Lep pozdrav vsem skupaj!
Končno sem se odločila da se vam ponovno javim (sodelovala sem pri pogovoru o hiperaktivnosti, ki ga je zacela Sade že pred par meseci).
Za hiperaktivnost sem se začela zanimati, ko je moj najstarejši otrok vstopil v 1.r.devetletke. Prej je obiskoval vrtec 3 leta in vzgojiteljice so imela z njim veliko težav zaradi njegove radovednosti, trme, nesocialnega vedenja, neposlušanja, neprilagajanja skupini, nagajanja,… Rekle so, da je prav poseben otrok, da takega še niso imele, da je izrazito tehnični tip, da je v obdobju trme, v obdobju izkustvenega učenja, da je razvajen, da mu nismo postavili mej v obnašanju,… da rabi bolj strogo vzgojo, doslednost, da mu ne smemo popuščati,… skratka počutili smo se “krive” in jaz sem se na govorilnih urah počutila kot na zatožni klopi…
Vendar vse brez uspeha. Pohvale, nagrade, kazni,… vse to je imelo pri njemu le kratkotrajen učinek, bil je popolnoma slep in gluh za naše vzgojne prijeme. Vse, kar smo mu pripovedovali, razlagali, ga učili, je poslušal in rekel, da razume… a že v naslednjem trnutku je vse pozabil… potem spet razlaga in pogovor… a vse brez uspeha. V vrtecu ga tudi ni zanimalo npr. barvanje in risanje – to mu je bilo brezveze (zakaj je sploh treba pobarvat?, sej je dobro tako…, zakaj ne sme iti čez črto?… to še danes govori!!! Tudi črke in številke ga niso zanimale. On se je umaknil v svoj svet. Npr. vsi so bili v krogu ko so poslušali pravljico, on je hodil okrog in stikal po igračah, kaj sestavljal, šraufal… Privlačili so ga gumbi, vijaki, kabli in vtičnice, vendar vse iz resničnega sveta, ne igrače! (kupili smo mu plastično orodje in vijake, kocke, sestavljanke, … vse da bi ga zaposlili s tem, da ne bi brkljal po resničnih vtikačih) Nekaj časa (mislim da kar skoraj 2 leti) je bil prav obseden z vtikači in vtičnicami. Vtikal je noter vse, priklaplja, sklapljal, preklapljal, šraufal, vrtel (kar mu je prišlo pod roke: TV, videorekorder, radio, fen, mikser, multipraktik,pralni stroj, hladilnik, skrinja, sesalec, likalnik, luči, žarnice….). Nikakor mu nismo mogli dopovedati oziroma doseči, da teh stvari ne bi počel. Ko smo se obrnili ali nismo gledali, je vseeno naredil. Razlage in pogovori niso pomagali. Tako se je spekel na likalniku, spekel na keramični plošči, prijel žico električnega pastirja,.. V strahu za njegovo življenje, ki je bilo stalno v nevarnosti, smo poskušali tudi s tepežem (tisti nasveti – “ena vzgojna po riti ne škodi”, “če bi bil moj, bi ga tako našeškal, da nikoli več ne bo tega naredil!”…) – tepli smo ga po prstih, ko je prijemal nevarne stvari, a to je učinkovalo samo trenutno. Ko je videl ali mislil, da ga ne gledamo, je vseeno naredil. Vzgojiteljica je rekla, da je radoveden in da ne ve, kaj se ne sme. A mi nismo dosegli nič, na noben način!
Takrat nisem vedela za hiperkinetčni sindrom. Tudi vzgojiteljice v vrtecu niso nikoli o tem govorile. Jaz sem sicer nekaj brala v revijah, a se mi ni zdelo, da bi bil moj otrok hiperaktiven. To sem vedno povezovala bolj s telesno aktivnostjo, ki pa pri njemu ni bila izrazita, vsaj ne v prvih letih življenja. Plazit se je začel pri 10 mesecih, shodil pri 13 mesecih. Ko se je spustil in začel hoditi, ni pogosto padal in se pobiral, ampak je vedno hodil na sigurno- če je videl, da ne bo šlo, se pač ni spustil.
Tudi na otroških igralih je bil nespreten, celo boječ, rad je imel gugalnice in tobogane (še danes). Tudi za kolo majhen ni kazal zanimanja, za noben šport, niti za žogo. Rad je imel tehnične igrače, z zvoki, pesmicami, baterijami, šraufi, cevi,.. Risanke ga niso zanimale (ni zdržal 10 minut pred TV do 5 let starosti- takrat pa so ga pritegnili Telebajski in začel je gledati tudi druge risanke), niti lutkovne predstave (vedno smo morali zapustiti dvorano, ker ga je zanimalo vse drugo – npr. kako so prižgali in pritrdili luči, kakšni šraufi so pod stolom, kako se odvije ventil na radiatorju, zakaj to, zakaj tisto, zakaj tretje,…) Kolo se je naučil voziti pri 5 letih in pol in takrat brez težav. Zelo rad kolesari, vendar ga ne smemo spustiti izpred oči, ker ne upošteva prometnih predpisov (kar vijuga po cesti, jo prečka brez pogledati) in ga je treba stalno opozarjati, ker vse “pozabi” -tako on reče ali pa najde izgovor: “saj bi se avto ustavil, ko bi me videl” ali pa “saj bi jaz šel hitreje kot avto in me ne bi povozil”…
Mislim, da se je nekje pri 5 letih začela kazati tudi ta njegova fizična aktivnost. Pri vseh stvareh je tako hiter, da mu komaj sledimo. Dela več stvari naenkrat, nobene ne konča, ne naredi od začetka do konca ene stvari, ker ga vmes zmotijo ali pritegnejo pozornost druge stvari. Tako je sedaj to očitno pri vseh opravilih- pri igranju, pri domači nalogi, pri umivanju, preoblačenju, preobuvanju, pri jedi, … Vedno mu moramo “slediti”, ga opozarjati, opominjati, spodbujati,…
V vrtecu smo poskušali razložiti njegovo vedenje s trmo 3-letnika, z radovednostjo, s karakterjem, s “slabo” vzgojo. Potem je pri 3 letih in pol dobil prvo sestrico in potem lani septembra po vstopu v šolo še drugo sestrico. In težave so se še povečale oziroma so postajale vse bolj očitne. Mislili smo da z nagajanjem išče pozornost in jo priteguje nase, pa še celo zadnjo nosečnost sem morala preležati, tako da ni bil dosti z mano. Potem pa je letošnje šolsko leto vstopil v 1. razred devetletke. Rojen je decembra 1997 in je najmlajši v njegovem razredu (23 otrok). V malo šolo seveda ni hodil. Tudi njegova učiteljica in vzgojiteljica, ki je prisotna 2 uri na dan, sta potrpežljivo čakali, da se bo njegovo vedenje kaj popravilo, da se bo umiril, socializiral, razumel pomen šole, da mora sodelovati in delati kar delajo drugi in predvsem takrat, kadar to zahteva učiteljica in to na tak način, kot ona zahteva in kadar ona zahteva. Je zelo stroga, hoče red in dispiplino, ker “mi smo v šoli”. Tudi ona je pol leta na govorilnih urah govorila o “slabi vzgoji”, spet smo se vsi, ki ga (brezuspešno) vzgajamo počutili “krive”, ker je tako nesocialen, itd. Da je zelo bister, ampak hiter, površen, se ne potrudi, nagaja, se dolgočasi, noče poslušati, ne sodeluje, slabo pripoveduje,… Nagaja in moti druge, jim uničuje in jemlje stvari, čečka, trže, teka po razredu, se valja po tleh, mrmra sam pri sebi, pod mizo, in spušča neke glasove po cele ure, da so že vsi zmešani… da bi ga kar ven poslala.
Vključila se je tudi specialna pedagoginja, ki pa je rekla, da njene pomoči ne potrebuje, ker da ko je sama z njim v njeni pisarni, ni problemov. Je zlati otrok, zelo bister in da ne rabi njene pomoči, samo dosledni moramo biti in strogi in mu jasno povedati, česa nikakor ne dovolimo. Poskušali smo z nagradami, pohvalami, ocenjevanjem vedenja s sončki, kaznovanjem (npr. brez risanke spat, nič bombonov…), obljubljanjem raznih stvari za pravilno obnašanje (kar si je želel), vendar nič uspeha, vse kratkotrajno, začaran krog, tako v šoli kot tudi doma. Zaradi obremenjenosti doma s 3 otroci in veliko dela z dojenčkom in 3-letnico, mu tudi ne morem nuditi 100% pozornosti, kot bi jo on želel. Je zelo zahteven in me hoče zase, noče razumeti, zakaj naj bi on bolj “ubogal” oz. več razumel kot mlajša sestrica…
Tudi ona je zelo živahna in ga v vsem posnema, Ima ga za vzgled in mu postaja vedno bolj podobna. Pači se tako kot on, spušča take glasove, nagaja kot on, skupaj se npr. smejeta in razmetavata igrače, mečeta stvari, njej je všeč ker se ji on smeje in obratno… On jo nagovarja naj naredi kaj kar se ne sme (npr. naj kaj razlije, vrže na tla, počečka, vzame, raztrže, naj priklopi npr. mikser, naj prižge TV, naj vzame telefon) in potem se skupaj smejeta. Če vprašamo kdo je to naredil, pa obtožujeta eden drugega in se začneta tolči, brcati, porivati. Skratka prava zmešnjava, če si predstavljate. In potem je tu včasih še jokajoč lačen ali zaspan ali pokakan dojenček in zmeda je popolna. Situacije se ne da več obvladati in rešiti kar na hitro. Edina rešitev je ločitev otrok (vsak v svojo sobo) dokler se zadeva ne umiri in dokler jaz nimam časa za pogovor. Vsak drugi teden sem namreč sama doma z njimi (mož dela popoldne). Upam da si predstavljate…. Tudi domačo nalogo lahko narediva samo, če sva sama, drugače stalno gleda okrog sebe, kaj delajo drugi.
Vem da je moje pismo malo zmedeno in zeloooooo dolgo ampak zdaj ko sem ga začela, bi rada tudi končala.
Enkrat na govorilnih urah pa je učiteljica rekla, da misli, da ima moj sin motnjo koncentracije oziroma da je hiperaktiven in da bi se to dalo rešiti s tabletami in da naj gremo k zdravnici. Vendar naj se to sama odločim, da ona ne zdrži več tako v šoli, da kaj bo drugo leto, ko bo sama v razredu in ko ne bo več vzgojiteljice z njo.
Potem sem jaz po obsežnem branju knjig, revij in na internetu -iskala sem vse v zvezi s hiperaktivnostjo… in sklenila, da poiščem pomoč. K temu je veliko pripomogel vaš forum. Odšla sem k pediatrinji, ji vse povedala in dala mi je napotnico za Ambulanto za motnje v razvoju. Bila sva pri psihologinji, defektologinji in zdravnici (v aprilu in maju) – pri vsaki 1x po 1 uro in pol. Sedaj sva naročena ponovno 22.6. pri vsaki po eno uro in naredili bodo tudi EEG možganov. Potem bodo postavili točno diagnozo in uredili vse za naslednje leto, da mu bodo v šoli pomagali, ker da je “tipičen knjižni primer hiperkinetričnega otroka”. Pri defektologinji je delal en test in dosegel mislim da 103 točke od 125, vendar z razlago, da je znal tisto kar je bilo bolj za mislit in mu ne bi bilo treba znati za njegovo starost (računal, bral, pisal), tisto lahko, kar je bilo treba pa dobro opazovati, pa ni naredil dobro, ker je hitel in sploh ni dobro pogledal… Pa še test je delal zelo hitro in zato, ker mu je obljubila na koncu igrico na računalniku.
Naj povem še, da ima tudi alergijo na pršico v hišnem prahu v obliki bronhialne astme.

