Pozdravljeni. Na vas se obračam s vprašanjem/prošnjo po nasvetu, usmeritvi. Nekaj mesecev nazaj sem doživela panični napad s hiperventilacijo. Ker sem imela občutek srčnega napada, sem odšla na urgenco, kjer mi je bila postavljena diagnoza. S tem sem se soočila prvič, nikoli nisem imela težav. Tudi s stresom sem se soočala dobro. Vsaj mislim. Stvar me je seveda povsem vrgla s tira. Po prebranem sem pričela z avtogenimi treningi, vključila sem več gibanja, poslužila sem se bioresonance, obiskujem psihoterapevta. Pregledala sem si tudi kri – vse ok. Pa vendar imam občutek, da se stvari ne izboljšujejo. Vem, da je to tek na dolge proge…da do izboljšanja ne pride čez noč. Pa vendar doživljam panične napade večkrat tedensko in jih izzovejo najrazličnejše stvari (slabo počutje, gužva, zaprt prostor,…) Ko se me polasti notranji nemir, živčnost ali kako naj stvar opišem, mi ne pomaga nič drugega, kot da vzamem predpisano tableto – leuksarin. Enostavno ne najdem načina, kako priti “preko” tega. Preko tega napada. Ali bi uživanje tablet, ne vem, na daljši rok, vsakodnevno, bil pravi recept ali je bolje, da jih jemljem po potrebi? Ali recimo tablete v tem primeru niso kot antibiotiki? Malo smešno vprašanje mogoče, pa vendar se s tem soočam prvič….in malo tavam v temi in iščem odgovore. Hvala za vaš čas in odgovor.

Pozdravljeni!

Glede zdravil in jemanja je tako, da je odvisno od tipa zdravila, ki ga jemljete. Naprimer, pomirjevala naj bi se jemala po potrebi, saj povzročajo odvisnost. Takrat, ko res ne zmorete in je prehudo. Pri antidepresivih je tako, da jih naj bi jemali redno, vsakodnevno in daljše časovno obdobje. “Prijeli” naj bi šele po nekaj tednih. Psihofarmakološka zdravila naj bi bila uporabljena kot bergla, da človeku pomagajo stopiti na svoje noge in ne, da hodi bergla namesto njega!

Na kakšno vrsto psihoterapije hodite? Koliko časa in pogosto? Kar opisujete gre za simptome, ki nakazujejo na psihične vzroke težav – npr. nepredelani notranji konflikti ali travme, potlačeni spomini in čustva itd. Prav ste ocenili, da gre za dolgotrajen proces. Predvsem zato, ker se naše nezavedne obrambe počasi topijo in tudi počasi prihajamo do razreševanja psihičnih vsebin.

Pri paničnih napadih gre za napačno interpretacijo simptoma. To pomeni, da se na smrt ustrašimo telesnega občutja -npr. začutimo hiter utrip srca, se ustrašimo in pričnemo hitro dihati, nato začutimo pritisk v prsih, hiperventiliramo in si predstavljamo, da gre za srčni napad in bomo umrli. Od paničnega napada ne morete umreti, je pa neprijeten. Vedenje o tem, da ni nevaren in, da ste ga v preteklosti že preživeli, vam lahko da večjo mirnost.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Dragi Verobio.

Meni se taki napadi panike tudi dogajajo. Včasih pridejo tedni, meseci, da je vse ok, potem pa iz čistega mira spet napad. In nič drugega mi ne hodi po glavi, samo razmišljanje o tem, sploh ne hodim več v trgovine, v guzve, še srečevanje in pogovarjanje z drugimi ljudmi mi vzbujajo neprijetne občutke.

Pozdravljeni!

Izogibanje situacijam je tudi možna rešitev težave. S tem se izognete anksioznosti pred tem, vendar pa vam zmanjša kvaliteto življenja. Celoviti pristop bi bil, da s pomočjo strokovnjaka pridete v stik s svojimi nepredelanimi strahovi, čustvi, spomini in ostalimi dogodki ter jih tudi s pomočjo njega/nje predelate.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj