v ranem otroštvu naučila, da je bilo zate poskrbljeno če oz. šele, ko si se totalno razbesnila, začela dreti in cepetati. Kmalu si pogruntala, da je tako besnenje lahko koristno zate in zato nehote nadaljuješ s to prakso. Torej še vedno deluješ kot neutešen otrok.
Seveda se lahko odločiš in svoje občutke nadzoruješ. Začneš postopoma in z malimi koraki, ker sedaj si odrasla in sama skrbiš zase in za svoje vedenje ter dejanja.
Poskusi biti pozorna na tisti občutek, ki se pojavi za droben trenutek pred jezo in je v bistvu zate precej travmatičen, da ga ga jeza potem tako hitro prekrije … se morda počutiš neupoštevana, neljubljena, odrinjena, zapuščena, …? Izražanje jeze lahko le do neke mere uspešno zavreš, problema pa s tem še ne boš rešila, če ne ugotoviš, kaj je tisto, kar jo povzroča.