Sedaj pa bi rada vprašala naslednje. Zdravnica mi je rekla, da letos mu ne moremo več pomagati… Zanima me kako je s to pomočjo med poukom in kaj je ta zahteva za usmerjanje. Ali se bo vse to izvajalo šele naslednje leto? Pravijo, da počakajmo končno diagnozo, jaz pa se bojim, da bo šlo še pol naslednjega leta mimo, predno bo dejansko dobil pomoč. Kdo mu bo pomagal? Koliko časa mu pripada pomoč? Kako to vpliva na njegove ocene in šolanje (razvrščanje v nivoje)?

Opravičujem se vam za dolgo pismo vendar mislim, da bo zanimivo branje tudi drugim staršem v podobni situaciji, ker opažam, da je vedno več takih otrok.

Na koncu bi se vam rada lepo zahvalila za vaš čas in vaše nasvete. Res je super ta vaš forum, vedno vse preberem, ko imam čas, ker se iz vaših odgovorov res čuti, da radi to delate in da to delate s srcem. Veliko sem se že naučila iz vaših nasvetov in literature. Vsem staršem s hiperaktivnim otrokom (pa tudi drugim) priporočam knjigo Dr. Ross: “Eksploziven otrok”.
Vse, kar je v njej napisano, res drži: da se je potrebno izogibati in preprečevati konflikte, preden izbruhnejo; da je treba vztrajati samo pri bistvenih stvareh (ko je ogroženo življenje ali zdravje) – čeprav to izgleda kot popuščanje otroku je v bistvu sklepanje kompromisov… in da ne smemo iskati “igle v senu”. Skratka otroku moramo čimbolj olajšati stvari, ne pa ga po nepotrebnem obremenjevati z zahtevami, ki jih ne more izpolniti, ker je drugačen in ne ker je “nevzgojen”.

Se bom še kaj oglasila, da povem, kako se bodo stvari odvijale naprej (obljubim, da bo pismo prihodnjič krajše:)))))

Lep pozdrav
mamica3

Pozdravljeni!

Ko sem brala vaše sporočilo, se mi je zdelo, kot bi ga sama napisala, namreč pri nas je vse bilo skoraj isto kot pri vas. Naš sin je rojen avgusta 1997. V vrtcu se je popolnoma isto obnašal kot vaš, vendar vzgojiteljice niso vedele kaj bi z njim, in so ga enostavno pustile, da je delal po svoje, se pravi nikoli ni sodeloval pri skupnih dejavnostih v vrtcu-risanju, branju, barvanju, sestavljanju ipd. Zanimale pa so ga vedno vsakdanje – tehnične stvari, seveda on nikoli ne razmišlja o nevarnosti, in se mu je prav tako kot vašemu že marsikaj zgodilo, se je poškodoval in podobno, pa še sedaj je tako. Res je potrebno biti precej pozoren, pa še kljub temu se kaj zgodi.

V prvem razredu devetletke pa so nam v šoli predlagali dodatno pomoč, saj ima otrok hude težave z motoriko, slabo riše, slabo barva, pisanje številk mu dela hude probleme. Z možem sva v šoli podpisala, da se strinjava, da bo šola predlagala dodatno pomoč za otroka (dodatne ure s specialno pedagoginjo). Najprej so naju povabili na Zavod za šolstvo, kjer so nama razložili ves postopek. Sestane se namreč komisija, sestavljena iz več strokovnjakov-psiholog, pedopsihiater, pediater, pa ne vem kakšni še vse. Pred tem, ko se je sestala komisija, sva s sinom morala opraviti pogovor s psihologom, opravil je neke teste, potem s pedopsihiatrom (k kateremu že tako ali tako hodimo pol leta), pa z neko učiteljico in pediatrom, nato se je sestala komisija.

Sedaj čakamo odločbo te komisije, predlagali so, da bi imel naš sin 4-5 ur na teden dodatne pomoči specialne pedagoginje, vsak dan po eno uro, in sicer v jutranjih urah-seveda izven svojega razreda.

Že od septembra pa ima naš otrok 2 uri na teden pomoč specialne pedagoginje, zaradi motorike seveda, in lahko vam povem, da se je njegova spretnost že zelo izboljšala.

Naj vam še povem, da je pedopsihiater predpisal našemu sinu Ritalin, ki ga jemlje že od oktobra, v razredu je tako bolj miren. Vendar z možem nisva najbolj prepričana da je to nujno potrebno, in razmišljava o tem, da bi poskusili brez zdravila, seveda pa se bova skušala dogovoriti (nekaj sva se že) z učiteljico in vzgojiteljico, kako bi poskušali otroku med poukom čimbolj pomagati, kadar je nemiren in nepozoren.

Res je v redu tako izmenjati svoje izkušnje in težave, nekako lažje je premagovati razne težave, ko spremljaš tudi druge s podobnimi težavami in prebrati njihove izkušnje.
Lep pozdrav, Alenka

Draga mamica3,
najprej naj te lepo pozdravim tudi jaz, ko sem prebrala tvoje dolgo pismo, sem kar globoko zadihala, saj se mi je v določenih delih zdelo, da berem našo zgodbo, probleme mojega otroka, s to razliko, da pri njem še ni nič zdravniško ugotovljeno, smo pa na tej poti, saj smo 1x že obiskali Center na Gotski v Lj in je tudi predlagala pregled pri zdravnici. Ravno tako imamo z vstopm v 1.r devetletke enake probleme, tudi doma, ima sestrico 3 leta, še enega dojenčka pa nimamo. Jaz že zdaj včasih mislim, da ne bo šlo več naprej, kako uspeva šele tebi. Ravno prejšnji dan je bilo noro, tudi z možem sva ugotavljala, da tako ne bo več šlo. Poskušamo vse to, kar si sama opisala, a je resnično kratkotrajno. Najbolj hudo je pa na govorilnih urah, pravilni izraz si navedla, kot na zatožni klopi, občutki so bili tako grozni, da mi tam ni bilo mogoče preprečiti solz, ki so kar tekle. Tisti grozni občutek, da je nam spodletelo, da smo mi krivi za to vedenje, da doma premalo naredimo, še zdaj me zaboli ko se spomnim na to. Zelo rada bi stopila s teboj v stik, da bi si lahko kdaj izmenjali kakšne izkušnje, če si seveda zato. Preveč je, da bi tukaj vse pisala… Če si zato, me lahko pokličeš 040 568 869. Sem pa le še ena mamica in na žalost ne strokovna pomoč.

