Zanima me kako je mogoče, da je otrok v razredu praktično neopazen, potem pa preberem diagnozo pedopsihiatra, da se nakazuje hiperkinetičen sindrom? Že štiri mesece sem v tem razredu, pa moram povedati, da sem sicer opazila določene motnje (nesocialno vedenje, otrok je večkrat v svojem svetu), vendar jih nikoli nisem povezovala s tem sindromom. Mi lahko kdo tukaj to prosim pojasni? Kje bi si lahko še kaj več o tem prebrala?Hvala!

Sicer ne bom dala odgovora, bom pa pristavila svoje mnenje….
Ko je bil moj sin majhen (ima avtizem) in sva hodila od vrat do vrat t.i. strokovnjakov, so vsi- brez izjem- tisti, ki so se upali kaj napisati- se pravi mnenje, diagnozo, napisali hiperkinetičen sindrom. S tem, kot da so “oprali” svojo strokovnost. Tako jaz gledam na to. Moj otrok pa ni nikakor bil niti ni hiperaktiven. Tudi motnje pozornosti nima v smislu hiperkinetičnosti. Ima avtizem. Ampak, ker si tega niso upali napisati, so pač napisali hiperkinetičen sindrom. Moram reči, da skoraj ne poznam otroka, ki ima avtizem, pa pri katerem npr. ne gre za duševno manjrazvitost, da v mnenju ali diagnozi ne piše tudi hiperkinetični sindrom. Pred 2.tednoma smo imeli v Sloveniji strokovnjaka iz področja avtizma. Postavila sem mu ravno to vprašanje. In je rekel, da se to je dogajalo dostikrat tudi pri njih in to za to, ker strokovnjaki pač niso bili strokovnjaki, in ker niso znali prepoznati prave motnje. Ima pa avtizem nekatere znake- npr. motnja pozornosti- ampak pri avtizmu gre za to, da otroka ne “moreš, znaš” motivirati oz. ga je težko motivirati. Potem kar se hiperaktivnosti tiče- moj sin je pogosto mahal z rokami. To dela še sedaj- in to je bila verjetno ta hiperaktivnost ki so jo videli. Pa seveda to, da ni mogel sedeti 5 minut pri zdravniku in ga poslušati ter izpolnjevati navodila. In to še daleč od tega ker bi bil hiperaktiven ampak, ker pač ni vedel ZAKAJ bi sedel.
No- mislim, da se strokovnjaki hitro poslužijo te diagnoze, ker enostavno ustavrijo svoje mnenje na podlagi enkratnega ali pa nekih kratkih obiskov v ordinaciji, ne poznajo pa otroka v celoti. Ne delajo timsko v smislu pogovorov z vzgojiteljicami, učitelji itd…. Tako jaz mislim.
Ne mislim, da kdo ne bo napačno razumel, da ima ta fantek, ki ga opisujete avtizem, ampak npr. velikokrat so kakšni znaki, ki jih prepoznamo in zamenjamo, ker se ne poglobimo v otroka. Mislim, da je na področju postavljanja diagnoz narejenih veliko napak. Kar se tiče avtizma lahko govorim to čisto 100%- sploh če je šlo za otroke, ki so bili sposobni intelektualno- delati redno OŠ. Potem so temu otroku obesili takšne in drugačne diagnoze…Avtizem ali AS- nikoli ali pa so rekli, da gre za avtistične poteze. To je pa blef.

Ena,

žal ne vem, zakaj je pedopsihiater postavil to diagnozo. Res pa je, da bi se motnja (hiperkinetični sindrom, nemirnost, ADHD, motnje pozornosti in koncetracije) morala poznati tudi v razredu.

Nekaj o motnji smo že pisali na forumu, kako pa naj bi se odražala v razredu pa na :

Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (18-12-05 20:32)

V tujini boš zasledila, da pri hiperaktivnosti ločijo izraza ADHD ali pa ADD. Za ADD velja, da so ti otroci lahko celo hipoaktivni – torej preveč umirjeni, medtem ko ADHD prestavlja tisto klasično hiperaktivnost, kot jo razume večina od nas.

Nisi napisala koliko je otrok star.

Moj je s pomočjo pedopsihiatra naučen svojo hiperaktivnost krotiti tako, da ne moti preveč sošolcev. V zvezek riše figurice, namesto zibanja na stolu dela vaje za stegenske mišice …Opazen ostaja ravno v tem kar opažate vi. Ko mu pade koncentracija,ga učitelj najde v nekem drugem svetu. Nesocialno vedenje so lahko tudi neumite roke (pozabil), divjanje po hodniku med odmorom, včasih agresivnost, drugič pretirano veselje.

Verjela bi psihiatru. Naš je bil zelo vesel, ko je sin na pogovor pripeljal svojo razredničarko. Tudi razredničarka je pogovor ocenila kot zelo uspešen. Poskusi še ti.

Pozdravljeni!
Obstajata dve vrsti hiperkinetičnega sindroma.
Pri eni vrsti gre za t.i. hipersenzibilnost, kakršen je najbrž tudi vas učenec. Otrok s to vrsto težav navzven deluje zelo umirjen, zaprt vase. Pretirano pocasen, vcasih tudi neroden. Pogosto ga opisujejo tudi kot da je ” v svojem svetiu..). Velikokrat je raje sam, druzi se z odraslimi. Tezave ima tudi z organizacijo dela v šoli.

Hiposenzibilnost pa pomeni, da otrokovi možgani potrebujejo več dodatne stimulacije in si jo otrok preko svojega HIPERAKTIVNEGA vedenja, ki je za okolje obicajno nespremejemljivo, sam zagotavlja ( preko prekomerne aktivnosti, skakanja, tekanja naokoli, guganja, pozibavanja, skoz ima nekaj v rokah…).
Takšni otrokom običajno rečemo, da so hiperaktivni.

Upam, da vam bo moj odgovor kaj pomagal!
Za več informacij se lahko obrnete v mentalno-higienski oddelek ali na svetovalni center za otroke, mladostnike in starse ( Lj, Mb…).

Lep pozdrav!

Res je, da v zadnjem času izvor hiperaktivnosti iščejo v hiposenzibilnosti možgan (ki potrebujejo več stimulacije).
Nekaj o hipersenzibilnosti in hiposenzibilnosti si lahko tudi preberete v knjigi
Otrokovo gibalno vedenje.

Lep pozdrav in lep dan, Petra