mamica3,

Prav je, da ste poiskali pomoč za vašega fanta v Ambulanti za motnje v razvoju.
Glede vaših vprašanj v zvezi z usmerjanjem pa tole:
Usmerjanje se praviloma izpelje na osnovi podanega zahtevka. Tega podajo starši na Zavodu za šolstvo. Lahko pa poda predlog za usmerjanje tudi šola. Predpostavljam, da vam bodo v Ambulanti to še predlagali, ko se boste naslednjič z njimi srečali –sicer pa jih vprašajte o tem. Po podanem zahtevku si Zavod za šolstvo pridobi od šole, ki jo obiskuje vaš otrok tudi Poročilo o otroku.
Za vašega otroka bo usmerjanje izpeljano pri komisiji v Ambulanti, ki jo obiskujete.
Upam in želim si, da bi vaš otrok dobil dodatno strokovno pomoč (v nadaljevanju DSP) že v septembru ali oktobru 2004. Seveda je vseskupaj odvisno od tega koliko je vloženih zahtevkov (predpostavljam, da jih je povsod po Sloveniji zelo veliko).

Komisija, ki otroka usmeri določi:
1. KOLIKO UR DSP bo imel vaš otrok (max. 5 ur tedensko) in tudi
2. KDO jo bo izvajal. Strokovnjak se določi glede na usmeritev oz. glede na področje otrokovih težav. Seveda lahko izvaja DSP pri enem otroku več različnih strokovnjakov (Npr. 2 uri učitelj, 1 uro specialni pedagog …)
3. KDAJ se DSP izvaja: med ali izven pouka
4. PRILAGODITVE

Po odločbi o usmeritvi ima otrok v OŠ prilagojeno samo izvajanje učnega programa ob istem izobrazbenem standardu. Seveda naj bi ta pomoč vplivala na ocene predvsem v ugodnem smislu, saj se morajo otroku zagotavljati takšni pogoji (prilagoditve), da lahko otrok izkaže svoje resnično znanje (npr.pazite – govorim zelo na splošno, samo kot primer – za vašega fanta predpostavljam, da bo potrebno še posebej pri ocenjevanju znanja upoštevati njegove slabe in dobre dneve, torej preverjati znanje v tistem času, ko se lažje zbere, ko je manj nemiren, v mirnem prostoru ali kaj podobnega; mogoče bo potrebno dajati poudarek ustnim ocenam, podaljšati čas pisanja ob preizkusih itd., pač kar otrok potrebuje, da lahko pokaže svoje znanje.) Seveda pa se prilagoditve nanašajo na celoten potek šolskega dela, ne le na preverjanje in ocenjevanje znanja.
Prav gotovo pa tudi na ta način ne bo vse idealno – to tako ali tako nikoli v življenju ni – toda vaš fant bo imel več možnosti, da izrazi svoje znanje, ki ga ima, kot jih je imel doslej.

Sama odločba o usmeritvi nikakor v ničemer ne vpliva na razvrščanje otrok v nivoje. Samo opredeljuje pogoje in oblike pomoči otroku z določenimi težavami, da bi se le te omilile ali odpravile ob ustrezni DSP ter, da se zmanjša njihov vpliv na otrokovo šolsko učinkovitost in uspešnost.
Moja izkušnja je, da učitelji zelo dobro sprejemajo vse oblike DSP otroku in da so prav zadovoljni, ko imajo z odločbo »zeleno luč«, da lahko otroku nekatere pogoje dela v šoli prilagodijo. Učitelji prav dobro čutijo, kdaj gre pri otroku za to, da ne more, ne pa da noče. Toda od njih se na sploh vendarle pričakuje in ne nazadnje zahteva, da so čimbolj objektivni, pravični in do vseh otrok enaki. Da skrbijo za to, da vsi učenci v istih pogojih rešujejo iste naloge … Vsako odstopanje ima lahko zelo neprijetne posledice – pritožujejo se učenci, starši, pogoje določajo pravilniki in tudi zakonodaja. Tako se dnevno nahajajo v različnih precepih, ko prav dobro čutijo eno, od njih pa se zahteva drugo. No, odločba daje učitelju precejšnje možnosti, da vendarle sledi otrokovim potrebam in upošteva njegove specifičnosti, ki so tako izrazite, da otrok resnično ne more slediti postavljenim zahtevam.
Komisija opredeli prilagoditve, prav tako tudi to, koliko časa bo imel učenec DSP. Praviloma se usmeritev preverja čez tri leta (zapisano bo v odločbi), lahko pa tudi prej. Pa tudi sicer lahko starši ali šola pred opredeljenim rokom sprožijo postopek preverjanja usmeritve.

Naj dodam še to. Ko prejme šola odločbo o usmeritvi mora ravnatelj imenovati tim. Le-ta izdela Individualizirani program (v nadaljevanju IP) in sicer v 30-ih dneh. Član tega tima ste tudi vi. To pomeni, da aktivno sodelujete tako pri pripravi (načrtovanju) dela z vašim otrokom, pri izvajanju (mogoče si tudi vi zastavite nek cilj) in pri evalvaciji. Tim se sestaja npr. 3-krat letno (torej na konferenčno obdobje) ali po potrebi (ko nekdo iz tima to želi in predlaga).
IP vključuje nekatere podatke o otroku, njegovih težavah, posebnostih, močnih področjih, opredeljen je čas DSP, cilji posameznih članov tima, način spremljanja in evalviranja dela …

Zelo sem bila vesela vašega zaključka , ko govorite o spoznanjih, ki ste jih pridobili ob omenjeni knjigi.
Prav tako se iz vašega pisma jasno vidi, da pri otrocih kot je vaš fant ne učinkuje niti prošnja niti tepež in prav tako nobena niansa vmes. In ravno to je tako zelo pomembno vedeti in razumeti. Če bi otrok samo nagajal ali bil nevzgojen bi zagotovo občasno (glede na to, kaj bi hotel) na vzgojne ukrepe reagiral. Npr. zelo priden in prilagodljiv bi bil v vrtcu, šoli, neprimerno vedenje pa bi kazal le doma, pri babici, kadar česa ne bi dolbil ipd.

Naj dodam samo še to: za hiperaktivne otroke je še posebej važno, da jim postavljamo zelo malo pravil in da te uveljavljamo dosledno, mirno, potrpežljivo in vztrajno.
Pri vašem sinu je tako kot, da bi bil povsod le »tukaj in sedaj« ne. Zdi se, da je njegova glava polna raznoraznih misli, zamisli, idej, slik, ki se kar pretakajo, prihajajo in odhajajo, med seboj mešajo, ne veš kje je začetek, kje konec ali smo še v istem pogovoru, sliki, misli ali je otrok že nekje daleč proč… Verjetno vi točno veste kdaj je še z vami in kdaj več ne, kdaj vas še posluša in kdaj vas ne sliši več. Zato se mi zdi pomembno, da mu pomembne stvari poveste kadar čutite, da je mirnejši in da vas sliši. Počepnite k njemu, ujamite takrat njegov obraz med svoje dlani, glejte ga v oči in mu kratko povejte kaj želite. Prosite ga, da ponovi, kar ste rekli. Z mlajšo sestrico se lahko to tudi kdaj igrate – tako v krogu – ponovi kaj sem rekel. Seveda morajo biti sporočila zelo kratka in igra naj traja samo toliko časa, dokler ji lahko on sledi. Nato jo lahko sami nadaljujete s hčerko.

Želim vam resnično veliko dobre volje, moči in predvsem notranje mirnosti ob védenju, da je težava vašega sina take narave, da se s staranjem (nevrološkim dozorevanjem, učenjem) blaži. (Ta proces pa lahko pritiski in nestrpnosti s strani okolja otežujejo.)
Vesela sem, da si delo z otroki z možem delita, kolikor mu pač dopušča čas. Zelo dobrodošla bi vam bila tudi občasna pomoč nekoga, ki vašo situacijo razume, mogoče se bosta lahko z mamo pod šifro nany domislili kakšne medsebojne pomoči. Nikoli se ne ve.

Lepo pozdravljeni,
Francka

Nekaj ne razumem. Pri nas je bilo potrebno zahtevek za usmeritev podati na Center za socialno delo. Komisija, ki jo skliče Center za socialno delo (specialisti iz Ljubljane) bo otroka pregledovala enkrat na dve leti (približno pol ure pri vsakem specialistu). Na podlagi njihovih ugotovitev določijo število tedenskih učnih ur dodatne specialno-pedagoške pomoči.
Otrok pa je že od prej redno obravnavan tudi v Ambulanti za motnje v razvoju v domači regiji. Pri zadnji kontroli v AMR so mimogrede omenili, da ni prav, da niso vključeni v to komisijo, saj vendar otroka najbolje poznajo.
Sedaj sem pa res zmedena. Mi prosim pojasnite, kako je s tem?

Klementina,

opravičujem se za pozen odgovor.
Moram vam priznati, da sem vaše vprašanje skoraj spregledala, potem pa me je Petra opozorila nanj. Oprostite.

Sedaj pa odgovor.

Vodenje postopkov usmerjanja so v začetku leta 2003 (mislim, da marca) prenesli iz CSD na pristojne OE Zavoda za šolstvo, ki začasno izvajajo tudi naloge bodočih šolskih uprav, predvidoma pa do sept. 2005.

Tako se od marca 2003 vlagajo Zahteve (starši) ali Predlogi za začetek postopka usmerjanja (šola) na ustrezno OE Zavoda za šolstvo. Tam imajo posebno skupino zaposlenih (npr. na OE Maribor trije strokovni delavci), ki te postopke izvajajo. Iz mojih izkušenj je tako, da se imenuje komisija pri instituciji, kjer otroka poznajo npr. AMR ali kjer so npr. specializirani za pomoč na določenem področju primankljajev- Center za sluh in govor, Svetovalni center ipd.

Predpostavljam, da je potekalo usmerjanje pri vas pred tem datumom. Vse zadeve v zvezi z usmerjanjem je namreč CSD prenesel na OE Zavoda za šolstvo zato menim, da bo potekalo preverjanje ustreznosti usmeritve vašega otroka tudi preko OE Zavoda za šolstvo in ne več preko CSD. Predpostavljam, da bodo takrat v komisiji vendarle strokovnjaki, ki vašega otroka najbolje poznajo.

Lep pozdrav,
Francka

Zahvaljujem se vam za odgovor.

Zanima me, kakšni so vzroki za hiperkinetičnost. Bilo mi je namreč že povedano, da do tega lahko pride zaradi krvavitve v možganih v nosečnosti ali med porodom. Pri nas namreč ni bilo niti v nosečnosti niti pri porodu nobenih problemov, z otrokom je bilo vse v redu, tako so mi vsaj povedali.

Vljudno prosim za odgovor.

Lep pozdrav, Helena

Helena,

Ameriško psihiatrično združenje klasificira hipekinetičnost kot motnjo pozornosti / hiperaktivno motnjo (DSM – IV).

Iskanje vzrokov, ki pripeljejo do te motnje (v nadaljevanju jo bom na kratko označila kot HA) traja že daljši čas in na različnih področjih znanosti vendar danes še nimamo enoznačnega odgovora kaj je razlog za razvoj HA pri nekem otroku. Zdi se celo, da smo še bolj oddaljeni od odgovora na vaše vprašanje kot smo bili nekoč. Nič čudnega saj se različni raziskovalci lotevajo proučevanja z različnih vidikov in vsak doprinese neko novo spoznanje. Toda sinteza različnih pogledov se zdi, da je še zelo daleč.

Na splošno pa lahko najpogostejše doslej bolj ali manj raziskane vzroke za razvoj HA pri otroku skrčimo na naslednja področja:
– poškodba možganov, ki jo lahko povzročijo zelo različni dejavniki (med nosečnostjo, med porodom, po porodu)
– neugodni socialno-emocionalni pogoji otrokovega razvoja
– dednost.

Organske teorije
So najzgodnejše in govorijo o poškodbi možganov. Prav v to področje sodi razlaga, ki ste jo slišali. Vendar to še zdaleč ni nujno tako.

Danes se veliko več raziskuje na področju nevrološkega funkcioniranja možganov:
– nevroendokrinološko področje – mnogi avtorji poudarjajo vlogo žleze ščitnice in njen vpliv na razvoj HA
– nevrokemijsko področje in področje nevrotransmiterjev, ki so pomembni pri prenosu informacij. Čeprav to področje še ni v celoti raziskano je pomembno ravno zato, ker na njem temelji medikamentozno zdravljenje. Nevrotransmijska hipoteza pravi, da je pri otrocih z HA znižano nastajanje ali izraba noradrenalina in dopamina in da zato s stimulansi lahko povečamo njun nivo ter tako zmanjšamo simptome HA.
– nevroanatomsko področje. V literaturi se navaja disfunkcija (nepravilno delovanje) diencefalona. Gre torej za nepravilnosti v delovanju talamusa in hipotalamusa, ki sta kot del bazalnih ganglijev pomembna za ustrezen prenos informacij med bazalnimi gangliji in motoričnim korteksom (delom možganov, ki uravnava naše motorične odgovore)

Zanimiva je tudi teorija, ki je bila zelo moderna in aktualna na prehodu v 60-ta leta. Govori pa o tem, da je vzrok HA alergijska reakcija na določeno vrsto hrane, še posebej alergija na razne konzervanse. Resne znanstvene študije teorije niso potrdile. (Moje osebno mnenje pa je, da nekaj kar v določenem času nismo potrdili, še ne pomeni, da to tudi ne obstaja. To pa spet ne pomeni, da teorijo zagovarjam. Menim le, da bodo potrebne še drugačna in nova proučevanja tudi s tega vidika, saj so vsi našteti in še mnogi drugi dejavniki, ki v različnih kombinacijah lahko sprožijo HA zelo pestri in v različnih medsebojnih kombinacijah in interakcijah. Če preberete pogovore mater na našem forumu, boste ugotovili, da so nekatere poskušale zmanjševati simptome HA pri otroku tudi z raznimi dietami (ne kakšnimi shujševalnimi).

Psihosocialne teorije
Poudarjajo življenjske pogoje in njihov vpliv na razvoj HA pri otroku. Še najbolj verjetno je, da gre za interaktivni (med seboj povratno povezan)vpliv specifičnih bioloških dejavniki in dejavnikov okolja. Te teorije poudarjajo zlasti vlogo neustreznih čustvenih odnosov med otrokom in okoljem. Mnoge raziskave potrjujejo, da velik del otrok s HA izhaja iz okolja za katerega je značilna nizka stopnja skrbi za otrokov telesni razvoj (npr. kakovost prehrane, pomanjkanje vitaminov, slaba prenatalna, perinatalna, postnatalna skrb, alkoholizem, narkomanija staršev …). Kot vzrok neprilagojenega vedenja se navaja tudi anksioznaost in depresija – otrok svoje psihične stiske pogosto manifestira skozi nemir, motnje pozornosti, impulzivnost …

Genetske teorije (dednost)
V neki raziskavi sta dva raziskovalca analizirala vedenje staršev 59 otrok s HA in staršev 41 otrok brez HA. Ugotovila sta, da je bilo med starši 59 otrok s HA kar 21 otrok, katerih vsaj eden od staršev je bil alkoholik ali je izražal značilnosti sociopatske ali histerične osebnosti. Med starši 41 otrok brez HA sta te značilnosti izražala le dva starša.
Pomembna je tudi ugotovitev, da 20 do 30 odstotkov sorojencev otroka s HA izraža podobne (iste) težave. To pa je pomembno več kot v populaciji otrok brez HA.
Na vpliv genetike kažejo tudi raziskovanja pri posvojencih. Med biološkimi starši najdemo pomembno več alkoholizma, psihopatije in histeričnih motenj kot med posvojitelji otrok s HA.

Skratka, na razvoj HA vplivajo mnogoteri dejavniki v najrazličnejših medsebojnih interakcijah. Osebno menim, da najbrž ne bomo našli tistega – edinega – odločilnega razloga, pač pa se bomo morali zadovoljiti s tem, da je razlog ali vzrok kombinacija večih dejavnikov, ki v določenih okoliščinah privedejo do pojava tega vedenja.

Bolj kot sam vzrok za HA se mi zdi pomembno, da razumemo otrokovo situacijo (kar ni isto kot “vse popustimo, dovolimo …”) in da mu pomagamo pri obvladovanju sebe in okolja, ter ga ne izpostavljamo nalogam, zahtevam in pričakovanjem, ki jih v določenem času, razvojnem obdobju, situaciji resnične ne zmore realizirati.

Lep pozdrav
Francka

Najlepša hvala za res izčrpen odgovor.

Lep pozdrav in želim vam lep dan!

Pozdravljena mamica3,

kar nekaj časa nisem obiskala ta forum, ker sem potrebovala nekakšen notranji mir glede reševanja težav z našim hiperaktivnim sinčkom, o katerem sem razpravljala skupaj z vami kar dolgo časa v spomladanskih mesecih.

Na kratko bi rada posredovala še nadaljevanje naše zgodbe.

Ritalin je našemu fantu (naj na kratko še enkrat spomnim, star je 8 in obiskuje oz. zaključuje 8. razred osemletke) zelo koristil pri usmerjanju pozornosti v razredu in pri razvijanju samopodobe v smislu, da ni več bil razredni klovn, ker se je umirjal in so ga začeli sošolci sprejemati drugače. Z jemanjem Ritalina smo začeli lani oktrobra. Hkrati smo se redno dobivali v Svetovalnem centru v Ljubljani. Enkrat pri psihologinji, drugič pri psihiatrinji, tretjič midva z možem sama pri obeh in tako naprej. Po prvomajskih praznikih pa se je naš fant sam odločil, da prekine z Ritalinom. Povedali smo mu, da se strinjamo s tem, da pa se mora zavedati, da bomo z jemanjem nadaljevali, če svojega vedenja v razredu ne bo skušal nadzorovati.

Naš sine je obljubo držal in se res izjemno potrudil. Seveda prinaša občasno še kakšno sporočilo iz šole o neprimernem vedenju, a v glavnem tudi sama vidim, da je začel razumeti za kaj gre pri Ritalinu. Šolo smo tako rekoč pošlihtali. Doma pa se travmatični trenutki hiperaktivnega otroka nadaljujejo. Z Ritalinom smo končali, z obiski v Svetovalnem centru smo kar prekinili, doma pa poskušamo biti dosledni, kolikor lahko, vseeno pa se kar naprej kaj razbije, pozabi, izgubi. Seveda pa otrok tudi dozoreva in iz dneva v dan je lažje, a spremembe so opazne počasi.

Lep pozdravček

Sade

pozdravljena Mamica 3!
rada bi vas vprašala, glede na to, da je vaše pismo staro skoraj deset let, kako ste napredovali, ali so se stvari izboljšale in kakšno je obnašanje zdaj, ko je vaš sine že zakorakal v puberteto? 🙂 namreč sama sem mamica 11 letnika, ki je doma super fajn otrok, sicer mogoče malo razvajen, ker sama živiva in se ves svet vrti okoli njega, a v šoli moti pouk, je raztresen, hitro mu zmanjka koncentracije in sama se na govorilnih urah počutim kot na zatožni klopi… svetovali so mi naj obiščeva pedopsihologa, a me je strah te odločitve, bojim se, da ne bi otroka s tem preveč označila. jaz vseeno verjamem v to, da je v tem razvojnem obdobju najbolj boleča misel na očeta, kateri naju je zapustil, ko je bil sin še majhen in si kasneje ustvaril novo družinico, za prvorojenca pa nima ne časa ne volje… morda je to samo izgovor, ali zatiskanje oči, preden se dejansko srečam z nazivom, da je tudi on hiperkinetičen. obiskuje ure dsp-ja, in tam ni nikoli nobenih težav, težave se pojavljajo, tako kot je ena mamica v pismu zapisala, ko postane razredni kloven in potem moti pouk. tudi sama sem probala z vsem možnim, vse ukrepe od kazni, do prepovedovanja, nagrajevanja, tudi z meditacijo za otroke, a doma, to pravzaprav ni pomembno, bolj je problem v šoli, ker se mi zdi, da išče pozornost. ker sem mati samohranilka, se je v vse to vmešala še socijalna služba in me to zares plaši, saj za svojega sončka bi rada le najboljše. pa vseeno me je določenih stvari na smrt strah, sploh psihiatrov, psihologov, mogoče sem omejena pri prepričanju, da te to označi za celo življenje.
malo sem zasla od bistva… res me zanima, kako ste prešli to desetletje in s kakšnimi ukrepi ste se znašli na poti za dobro otroku. hvala

Za hiperkinezo, ADHD in pomanjkanje koncentracije sigurno ni razlog v tem, da je otrok sam z materjo, lahko pa je ta grenka izkušnja razlog za razne čustvene motnje, iskanje pozornosti, željo po izstopanju. Vendar je tudi to veliko odvisno od tega, kako majhen je bil sin, ko je oče odšel. Če je imel leto, dve, se ga verjetno kaj dosti niti spomni ne, zato to sigurni ni neka “travma”, ki bi ga usodno zaznamovala. Če je bil star 5, 6 let, je to že precej drugačno doživljanje, saj se očeta spomni in se verjetno tudi sprašuje ali celo čuti krivega, da je odšel (ker ni bil dovolj “priden” ipd obrnejo otroci nase take odhode). V takem primeru se je treba z otrokom usest dol in se odkrito pogovorit. Iz napisanega je meni jasno, da tudi sami niste niti približno razčistili s partnerjevim odhodom, v vas je še veliko nepredelanih čustev, ki jih (verjetno podzavestno!) prenašate na sina. Očitate sami sebi, počutite se krivo, hkrati pa skušate na vse načine in za vsako ceno zaščititi sina, s čimer p amu ne delate posebno dobre usluge, prej nasprotno. Verjetno veste, kakšna je statistika v Sloveniji. Vsak 3. zakon razpade, kar pomeni, da najmanj polovica otrok odrašča bodisi v razbiti družini, z nebiološkim staršem, z očimom, brez očeta, z mačeho ipd. Mnogo otork je podobnih vašemu. V tem ni vaš sin noben “revček”, nobena izjema, noben ekstrem. Zna pa biti, da je “zavohal” vašo šibko točko, vaše (morda podzavestno!) mišljenje, da ste z nečim zakrivili partnerejv odhod in ste zato dolžni sinu – ne vem kaj sploh? Popolno življenje ali nekaj podobnega – kar seveda ni res. Zakaj sta se razšla, veste samo vi, ampak če je od tega zdaj (kot razumem) že več let, je vendarle čas, da se premaknete naprej in nehate propadli zvezi pripisovat večji pomen, kot ga dejansko ima. Otrok pri 11 letih razume ogromno – pogovorite se z njim, razložite mu, kako in kaj, če je možno, se pogovorite z otrokovim očetom – pa ne s polno košaro očitkov in grenkobe, ampak zgolj in samo v otrokovem interesu, kaj rabi odraščajoč fant, predvsem v smislu očetovske figure. Če pogovor z očetom ni mogoč, pa tudi to otroku odkrito povejte, brez pljuvanja po očetu – konec koncev nihče ne vidi v drugega in ne ve, kaj drugi doživlja.

Doma so večino vsi otroci drugačni, kot v šoli in družbi. Vrstniška družba dela svoje. Vprašanje, ki ga je smiselno rešiti je, ali gre pri otroku res za motnjo koncentracije, pozornosti itd ali pa gre zgolj za manipulacijo, izigravanje, zganjanje drame in teatra. Odsotnost moške roke in trezne glave se morda tu najbolj pozna. Očetje znajo bolje, trdneje in trezneje postavljati meje kot mame, predvsem pa jih znajo bolj neomajno braniti in to – predvsem to! – pubertetniki potrebujejo. Seveda potrebujejo razumevanje, nežnost, zavetje, vendar vsaj toliko kot to potrebujejo meje. Če ni očeta so tudi meje naloga mame. Da mama to zmore, mora biti najprej sama v sebi suverena, močna in zelo odločna oseba, ki ve, kaj dela in živi z obema nogama trdno na tleh. Nikar ne mislite, da moški v družini vedno zna in zmore prevzeti svojo vlogo – ogromno jih tega ni sposobnih in tudi tam morajo mame pogarati še delež očetov. Morda je takim še težje, kot če moškega ni. Če ga ni, je jasno, da nimaš kaj pričakovat, če pa je, pa ne funkcionira, je pa po svoje še huje. Pa je mnogo moških, ki se zelo težko soočijo s težavami svojih otrok. Otrok, najstnik torej rabi trdne meje. Jih dobi ali je vse bolj na “izi”? Kdo se komu prilagaja? Kdo koga “komandira” in kdo koga uboga? Koliko ima fant zadolžitev? Koliko dolžnosti in obvez? Kako gledate nanj? Ga zamenjujete za čustvenega partnerja? Gledate v njem središče svojega življenja?

Otrok ne sme biti čustven partner starša, niti ne sme biti center in središče vašega sveta. Prilagajati se morata drug drugemu in bolj kot iv njemu, se mora on podrejati vam. Nujno mora imeti vsaj nekaj zadolžitev doma in pravila morajo biti jasna. Pri 11 letih se mora zavedati relacije dejanje-posledica in nositi odgovornost za svoja dejanja. Koncentracija je veliko odvisna tudi od lastne volje in napora, ki ga vanjo posameznik vlaga. Naš fant je imel veliiiiiike težave z vzdrževanjem koncentracije, sploh pri “nezanimivih” stvareh. V 4 letih je vendarle prišel do tega, da se “splača potruditi”, ker če se potrudi in je zraven v šoli, mu doma ni treba s prstom mignit. Če pa v šoli “bluzi” in se odklaplja, seveda ne sliši razlage in potem se mora učit doma – še vedno pa mora odsedet svoje v šoli, na to nima vpliva. Torej? Je vseeno bolje poslušat v šoli, ko itak nimaš izbire in si potem doma prost, a ne de? Samo pri nas ve, da ne mene in ne očeta ne bo naflavzal s kakimi pravljicami o tem, kako “ne morem, reeeeees, ne mooooooorem,” kar nam je znal prodajati v prvih razredih, ampak da ima snov za obvladat, potem naj pa počne, kar ve in zna.

Od kod strah pred psihologi in psihiatri? Mislim, da imate sami velik problem s svojimi strahovi in prezentacijami. Kakšna zaznamovanost, lepo vas prosim?!?!? A če bo otrok imel znake neke hude telesne bolezni, boste tudi odlašali in tvegali njegovo zdravje, da si ne boste “nakopali sramote”?? Otrok bo zaznamovan kvečjemu, če ima res določene težave, ki mu otežujejo vsakdanje delo, pa zaradi neke neusnovana fobije ne dobi ustrezne pomoči! To ga bo zaznamovalo in onemogočilo veliko bolj, kot srokoven posvet bodisi pri psihologu ali kje drugje. Konec koncev ni vse samo ADHD, lahko je še kup drugih vzrokov, a če jih ne boste začeli odkrivat, ne boste nikoli prišli do rešitve. Če otrok že ima DSP, stvar niti ni tako nedolžna, nikjer pa ne piše, da se mora DSP vedno izvajati izven razreda, otrok jo ima lahko tudi v razredu, če ima to več smisla kot individualno. Vsekakor obisk strokovnjaka ne bo otroka z ničimer in v ničemer zaznamoval! Čimprej si izbijte to neumnost iz glave in naredite korak, ki lahko obema veliko pomaga. Če hočete biti fantu zgled in opora, si morate biti najprej na jasnem, kaj otrok zmore, kaj so njegove težave, potrebujete tudi usmeritev, kako težave reševati. Rabite trdnost, te pa ne morete doseči, če ne veste, na čem pri otroku sploh ste, ali gre za čustveno motnjo, pomanjkanje koncentracije ali pa morda le za razvajenost, ki je posledica vaših nepredelanih čustev in občutkov ob razpadu zveze. Na vašem mestu bi šla do strokovnjaka čimprej – v otrokovo dobro! Srečno!

najlepša hvala za odgovor. hvala za jasen nasvet in mnenje. no, sama sem sicer se že sprijaznila s tem, da sva s otrokovim očetom razpustila najino zvezo, bi se pa strinjala s tem, da morda zaradi tega sina preveč ujčkam in me mene samo boli, da je njemu hudo in se spopada z vprašanji zakaj je to moralo biti tako. zavedam pa se, da otroku ne morem dopovedovat stvari, ki so terjale najin odnos. ali pa z gnusom in jezo tožiti očeta. veliko razmišljam o tem, da bi se posvetovala pri pedo psihologu, saj kot sami pravite, je to dokaj moja osebna meja in morda omejenost. saj ni tak bau bau, se zavedam počasi tega in morda bi strokovnjak lahko otroku bolj približal rešitev njegove težave, kot jo zmorem sama, saj sem koneckoncev čustveno upletena in več kot toliko tudi ne znam.
še enkrat hvala za napisano, saj me je hkrati zbombandiralo, a tudi pognalo naprej iz te točke 😀 lep pozdrav!

No, če je bombandiranje v smislu “predramljenja”, potem je v redu 🙂 Nikakor nisem hotela biti groba ali nesramna, ampak včasih potrebujemo nekoga, ki “od zunaj” pogleda na situacijo in nas -hm – prebudi iz našega začaranega kroga. Upam, da bosta čimprej našla ustrezno pomoč in neobremenjeno zaživela!